Deli Dihtivo

DIHTIVO: Svoboda

DIHTIVO: Svoboda

Dihova akcija zbiranja vaših literarnih prispevkov je v polnem teku. Čeprav smo na naš naslov info@dih.si prejeli že veliko pesmi in tudi nekaj kratke proze, vas še vedno vabimo k sodelovanju. Predstavite se našim bralcem in delite z njimi svoje misli, čustva in razpoloženja, vsak_a sodelujoči_a prejme v zahvalo paket Dihovih promocijskih izdelkov Pamet v roke, kondom na glavo!

Danes vam ponujamo v branje krajšo pripoved mladega Miha, ki živi in dela v Berlinu. Tam nastajajo tudi njegove zgodbe, ki jih črpa iz resničnih situacij. »Pišem o strahovih, saj menim, da je strah hkrati lahko pozitiven, ko družbo povezuje, da se bojuje proti njemu, kot tudi negativen – mar ne bi bilo bolj sproščeno, če bi vsi živeli brez strahov?«

Mislim, da sem se zares sprostil šele potem, ko sem že tri mesece bival v Berlinu. Sprostil tako, da sem sprejel vse »čudake» tega mesta. Vaška mentaliteta pač, možgani, ki jih je okrnilo preko 20 let bivanja v državi, kjer vsak vsakega opazuje, ocenjuje in podcenjuje oziroma se nad njim ali njo zmrduje. Ker pač lahko. Da, vaška mentaliteta.

Navsezadnje je v Berlinu skoraj dvakrat toliko ljudi kot v vsej moji domovini. Tu, v tem mestu, vaška mentaliteta ne preživi, ker je konkurenca prehuda.

Ko sem se torej po treh mesecih počutil dovolj sproščeno ne samo z ljudmi okrog sebe, ampak tudi sam s sabo, s svojim poreklom, s tem, da bom v tej državi, postavi se na glavo, hočeš-nočeš, vedno tujec, pa tudi če bi tu živel preko 50 let, in ko sem se dokončno skregal sam s sabo in dokončno in popolno sprejel tudi svojo spolno identiteto – ali kot zdaj pravi David, »postal si imun na joške« – sem se odločil, da si omislim prvo tetovažo. Zaznamoval sem kožo, v kateri sem zrasel in ki sem jo na trenutke sovražil, ker mi je bila pretesna, ali pa me je ovirala, da bi šel višje, hitreje, dlje, po drugi strani pa sem jo imel, kako gnusno mi je to napisati, tudi rad, ker je bila bela in je pomenila, da so mi bila vsa vrata odprta in da me ni nihče obsojal, pa čeprav sem bil tujec, prišlek, drugačen … bil sem eden od njih, ki so vsaj na videz isti tu, v Zahodnem svetu.

Drugod pa sem bil in sem preprosto povedano priviligiranec.

Da, zaznamoval sem svojo kožo. S črno tetovažo. Črno tudi zato, ker sem tako lahko vsaj malo kljuboval svoji beli priviligirani koži. Tetovaža se glasi Liberté, svoboda.

Od tega je zdaj 7 let. Kako zelo se je v tem času svet spremenil.

***

Sven, prvi tip, ki mi je v Berlinu odprl vrata v svoj mali svet in z mano delil nekaj intimnih trenutkov v pretirano urejenem stanovanju 6. nadstropja novogradnje na Potsdamer Platzu, me je, medtem ko sva pila kavo, vprašal, kaj moja tetovaža pomeni. Prevod mu ni bil dovolj, francosko je namreč govoril, želel je pojasnilo, zakaj sem se odločil, da si besedo vtetoviram, za vedno, v svojo kožo. V tistem trenutku sem ga imel zelo rad.

Ko me je nato še pred prvimi snežinkami, ki so tisto zimo še posebej na drobno, a zato izjemno dolgo, padale na ploščad trga pred njegovo stolpnico, pospremil na postajo podzemne železnice, sem ga opazoval; opazoval sem njegove kretnje, njegovo mimiko, njegov korak. Vse na njem mi je bilo v tistem trenutku všeč. In še preden je močeradasti U-bahn prisopihal na postajo, sem se obrnil k njemu in ga poljubil. Morda ga vidim zadnjič, nisem želel tvegati, da bi zamudil nekaj, kar bi lahko nekoč obžaloval.

Tako je tudi bilo. Sven, kot vem, zdaj živi in dela nekje na jugu Nemčije.

Z njim sem se naučil, da moramo v življenju živeti za trenutke. Ne oziraje na vse okrog nas.

***

»Greva jutri ven? Danes se mi ne da.«

David je tisti petek pet minut pred koncem delovnika slonel na robu moje mize in kadil elektronsko cigareto. Včasih sem ga dražil, da si ne kupuje pravih cigaret samo zato, ker je preveč pičkica, da bi nekaj minut zmrzoval zunaj na terasi podjetja, še posebej zdaj, ko so zunaj začele padati prve snežinke.

»Greva. Potrebujem malo zabave. Gayhane je, v SO36. Greva tja?«

»Pojdiva tja, ja.«

Gayhane je dogodek, ki v tem klubu poteka vsako tretjo soboto v mesecu. Gre za orientalsko queer zabavo, kjer so dobrodošli vsi, še posebej pa LGBT-osebe z Bližnjega vzhoda, ki jim ta zabava pomeni popolno svobodo, sprostitev, zaprt, varen krog. Ker bi jih sicer tudi tu v Berlinu, znotraj njihovih družb, lahko obsojali, ali še več; pretepali, jim grozili s smrtjo. Zato ima Gayhane posebno pravilo. Fotografiranje oziroma snemanje ni dovoljeno. Če te varnostnik zagleda, da počneš kaj od tega, pa naj si bo le zato, ker se želiš pofočkati s fotko na Instagramu, boš z nosom naprej letel ven, direktno na eno najprometnejših cest Kreuzberga. In tudi zato so te zabave še posebej sproščene. Arabska in turška pop glasba, vonj mošusa popparfumov, pivo in poskoki, ples, flirtanje. Na plesišču, na šanku, v WC-jih.

Opazil sem ga, ko sem prihajal od tam. Divje razmršeni vranje črni lasje in lešnikove oči. Bela kratka majica se mu je od potu lepila na postavno telo. Pod njo so se videle goste črne dlake. V nekem trenutku mu je postalo prevroče in slekel si je majico. Bil je z nekaj prijatelji, nasmejan. Uspelo mi je, zelo nerodno, priplesati nekoliko bližje in ujeti njegovo pozornost ter ga odtrgati od skupine, da sva plesala skupaj. Tesno objeta. Pot svojega telesa si je brisal v mojo majico, tako da sem že čez nekaj trenutkov lahko občutil mokroto in naježila se mi je koža. Dotikala sva se, tesno objeta, a kaj več kot to ne. Je bil sramežljiv? Nisem ga želel siliti v nič, bilo mi je vseeno, vesel sem bil že njegove tesne bližine in vonja njegovega preznojenega telesa.

»Počasi bom šel,« mi je dejal in se mi nasmehnil. »Hvala …«

»Te bom pospremil, počakaj.«

Davida sem že davno izgubil v razigrani množici. Mu bom pustil sporočilo, kako in kaj. Še ponosen bo name.

»Kako ti je ime?« sem ga vprašal.

»Majd. Arabsko je to. Pomeni veličasten.«

Nadutež, sem pomislil. Hodila sva proti postaji Kottbusser Tor.

»V katero smer greš?« Nekoliko je postal.

»Mogoče pa v tvojo,« sem se mu nasmehnil.

»Hehe, no jaz grem v smeri Uhlandstrasse. Ampak žal ne moreš z mano.«

Presenečen sem ga pogledal in še preden bi utegnil, da mu skrajno neprizadeto, ker me noče več gledati, odgovorim, da je že ok, saj moram z vlakom proti Warschuer Strasse, je nadaljeval.

»Veš, iz Sirije sem. Iz Aleppa. Nedolgo sem tu. In rad bi tu ostal. Ne me narobe razumeti, ne želim si nakopati težav. Ker, če bi bilo kaj narobe, pa bi me komu prijavil …«

V tistem trenutku sem obstal, tik pred tekočimi stopnicami, ki vodijo na peron za Uhlandstrasse, in moral me je potegniti za sabo. Lebdel sem, hvala bogu so se stopnice premikale same, drugače bi mislil, da sem vzel kakšno močno drogo, ki me je šele zdaj »priheftala«.

Iz Sirije je. Države, ki ljudi, kot je on, zaradi spolne identitete kaznuje s smrtjo. Kjer divja vojna. Kjer ljudje umirajo, kjer jih pobijajo s kemičnim orožjem, kjer ni prihodnosti. Ta čudovita človeška kreatura, ki me je zdaj potegnila dol s tekočih stopnic in ki stoji pred mano v vsej svoji veličini, seveda tu zdaj morda čaka na azil, morda ga je že dobil, vsekakor pa tvega vse, ko se takole srečuje z ljudmi. Le ena prijava policiji, niti ne bodo poslušali njegove zgodbe, zaznamovan bo.

7 minut do prihoda U1.

Pogladil sem se po koži na nekoliko zmrznjenih rokah, koži, ki sem jo nekoč sovražil. Ne razumem, kako sem jo lahko sovražil.

6 minut do prihoda U1.

Prižgal je cigareto. Tisto pravo, ne elektronsko. In puhal oblačke. Gledal sem ga in premišljeval o svobodi. Kako srečni smo lahko, da smo svobodni, da se lahko svobodno odločamo, da lahko živimo svobodo, da smo mi, da smo naš pravi jaz. In kako si lahko nekateri ljudje jemljejo pravico, da posegajo v našo svobodo, v naš jaz, s pravili. Kdo je te ljudi postavil nad nas? Kdo jim je dal pravico, da odločajo o nas? Kako bomo živeli, kaj bomo počeli, kaj je prav in kaj je narobe? Kdo jim je dal pravico, da z zakoni posegajo v naša telesa, našo intimo, našo ljubezen, da jo kaznujejo, da nas pretepajo, kamenjajo, obešajo, obglavljajo? Kdo je te ljudi postavil za bogove, kdo jim je dal božje pravice, kdo jim je dal pravico da vladajo, da sodijo, da so kruti diktatorji našega obstoja?

4 minute do prihoda U1. Pred Bogom smo vsi enaki in Bog nas ima vse rad. Bojda.

3 minut do prihoda U1. Majd je ugasnil cigareto. In strmel v tla. Slabo mi je bilo. Morda sem spil pivo ali dve preveč.

Je vse, kar jaz lahko in kar imam, res le privilegij? Smo le priviligirani? Kako zelo priviligirani smo? Je svoboda privilegij? Je privilegij, da človek lahko živi, kot si želi? In kakšen je potem status Majda, ki ni niti svoboden, saj sicer lahko živi neprimerno bolje kot nekoč, pa še vedno ne povsem svobodno? Bo sploh kdaj svoboden? Bo sploh lahko kdaj živel svoj pravi jaz? On. Majd. Veličasten.

1 minuta do prihoda U1. Kako sem lahko kadarkoli sovražil svojo kožo? Kako sem v svetu, ki je tako krivičen do ljudi okrog mene, sploh lahko kdaj mislil, da se prav meni godi največja krivica?

»Zanimiva tetovaža. Liberté. Svoboda po francosko.«

Njegove besede, ki jih je izrekel, ko sva plesala v klubu in ki sem jih zdaj priklical v spomin, so me, kakšna ironija, predramile. In v trenutku, ko je močeradast U-bahn pripeljal na postajo, sem ga brez posebnega razmisleka, da sem včasih lahko tudi spontan, stisnil k sebi, ga poljubil, ter mu – je bilo to sploh logično? – zašepetal: »Keine Sorgen,« ne skrbi.

Smejoč se je stopil na vlak, jaz pa sem nemo obstal na peronu in čakal, da so se vrata zaprla. Nato sem se, zdaj že popolnoma premražen, odpravil na drugo stran, na drugi peron, da počakam vlak, ki bi me peljal domov.

Morda sem ga videl zadnjič. Nisem želel tvegati, da bi zamudil nekaj, kar bi lahko nekoč obžaloval.

Naslovnica: Christiane Wilke/Flickr, cc
Druga fotografija: Miha (avtor besedila)
Tretja fotografija: Ingolf/Flickr, cc

>

Obiščite nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana