Deli Dihtivo

Dihtivo 2018: In potem si prišel ti

Dihtivo 2018: In potem si prišel ti

Ko smo snovali letošnjo akcijo Dihtivo, ni nihče niti za trenutek pomislil, da nam boste v nekaj mesecih poslali_e toliko zanimivih prispevkov. Vsem, ki ste z nami delili_e svoje pesmi ali krajše zgodbe, se iskreno zahvaljujemo, vse pisce_ke, ki oklevate, še vedno vabimo k sodelovanju (info@dih.si).

Pred dnevi se je na naše veliko veselje odzval tudi Renato Volker – Rene, ki je pred leti pomembno prispeval k poživitvi slovenske LGBT-scene. »Po dobrem desetletju in dveh otrocih sem iz hetero zveze prešel na gejevsko, prevzel vodenje Tiffanija, pomagal organizirati prvi gay pride v Ljubljani, odprl savno Gimnasivm in kafeterijo Lan za Ljubljanico,« je na kratko povzel del svoje življenjske poti.

S partnerjem Samom sta živela v skupnem gospodinjstvu, v katerem sta Renejeva otroka iz prvega zakona spodbujala k odprtosti, spoštovanju in sprejemanju tujih, neznanih stvari. »Naučila sta naju, da ni nič narobe, če si malo drugačen,« je v intervjuju za revijo Narobe leta 2010 povedal sin Samo, hči Kaja pa ga je dopolnila: »In da se tega ne smeš sramovati.«

Ko mu je dolgoletni partner nenadoma umrl, se je Rene preselil v London, lani pa se je po 12 letih odločil, da se vrne v Slovenijo. »Zdaj pišem in nastopam kot pesnik in standup komik in ponovno ljubim.« Njegove pesmi smo opremili z umetninami dragega prijatelja, slikarja Halila Salčina, ki živi in ustvarja v Mostarju, doslej pa je razstavljal v številnih krajih Hrvaške, Bosne in Hercegovine in celo v Kanadi.

IN POTEM SI PRIŠEL TI (Renato Volker – Rene)

Našla sva se v Vesolju duš, ki so begale, tavale in se na slepo zaletavale.
Tu in tam se je zaslišal kak … »aaaahhhh« in potem dolgo, dolgo nič.
Kot da se ni nič zgodilo in vprašanje je, če se je, ko pa ni bilo prič.

Ljubila sva se, se veselila jutranje kave in polnočne razprave.
Le kakšen bo razplet? Greva jutri na morje ali na Bled?

Bil sem zadet. Vsake toliko sem kot pijan padel pod mizo.
Brez besed sem te slišal peti in plesal na tvojo nemo vižo.

Čutila sva se nepremagljiva in neustavljiva
in skozi leta sva postala nerazdružljiva.

Potem pa te je jadranje po Nilu odplaknilo v onostranstvo
in peščeni valovi so te vgradili v piramide.
Kar pride, slej ko prej tudi odide.

Stal sem potem po dobrem desetletju sredi puščave
in zakopaval tvoje škornje v peščeno morje.

In potem sem spet taval. Iskal. Upal.
Obupaval in plaval sem skozi čas, ne da bi vedel kod in kam,
v upanju, da slišim tvoj glas in mi tvoj vonj povrne ukradeni čas.

Zaman.

Rekel sem, da je moja edina želja biti pokopan ob tebi.
Prijatelj pa mi je ob kavi za Ljubljanico dejal: »Da ne bi.«
In da mi želi, da spoznam nekoga, ob katerem bom želel spati do groba.
Kakšna zloba.
Nisem dojel.
Nisem si smel privoščiti izgubiti te.

Hotel sem umreti, ker sem te izgubil, in se krivil in nehal imeti rad sebe.
Hotel sem umreti, dokler nisem srečal njega, ki ga ne moti, da ljubim tudi tebe.

Šele ko sem se nehal obsojati, obtoževati in pomilovati, šele takrat
sem se spet zavedel, kaj pomeni imeti rad.

Ker pa Horus celi vse rane in sem te ovekovečil v pesmih,
enih hudomušnih, drugih resnih,
me je Vesolje ponovno nagradilo in mi dovolilo …
Pravzaprav se je kar zgodilo, ko nisem niti najmanj pričakoval,
da sem dobil, kar sem dal.

Končno zopet upam, da so neizgovorjene misli in besede prave
in bom lahko zjutraj spet skuhal dve skodelici kave.



TVOJ OBRAZ V MOJIH DLANEH (Renato Volker – Rene)

Kot najstnika sva, ki se skrivata pred svetom in očetom in pred mamo,
ki mlademu dekletu brani s fantom na samo.

Iščeva in najdeva kotičke, kakor plahe drobne ptičke.

Kradeva poljube.
Podarjava obljube.

Težko verjameva, da je sploh mogoče tako srečen biti.
Težko verjameva, da je sploh mogoče tako ljubiti.

Prepovedani sadeži so najslajši.

Rad vzamem tvoj obraz v moje dlani in se pretvarjam, da me ni,
da ti si jaz in jaz sem ti in dnevi, ki se stekajo v noči,
postanejo utrinki večnosti.

Rad bi bil obraz v tvojih dlaneh, ki mu v očeh piše, da se mu od lepega meša.
Tvoje prste bi želel čutiti v mojih gostih laseh, ko le ne bi bil plešast.

A to te ne moti.
Živiva vsak dan sproti.

Tako rad te imam, da ko me po nesreči, ali pa namenoma,
golega poliješ z medom, da se mi zdi edino pošteno
leči na kamnita kuhinjska tla in se prižeti, da se zlepiva v eno.

Tako te imam rad, da sem ti danes, ko grem s fanti ven, kupil nove baterije za vibrator,
ki sva ga ljubkovalno poimenovala … Terminator.

Za posrat, kako imam jaz tebe rad.

RAD BI (Renato Volker – Rene)

Rad bi ti bil vse in rad bi ti bil nič.
Rad bi bil tisti, ki uči, in tisti, ki zna.
In ni hudič, da ne bo v tem nekaj za oba.

Okrog vratu bi ti obesil medaljo za najboljšega ljubimca.

Rad bi bil tam, kjer je več ljudi, kot si ti.
Rad bi ti bil, kar ti želiš biti meni.

Soigralca.

Naj bodo moje oči tiste, ki bodo tvoje srce pognale v divji ples.
Naj ne bo laži. Naj bo vse res.

Igra.

Laž je kot tat.
Ima kratek mandat.
Resnica pa je večna in pravi, da midva sva srečna, ker sva se našla.

Podaja.

In se vprašam, kako je mogoče, da se človek smeje, kaj smeje, krohota
in od sreče joče in kar noče, no, ne noče, ne more verjeti,
da večni sodniki prisodijo off site in žvižgajo favl,
midva pa zastreljava penal in kopačke dava na kavl,
pa šus brž pod tuš, kjer umivanje duš,
umazane misli in težo teles poplakneva kakor pijanca s flašo šampanjca.

Športnika sreče sva, prvoligaša, s kupom pokalov, medalj,
lovorik in hecna pajdaša, ki svoje modrice,
zvine in rane vrževa z rame in stečeva znova na tisto igrišče,
ki vsakdo ga išče, a redkim bogovi Olimpa naklonijo srečo,
da najdejo sebe in sebi enake in so ekipa, al dvojec al sami
v športu ljubezni, v sladki omami.

In jutri prebereva v jutranjem tisku, da gol sva zabila, žal, šele po pisku,
da zmaga je nična, vse točke zgubljene, da so preorane poljane zelene.

A v glavi odzvanja le hrupna tribuna
in tvoje oči v mojih, brez uma,
se lesketajo in himna odmeva,
ko mala marjetica čisto ob štangi roza vijolično sonce odseva.

Brez jeze.
Brez gneva.
Samo sva.

KEFFIYEH (Renato Volker – Rene)

I never before asked my parents to have tea with me.
I just attended our little daily ritual.
Mum wasn’t pleased when I tended to it today.
Father should be more puzzled, I remember thinking then.
Few drops of tea went overboard when I put two cubes
of sugar in his favourite crystal glass.
It seemed to me that both parent smiled for a moment.
I fell to my knees with face down like at prayer.
»Dad… mum… I am afraid. I am afraid of you.«
My eyes were lost in carpet’s pattern.
»Thank you for life you gave me. Thank you for your love.«
Leather smell of mothers sandals.
»My time has come to show my respect.«
I raised my head with tears in my eyes just about to break the dam of decency.
»I’m in love. I love Ali.«
Mum made a huge sigh but dad raised his hand and silenced her.
She feared him.
I feared her.
»Please allow me to leave and save you from shame.«
Tea was getting cold.
Fathers eyes died for a moment, then strange peace came upon his face
and he asked mum to bring a basin of water.
Shaking with soaked apron, spilling water she faced his look that was telling her;
pull yourself together woman, don’t embarrass me.
Her look at me was pure envy.
I pitied her.
Father asked me to sit on divan behind me.
That sofa was his throne.
He went down on one knee and took my slippers off putting them side by side
like twin brothers lying in same bed.
Slowly he washed my feet, took headscarf off his head,
dried carefully spaces between my toes,
kissed my feet, stand up and was about to leave the room.
»Dad …« I almost whispered … »Your keffiyeh … please …«
He left the scarf slip from his hand on to the wet floor.
Silently he closed the door.
It was the last time I saw him.
I left before the morning prayer.
Ali wasn’t that lucky.
I never saw him again either.

Before going to the airport today I had a cup of tea with milk.
No sugar.
Mum called me and told me that dad haven’t got much time left.
He needs to be washed.
It’s a son’s duty.
It rains here today and it is so cold.
Thanks God for the headscarf.

PROSTATE (Renato Volker – Rene)

I just love … to fuck man. I like to fuck them in the ass.
Sometimes I fuck them in a head.
To fuck someone in the head is mind fuck.

Mind fuck is not to be mistaken with giving a head thou.
Sucking a dick. That is a blow job.
Blowing a horn. So to speak.
You probably read about it or saw it in the porn.

Any straight man here tonight? A, ok!
Not to make you sick to stomach, I assure you mate,
I have tried them both and girls are good, but boy, men are great.
In fact … but back to our subject …
We all have needs.
They gather and mingle and crunch and tingle,
like layers of mashed wheat and potatoes in tube of Pringles.

Once you pop you cannot stop.
Pop the cherry, be a ferry. It is not as half as scary.

Maybe one day when you’re home, all alone and horny …
take a bath, a bubble bath, lavender it can be.
Use some cream or lubricant or just lick your finger.
Slide it slowly up your ass and for a moment linger.
It is first one on the left, maybe right in fact,
just to be politically correct …

If you like it or if not it’s already there.
So why don’t you use it?
Why would you deny yourself to bend my friend?

Open your mind a bit wider.
It will not endanger your straight status
if you use any purpose made apparatus either.

If you really have your balls man ask your girlfriend to attend.
A free tip.

Not to be too embarrassed enjoying your ass,
I suggest that first you watch together
»Last tango in Paris«.
That was some acting. First class. Rm pm pm pm … parararara.

>

Obiščite nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana