Deli Drugačna razmerja

Drugačna razmerja: Aleš Čakš, 1. del

Drugačna razmerja: Aleš Čakš, 1. del

Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

 

6. maja 2008

Dragi Aleš,

kako prijetno je bilo včeraj klepetati s teboj na kosilu pri Juliji! Sem te poslušala, sem te gledala, fanta, ki te spremljam že več kot debelo desetletje. Ko si prišel študirat novinarstvo, sem te hitro opazila. Zato, ker te je žurnalizem resnično zanimal in kot da bi bil v tebi genski zapis, da boš novinar, pa pika. Tista za nas značilna radovednost, pa svojska odprtost tudi za druge reči, ne le za kulturo glavnega toka. Z novinarskim klišejem – uf, kako so ti zdaj v uporabi, včasih so bili izjema, sodobno komercialno rumeno novinarstvo jih pa uporablja kot priročno pravilo, da ja ni treba misliti ne piscu ne naslovniku! – rečeno, bil si drugačen. Zanimale so te alternativne kulturne prakse, vleklo te je v tujino … Tvoja drugačnost ni bila izrazita, pa vendarle vidna tistim, ki hočemo videti: uhan v ušesu, pobarvani lasje, oprijete hlače in majčke … Skratka, da med mojimi študenti sedi en fejst gej, mi je bilo nemudoma jasno.

S teboj sem imela načrte za redno sodelovanje pri novinarskih predmetih. En semester si bil celo moj uradni asistent in odlično si se obnesel, so mi zagotavljali študentje. Potem te je odneslo v Amsterdam – klic sveta po pravem žurnalizmu. In še po čem morda? Ves navdušen si se vrnil in še zdaj nosiš žar tistega časa v sebi. Se mi je zazdelo, ko sva med cmokanjem slastnega kosilca komentirala našo medijsko krajino, da ti je današnja novinarska obleka pretesna, da bi rad zadihal s polnimi pljuči in udejanjal znanje, ki si ga pridobil v Amsterdamu. A tukaj in zdaj je to praktično nemogoče, si ugotavljal. Žal.

Kako me je zaneslo! Saj poznaš tisti imenitni pregovor: »Ni težko žabe poslati v vodo!« Nazaj k mojemu zanimivemu študentu Alešu. Danes si samozavesten, suveren moški, ki veš, kdo si in kaj si. Ampak na začetku pa najbrž ni bilo tako enostavno, kaj? Kdaj si zares vedel, da so tvoja edina izbira za osrečujoče razmerje in spolno življenje moški? Si poskušal tudi z dekleti? Povej mi, kako si rastel in zrastel v to, kar danes si.

Vesela sem, da se ne boš skril pod anonimno ime. Se mi zdi, če vas bi bilo več, ki se svoje zasebnosti v javnosti ne sramujete, istospolna usmerjenost ne bi bila eksces, kakršen je v Sloveniji še danes. Ampak tudi drugod je bila stoletja prekletstvo! V tujini, mi pripoveduje prijateljica, ki je odšla za svojo ljubeznijo, on pa je šel tja skrit svojo homoseksualnost pred starši, slovenskimi prijatelji in deželo, ki se je je bal, je bilo takrat skrivanje spolne identitete še zelo pogosto. Potem se je začelo. Največ za sprejem te – ene izmed številnih, ki jo nosi sleherni izmed nas odprto v življenje ali kot mučno skrivnost – drugačnosti so morda naredili prav medijski ljudje. Televizijski voditelji, umetniki … Danes je v Veliki Britaniji povsem običajno, da na zavihku knjige piše: Avtor živi s svojim partnerjem tam in tam. Da politiki povedo, da so geji, pa so kljub temu izvoljeni. Oj, tudi v našem parlamentu najbrž sedi kak tovrstni drugačnež, a vanj zagotovo ne bi prišel, če bi povedal za svoja nagnjenja slovenskim volivkam in volivcem. Kaj misliš, dragi Aleš, imajo več predsodkov ženske ali moški?

Moram paziti, da te ne bom zasula s preveč vprašanji naenkrat. Najprej tvoje otroštvo in odraščanje, bova potem še o drugih rečeh. Ki so za naša življenja pomembne, a ne tako, kot je zgodnje otroštvo. Kot je odziv matere na naše posebnosti, na to, da rastemo v nekaj drugega, kot bi si ona želela, kar je celo pričakovala. Potem ostane začudena, presenečena, prizadeta, velika pričakujoča mati, ko ugotovi, da njen scenarij za sina ni ustrezen. Kako je šlo to pri tebi in tvoji mami? Očeta pa najbrž tako in tako ni bilo, da bi uravnaval tvojo smer … Odsotni očetje so velik problem sodobnega časa zahodne družbe, je trdil dr. Janez Rugelj in ugotavljajo še mnogi drugi, med njimi si morda tudi ti, ki si nezakonski sin.

Saj me poznaš, dragi Aleš, in veš, da je moje srce polno navdihujočih misli ljudi, ki so zapisali svojo življenjsko zgodbo ali kot pričevanje ali kot literarno fikcijo, v kateri so upali biti bolj resnični, kot bi bili, če jih Bog ne bi obdaril z literarnim talentom, da so lahko z njim odkrivali, kar so v vsakdanjem življenju mnogokrat z maskami, muko, molkom, pijančevanjem, drogami, divjanjem in norenjem, begom v vzporedne svetove, agresivnostjo itd. prekrivali. Rada imam na pisalni mizi kakšno drobno knjižico velikih misli, ki jo listam, preden sedem k pisanju. Da me navdihne. Me uglasi, kot glavni violinist s potegom loka celoten orkester. V naših dušah pač prebivajo orkestri jaza, in na katerega med njimi bomo zaigrali, je vprašanje, veliko vprašanje … Jaz najraje na tistega, ki je nagovorjen. Saj zato pa tako rada pišem pisma. Ker sem v dialogu s tistim, ki mu pišem. Tako te imam zdaj pred očmi, živahnega in zadovoljnega človeka, ki ga ni strah, ki se ne spreneveda, ki odprto živi svojo resnico. Vsaka ti čast!

No, tole sem ti hotela prepisati kot ton, za katerega pričakujem, da ga boš ti okrepil s svojim jasnim glasom. Simone Weil (filozofinja, rojena leta 1909, umrla komaj štiriintridesetletna v odrekanju pomoči za pomoč drugim) je ena tistih, ki me navdihujejo, odkar mi je ljubi Marči – pokojni pisatelj Marjan Rožanc, moj najpomembnejši duhovni sopotnik – poklonil njeno prvo v slovenščino prevedeno knjigo. Od takrat kupim vse, kar vidim podpisano z njenim imenom. Ob aprilskem tednu knjig sem na majhni stojnici odkrila založbo, ki je doslej nisem poznala: Novi svet. In kup drobnih knjižic, v katerih so zbrane velike misli najmanjših in največjih osebnosti hkrati na stotih straneh. V hipu, ko sem zagledala Simonin inteligentni obraz z očali na lepem nosu in tisti njen značilni skromni nasmeh, sem rekla: »Kupim.« In še vedno je Simonin izbor misli z naslovom Srečanje z Absolutnim na moji mizi, vsak dan prelistam knjižico, nič novega ni v njej, nič novega zame, a vendar vedno znova čudežno novo, kadar koli preberem sicer že znano misel. Tisti, ki pričujejo svoje najgloblje izkustvo, mistiki, ki so prišli najdlje v svojih globinah in zato tudi v višinah, so vedno sveži, kot je potok najbolj bister pri svojem izviru.

Torej, naj končno prepišem Simone, ki ne samo piše, temveč živi, kar govori: »Resnica je prenevarna, da bi se je oprijeli. Je razstrelivo.« Občutek imam, da sta vidva s tvojo pomembno resnico o tem, kdo si, zbotana. Se motim?

Lepo, lepo te pozdravljam in z veseljem pričakujem tvoje pismo,

Manca

* * * * *

 

7. maja 2008

Hej, draga Manca,

madonca, a veš, da si me zasula z vprašanji. No, nič hudega, na vsa bom odgovoril, brez skrbi. Seveda ne v tem pismu, v vseh najinih korespondencah, ki jih ne bo malo, pa saj se jih hudo veselim, tudi zato, ker z njimi odtavam drugam, stran od službe in vsakdanjih »tegob«, predvsem pa vase. To je pa tako in tako neskončno potovanje.

V bistvu si lisica. Vprašanje na vprašanje, vmes te malo zanese, in spet vprašanja. In me vsa zadenejo. Vražje si radovedna … Ampak tak sem tudi sam, zato boš odgovarjala tudi ti. Boš, a ne? Mi pišeš: Sem te spremljala kot fanta, malo drugačnega, ki ga zanimajo alternativne kulturne prakse … Še danes me, pa ne človeški odkloni, ampak njihove vrline, njihovo bistvo. Priznavaš, da še vedno ne poznaš moških in da ti je to neznansko všeč, ker jih potem lahko nenehno vsakič znova odkrivaš … Tudi jaz jih odkrivam, že dolgo. Jih tudi še vedno ne poznam dovolj. Jih niti nočem. Poznam pa ženske. Se mi zdi, da sem včasih kot španski režiser Pedro Almodovar. Ta jih pozna do popolnosti, ženske naravnost obožuje, in iz njih, umetnic, izvabi monumentalne presežke. Zakaj jih pozna? Ker je bil z njimi obkrožen vse življenje, od malih nog. In tu, ljuba Manca, se začne tista zgodba, ki te tako zelo zanima. Ki zanima tudi mene, še vedno, vsakič znova, nenehno jo lahko govorim, nikoli se je ne naveličam.

Moje otroštvo in moje ženske. Kje pa so (bili) moški? Ni jih bilo, nobenega, tudi očeta ne. Si prav ugotovila, ta tudi ni pomemben. Škoda … Pač ni pravi moški. Spoznala si me kot fanta, zdaj me (s)pozna(va)š kot moškega. Ko si zapisala, da sem zdaj zrel, suveren moški, ki ve, kdo in kaj je, mi je v telesu nekaj vzplamtelo. Moški sem! Hej, moški sem. Zdaj sem že res toliko star, da sem res že lahko moški. Ne skrbijo me leta, paše mi odraslost, paše mi zrelost, paše mi, da vem, kaj hočem. Paše mi, da so ženske še vedno okrog mene, in paše mi, da so zdaj, no, že dlje časa, tudi moški; prijatelji in moj moški. Moj D!

Res, kdaj sem se prvič vprašal, ali so mi morda fantje bolj všeč kot punce? Se tega sploh spomnim? Se. Otroško ravsanje na podstrešju s sosedovim M. mislim da ni bila le fantovska igra in razkazovanje mišic. Ni bila zato, ker sem ob metanju po tleh in grobih dotikih začutil nekakšno ščemenje, erotično ugodje. Ko sem doma v postelji pred spanjem o tem razmišljal, mi je bilo prijetno toplo, obhajala me je vznemirjenost, hkrati pa sem se počutil umazanega. Očitno sem že vedel, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ne. Da sem »drugačen«, so opazili tudi moji vrstniki z ulice. Ulica. Ta je bila moja velika učiteljica, Manca. Učiteljica, to je tvoja beseda … Ulica me ni pokvarila, ni me zlorabila, bila je prizorišče otroških avantur, dogodivščin, ki jih ne bom nikoli pozabil. Ni čudno, da mi je beton še danes všeč, da sem zaprisežen mestni otrok, da so svetovne metropole tiste, ki mi poženejo kri po žilah. Tam se lahko, še posebej v manjših uličicah, zgodijo drugačne stvari, tudi bizarne, a človeške. Ne zatiskam si oči, poskušam razumeti vse in vsakogar, a imam meje. Brez teh ne gre. Če jih ni, se ljudje spremenijo v zveri.

Spomnim se, ko mi je, najstniku, očim pri vsakem kosilu težil, naj mezinec tiščim navzdol. A veš kaj, je govoril, boš še peder, če boš ta prst tiščal gor in stran od sebe. A daj, sem si mislil, ti boš meni govoril, ko pa dobro vem, da se moje mame, pridne in fejst ženske, že leta nisi dotaknil. In potem izvem, tega sicer še vedno ne verjamem, da je, ko je kot človek že povsem propadel, moškim prodajal svoje telo. Danes nisem več jezen nanj, ker je bil slabič, ne slab človek, ubožec pa. In na takšne desce se je kot zakleto lepila moja mama (včasih ji rečem mamas). Prav ta ženska, ki je bila v mojem otroštvu bog in batina, ženska, za roko katere sem se vselej, ko sem začutil, da nisem na varnem, zahakljal. Nisem je spustil izpred oči. Vse moje ženske so me zapirale v sobe, da so se ob priložnostih lahko zabavale in po odraslo sprostile.

Aja, moje ženske. Mama je bila pri treh letih vzeta v rejo. Njena rejnica in »mama«, moja mamika, je bila, ne glede na kri, čisto prava mama. Krasna moja mamika, ki je imela še svojo hčer Lojzko, ta pa je imela hčer Meto. Moja mamas in Meta sta bili sestri. In vse te ženske so bile okrog mene. In smo skupaj potovali v Bohinj pa hodili na družinske obiske, najpogosteje pa so drugi prihajali k nam. Bili smo silno družabni, te babnice in jaz. Ja, bil sem zabaven otrok. Drugačen tudi, ja. Nikoli ne bom pozabil, res nikoli, pa tudi sorodniki ne, da sem si nekega lepega dne sredi kuhinje sezul copatke in se pripravil, da zlezem v miniavtoček s štirimi vrati. V avto sem se pred zbrano množico tlačil zato, da bi iz njega izvlekel dva mini kužka z zadnjega sedeža. Sorodstvo se je krohotalo, jaz pa sem vztrajal in vztrajal. In to počnem še danes. Vztrajam, dokler morem. In sem jezen, če mi ne uspe, če klonem. A se ne vdam, rinem naprej, ker je jutri nov dan, včeraj pa me ne zanima več. In če se moja mati ne bi tolikokrat ukvarjala z včeraj namesto z danes in jutri, bi bilo marsikaj drugače. Predvsem zanjo. Jaz sem okej.

Ej, Manca, najbolj oddaljen cilj, ki ga imam, je, da se podpišem pod knjigo. Takšno z literarno vsebino, o meni, o mojem življenju. In ko ti pišem, uživam, a se mi zdi, da bi se v knjigi težko držal ene smeri in pripovedne črte. Pisma pa so nekaj povsem drugega. Lahko malo zabegam, pa pridem spet nazaj. Zdaj bom odbežal. Zvečer pa bodo na televiziji videospoti vseh 43 držav na letošnji Evroviziji. Še vedno hlastam po tej gej paradi slabe glasbe. Me prav zanima, kdaj me bo to minilo.

Bodi lepo,

Aleš

* * * * *

18. maja 2008

Dragi Aleš,

si pa hiter! Kot se za profesionalnega novinarja spodobi – odgovor v 24 urah. Jaz sem potrebovala deset dni, da sem spet sedla k tebi, toliko reči se mi dogaja, pišem pa lahko samo, če imam velik velik kos popolnega miru. Se pravi časa samo za pisanje, ne pa še za odgovarjanje novinarjem na anketna in druga vprašanja, dvigovanje telefona in dogovarjanje za predavanja ali pa obešanje perila, pomivanje posode, kuhanje … Kuhanje je bolj redko opravilo, danes se bo zgodilo, po temle pismu odhitim za štedilnik in pripravim kosilo svojim ljubljenim, Ladeji in njenim/mojim/našim/božjim otrokom … Se mi že v ustih nabira slina, ker bom skuhala tako super zelenjavno kremno župco, pa rižoto z divjimi šparglji, ah, šparglje obožujem. A ti rad kuhaš, Aleš?

No, ti bom kar napisala urnik prejšnjega tedna, da se boš malo vživel v ritem svoje dopisovalke. Ponedeljek: Branje kupa pošte, odpiranje zavojev knjig, še branje, skok na Rožnik, priprava na šmarnično razmišljanje o materinstvu, o Njej, ki je rodila sina (jaz pa vmes še o fantih, ki jih je strah očetovstva, o očetih, ki jih ni) v čarobni Plečnikovi cerkvi v Šiški. Sedim za računalom, pišem, kaj bi rada povedala, okvirno, kakopak, saj govorim iz srca in ne s papirja, ko telefonira prijateljica s knedlom v grlu in solzami na koncu jezika. Prizadeta zaradi sina. Ji preberem, kar sem pravkar skicirala za svoj večerni razmislek. Ona: »Prav to sem morala slišati!« Ne napišem do konca, oddrvim v cerkev in pridem pet minut prej, da globoko zadiham, in že stopim za prižnico … Torek: Dirka! Verjamem v angele in njihovo pomoč, sicer mi ne bi uspelo: naložiti mamo v avto, drveti po vnuka, ga odpeljati na nogomet, drveti v dom starejših na Bokalce, imeti nagovor ob odprtju razstave dragega g. Rajka, ki sem ga pred časom spremljala kot prostovoljka hospica, odpeljati mamo domov, oddrveti po vnukinjo in jo peljati na teorijo, jo čakati v bližini, da mi bo telefonirala, kdaj naj jo pridem iskat in odpeljem domov, že hitiva, doma si pademo v objem z vsemi tremi vnuki, pazim malo, z velikima igramo enko, uživam, joj, kako uživam, čeprav vem, da sem hotela biti ob istem času na pogovoru z Renato Salecl, ampak ne morem biti na dveh koncih hkrati. Sreda: Ne boš verjel, da uspem dopoldne k frizerju. Čudež! Potem kuham kosilo, ker pride ljuba Ifi pome in potujeva, potujeva v neznano daljno deželo, v Prevalje na Koroškem, kjer imam predavanje za prostovoljke hospica. Naslov: Kako bivati radostno, pomagati sočutno. Prelepo nam je. Zavijemo še v njihovo tipično staro gostilno Brančurnik (kar po koroško pomeni brinje), kakršnih je na Slovenskem že zelo malo, jemo, kaj pa drugega, tri vrste jedi iz špargeljev … Pozno doma, a še preberem večerno Delo, ker je to zame obred. Četrtek: Zgodaj zjutraj vstanem, nervozna, ker moram k zobozdravniku: Ali me bo bolel zob, saj popoldne vodim pogovor v Konzorciju ob mednarodnem dnevu družine: Očetje in družine – odgovornosti in izzivi. Pa se izkaže, da je sestra na moj termin naročila drugo pacientko. Odhitim po nakupih fasunge, plačat na pošto položnice, ne morem si kaj, da ne bi zavila še v Zaro po majčki za Teso malo in Tajo krasno, pridem domov, mama je že skuhala krompir za lavor zelene solate, ki je moja glavna jed, potem se slišiva z Ivano, tvojo sošolko in mojo odlično študentko, ki zdaj dela na projektu familylab, povabim jo, naj se nam pridruži na okrogli mizi, ah, tam pa štirje moški, prvič o družini sami moški sogovorci … Zgodovinski dogodek na Slovenskem! Pride tudi prijatelj Mik, pritrjuje rugljevcu Petru Hawlini, potem pa greva na pir in dorečeva še kaj o očetovstvu in Ruglju … Domov jo mahnem peš, kot sem jo tudi primahala v mesto, z novimi supergami na nogah, ker se pripravljam na pohod na Brezje peš, lepe šolnčke sem imela v torbi, se pogosto takole preobujem … Petek: Pišem. Kolumno za Obraze o tem, kako potrebujemo nove Ruglje. Popoldne oddrvim k princeskama, joj, kako sta veseli majčk, jaz pa njiju dveh, seveda imam tudi knjige – nove Svetlane Makarovič za vse tri. Potem iz Kosez na konec Streliške po Mika in skupaj za Bežigrad na FDV v prostorno novo dvorano, okrašeno z zelenjem okoli oranžnega odra z oranžnimi preprogami in sedeži, kamor pride veliki učitelj, guru P. R. Saraswati … Tu začenja turnejo seminarjev po Evropi, s predavanjem o tantri in njenem pojmovanju evolucije življenja … Prevaja Tina: predano, zbrano, lepo … in jaz pokam od ponosa na krasno hčer … Kakšno fantastično vzdušje, na začetku smo peli mantre iz dna grla in globine srca, bili radostni, se smejali … To je duhovno izkustvo, ta radost, to! Sobota: Pišem. Dolgo pismo Ambrožu, ki je del te naše enkratne gejevske ekipe, v kateri si eden glavnih tudi ti, dragi Aleš.

Uf, ko beležim tole poročilo, hitreje diham, ko pa sem ta tempo živela, sem mirno zvozila, brez napora, zadovoljna. Prepričana, da mi pomagajo višje sile, ker sama pač ne bi zmogla.

In zdaj k tvojemu pismu. Ki je napisano v podobnem tempu. Iskrivo, dinamično, hitro, prešerno … Zelo drugačno od pisma kakšnega drugega dopisovalca, ki piše počasi, preudarno, mesec dni ali še več … In se izkaže tudi tukaj z nami in med nami, da sploh ni pomembno, kakšnega spola smo, da ni pomembno, ali smo geji ali lezbijke ali heteroseksualni, da ni pomembno, kaj smo po poklicu niti koliko smo stari, ampak da je najpomembneje, kot vedno, kot vedno: Kdo sem. Naš značaj, naš temperament je naša usoda in življenjski zemljevid, po katerem se potem gibljemo, prepričani, da smo gospodarji tega zemljevida, godi pa se nam ravno obratno. Smo samo izvrševalci začrtanega, z omejeno svobodno voljo, ki pa je silno pomembna, kajti na razpotjih se moramo odločiti: Kam? Vsakdo sam. Vsakdo sam.

Ti, dragi Aleš, kot da si vzel v zakup svoj zemljevid in se veselo, brez jamranja in tarnanja, giblješ po tej maketi ustvarjalnega življenja. Zadovoljen. Z življenjem, se pravi najprej sam s seboj. Zaradi tebe sem si iz moje najljubše Delove rubrike Svet so ljudje izrezala fotko (jasno, da je bila objavljena takrat, ko sem dobila tvoje pismo, saj naključij ni!) španskega režiserja Pedra Almodovarja, o katerem mi pišeš. On smejoč se na sredi, z leve in desne pa ga cmokata na lici njegovi igralki iz zadnjega filma (in prejšnjih, saj ima rad iste). Pedro kot najboljši režiser filmov o ženskah, Pedro kot hedonist in veseljak, a tudi realist, ki ve: govori z njo! Zna govoriti, zna pripovedovati, kar pomeni, da zna poslušati. Ženske. Sredi žensk. O ženskah. Gej. Res se mi zdi, da si ti en takle Pedro, kar se življenja med ženskami tiče. Tudi k tebi hodijo prijateljice, da se naklepetate, se podprete, da si pokažete razumevanje in pripadnost temu očarljivemu svetu občutij, čustev. In besed. Besed!

A si se kdaj s kakšno punco dol dal, Aleš? Ali imaš samo moške objeme v zapisu svojega vitkega, prožnega telesa? Si takrat, ko so te tvoje ženske zapirale v sobo, da so se lahko predale spolnim užitkom, prisluškoval, trepetal, te je bilo strah, si bil radoveden, si se božal in hotel sam isto …????

Kdaj si se zares zavedal, da hočeš moškega? Kdaj si hodil s prvim in koliko časa in kaj si se naučil o partnerstvu? O njem in o sebi, kar te še danes hrani, ko imaš novo razmerje, nov odnos … Si si kdaj želel otroka? Če si ga nisi ti, si je vnukov od tebe gotovo želela tvoja mama. Mama! Kdaj si ji povedal? Kako je sprejela? In kako si sprejel ti njeno bolečino, ki je udarila vanjo z ognjem in mečem …

Piši, dragi bodoči pisatelj knjige o svojem življenju, opravi tu z menoj vaje v slogu in naj ti teče kot namazano, čeprav sem in tja, saj nazaj  vedno prideš. Nazaj k sebi. In k meni, ki te radovedno opazujem in se te strašansko veselim. Slovenskega Pedra, ha, ha, kako dobro ime ima  tale Almodovar, ki je tako blazno všeč tebi in meni in milijonom ljudi, ki radi živimo, jokamo in se veselimo.

Adios amigos,

tvoja Manca

* * * * *

21. maja 2008

Draga moja Manca,

tvoj urnik je pa vražji. A mi lahko, prosim, pojasniš, kako ti uspe? Bom šel v lekarno po recept. Neverjetna si, res. S tvojim tempom bi bil že pod rušo. A si kdaj gledala to izjemno nadaljevanko, Pod rušo? Psihologija in patologija odnosov, tudi gejevskih … Se mi zdi, da je moja mati, ki je trenutno v izjemni psihični formi (drugače jo kar malo odnaša in spodnaša), iz te nadaljevanke, vsaj kar zadeve geje, mnogokaj odnesla. In se ob tem, da je njen tako zelo ljubljeni sin gej (torej jaz), pomirila. Me sprašuješ, kako je sprejela moje gejevstvo? Verjetno bolje kot druge matere in starši, a jo po malem tu in tam še zakrvinči. Ko sem študiral v Amsterdamu, tega je že deset let, sem za nekaj dni priletel na sestrino valeto. Je rekla, da brez mene pač ne gre na valeto. In sva se z mamo pognala v nakup čevljev zanjo. Si po šopingu vzameva čas za pivce, ko me iznenada, kot strela z jasnega vpraša, ali sem ali nisem gej. Vedela je namreč, da živim že tri leta z moškim … Takrat sem ji razložil, da je tip gej in da me to ne moti, češ da sem jako svobodomiseln. Zdaj še sam ne vem, zakaj sem takrat mečkal s to odločitvijo. Pa me je prehitela. In sem ji povedal. Ja, itak. A je to problem? ji rečem. Ni ji bilo všeč, zvečer na valeti je samo sikala vame, a ni zganjala cirkusa. Še nekaj časa ne, potem pa je začela, ko je honorarno delala na televiziji, vsem razlagati, da ima sina geja in ali ni to grozno. Pa so ji vsi rekli, da ima pač super sina, pridnega in pametnega in da naj vendar ne dramatizira. Ampak moja mati je človek drame, te pa sem se od nje nalezel tudi sam. Drama queen pač. Sčasoma se je umirila in se sprijaznila, da vnučkov po meni ne bo. To mi morda še vedno zameri, ampak da se razumemo, tudi ona ni brezmadežna. Tudi sinovi imajo svoja pričakovanja in upanja, pa se starši vselej ne izkažejo, a ne …

Ja, Manca, a ne veš, da sem se tudi s puncami dol dajal? V srednji šoli sem se kar namučil s tem, da bi bil »normalen«, ampak mi ni zneslo. Tu pa tam sem z mlajšo teto Meto na istem kavču prespal, in ko se je zjutraj odpravljala v službo, se je lepo slekla pred ogledalom, in vsakič znova sem ugotovil, kako lepe prsi ima. Ki me pa tudi malo niso ganile. Saj zdaj že veš, da so bile te babnice ves čas okoli mene, žensk sem se nagledal za vse življenje. K nam je na obiske zahajala tudi neka gospa z Jesenic, ki je bila večkrat tudi v Ameriki. Jasno, da je name takoj naredila vtis, že po obleki je bila malo drugačna. Ne bi vedel, zakaj, ampak kar nekajkrat sva doma s teto Lolo gledala koprsko televizijo in erotične filme. Tudi ko je bila na obisku teta iz »Amerike«. Prav radi sta zrli v nage moške riti in takrat, bil sem še v osnovni šoli, mi je bilo jasno, da so tudi meni bolj kot ženske všeč moške riti, telesa … A sem se do začetka študija trudil, da bi mi bile bolj všeč punce. Zaman. Mene so vzburjali moški, njihove dlake, čvrste riti, stopala. Ker me je oni tam zgoraj prikrajšal za ena fajn stopala, sem še zdaj obseden z lepimi moškimi stopali. Moj D. ima krasne tačke. A ti povem, da bi bil težko s tipom, ki bi imel fejst čudna stopala. Matr sem čudak … Da si bova na jasnem: vsak okej moški, ki je gej, mora kdaj v posteljo tudi z žensko, vsaj v mladosti. Tako vsaj veš, kaj ti je bolj všeč, in se lahko odločiš. Bi bil zelo razočaran nad sabo, če tudi danes ne bi mogel kakšne dol dat. Saj sem vendar moški! Ampak se to ne bo zgodilo. Sva z mojim D.-jem v postelji ali pa kje drugje zelo kompatibilna. Včasih se po seksu kot petelin nosim po stanovanju. Mi pravi moj D., da še ni spoznal tipa, ki bi bil tako ponosen na svojega oneta. Manca, takole mimogrede: si ti kdaj zlezla gola z žensko med rjuhe, si kaj eksperimentirala? Sem totalno prepričan, da si vsaj malo »šarila« po lepih ženskah.

Zadnja ženska, ki sem jo imel tudi v postelji, je bila Italijanka. Barbara. Baba in pol. Imel sem 21 let, ona 22. Spoznala sva se na delovnem taboru na otoku Pantelleria. Super telešček, čedna, črne čvrste lase. Rad sem jo imel, ona pa je bila še celo zaljubljena vame. Ko sva se enkrat tako napol ljubila, je med posteljnimi dejavnostmi od navdušenja stokala o dio, o dio. Se mi je prav fino zdelo … A ne tako zelo, da bi vztrajal z ženskami. Sem se, torej pri 21. letih, pri polni zavesti odločil za moške. Od takrat sem, kar sem, in v tem uživam. Mucho.

Se spomnim tvojega vprašanja, kaj si mislim o predsodkih žensk in moških oziroma kdo naj bi imel močneje zakoreninjene stereotipe. Ne vem, vem pa, da so pri gejevstvu s predsodki veliko bolj obremenjeni moški. Tisti, ki so najbolj homofobni, pa itak trpijo zaradi želje po moškem. O tem sem popolnoma prepričan, Rugelj gor ali dol. Meni omenjeni pokojnik seveda nikakor ni bil všeč, vsaj ne pri opredeljevanju homoseksualcev in žensk. Katastrofa.

Preden ti za nekaj dni uidem, te vprašujem, kako ti ljubiš moške. Če mi boš zaupala, potem ti bom tudi sam povedal, kako in zakaj rad ljubim moške. Zdaj je to moj D. Lahko tako tudi ostane. Za vedno. Poljub,

Aleš

* * * * *

21. maja 2008

Dragi Aleš,

pravkar sem na dih prebrala tvoje pismo, napisano na dah, torej sva se v ritmu ujela – glej, saj sva se razumela, tebe jaz, mene ti … tako gre ena mojih redkih pesmi, ki sem jo napisala, je uglasbena super in jo krasno poje Melita Osojnik. Če sva že v takem besnem ritmu, dajva! Odgovarjam nemudoma!

Saj se mi je zdelo, se mi je, da so dekleta nastopala v tvojem življenju ob tebi, pod teboj in na tebi! Potemtakem nisi stoodstotni gej, ampak biseksualno bitje. In taka je večina ljudi. Samo da nekateri to svojo moško/žensko spolno radovednost in slo udejanjijo, drugi je pa ne. Jaz sem imela v mladosti kar nekaj zanimivih erotičnih sanj, v katerih sem bila med rjuhami z žensko. Moja preteklost bi težko pokazala na značilno tipologijo prevzetosti z moškimi, kot jo ima vrsta žensk: moški mora biti tak in tak … Jaz sem bila z zeloooo različnimi moškimi. Blagor mi zategadelj! In še me ni popustila radovednost, kot vidiš iz priloženega.

A najprej o ženskah mojih sanj. Kadar sem sanjala, sem bila s prekrasnim nežnim ženskim bitjem, ki je delovalo čisto in milo. Moj tip je bila Nastassja Kinski (a se tako piše?). Ne da bi za moje sanje vedela hči, je dala svoji, zdaj naši leto in pol stari gospodični, ime Tesa – v filmu je to literarno junakinjo upodobila prav Nastassja … Zdajle, ko premišljujem za nazaj – česar običajno ne počnem, saj nimam potrebe potapljanja v preteklost, ker me zdajšnjost vso posrka vase, in to se mi zdi O. K. – se mi zdi, da je bilo tisto milo, nežno, božajoče ljubljenje z Nastassjo pravzaprav ljubljenje same s seboj. Če si morda gledal hrvaški film Breza, v katerem sem igrala glavno vlogo, lahko vidiš, s kakšnimi ženskami sem se ljubila v sanjah. Takimi, kot sem bila tedaj jaz: naivna, hrepeneča, nedolžna čista deklica. Kot da sem med rjuhami božala samo sebe, se prepoznavala, ljubila in vzljubila, da sem potem celovita oseba radostno skočila v moški objem in tam izvajala tudi podobe iz mokrih sanj z deklico Nastassjo … Ah, očarljivo lepo!

Mi pa ni bilo fino, kadar se me je začela dotikati kakšna konkretna lezbijka. Ko smo odpirali klub Lilit – za njegovo odprtje sem si s takratnimi kolegicami zelo prizadevala, uredila sem posebno prilogo Mladine z enakim naslovom Lilit, si s prijateljem Borutom izmislila naše prvo predavanje, predavanje o klitorisnem orgazmu … –, sem šla plesat z eno, dvema in mi je bilo tako tuje njuno dotikanje, da sem jo hitro pobrisala s plesišča. Vame je bila lep čas strastno zaljubljena znana gledališka igralka, oj, kaj vse je počenjala, koliko tisoče kilometrov prepotovala, da sva šli potem samo na kavo, a telesno me ni vzburjala, prav nasprotno. Zame punce kot seksualne partnerice niso prišle v poštev, in tako občutim še danes. Čeprav se rada s prijateljico primem za roke, objemam se tako in tako kar naprej, joj, kako rada imam objemanje z ljudmi vseh spolov in starosti, z drevesi, grmovjem, rožami, oblaki in zvezdami, kako se ne bi potem objemala z ljubimi prijateljicami (da o moških v tem odstavku ne govorim), tudi poljub na lica pa včasih na žnablce jim rada pritisnem …

Skratka: spolne posteljne izkušnje z ženskami nimam. In si je ne želim. Te popolnoma razumem, da po vseh doživetjih (dotikanjih in božanjih in izzivanjih ipd.) z vsemi tistimi tvojimi žmohtnimi babami/tetami/prijateljicami tudi ti ne (več). Da si ti ene sorte slovenski Pedro Almodovar – kako mi je simpatična tvoja samooznaka drama queen! –, se vidi ne le po obkrožujočem ženskem svetu, v katerem plavaš kot riba v vodi, temveč  tudi po tem, ker si doslej prvi, ki si me kaj vprašal. Tole dopisovanje – kot tudi prejšnja knjiga Moška pisma – je resda namenjeno mojemu nežnemu vstopanju v moške duše, in ljubeznivi dopisovalci odpirajo vrata, kolikor in kot kdo hoče. Ne vračajo pa meni vprašanj, saj vedo, kako zelo me zanimajo njihovi odgovori na moja. Ti si izjema.

Kaj si me še vprašal? Kako jaz ljubim moške? Za odgovor na to vprašanje bi bila pa potrebna posebna knjiga. Ker odgovor ni en sam, ampak jih je več. Za kakšno one man žensko, ki je z enim moškim od začetka pa do konca svojih zemeljskih dni, morda celo veliko. Kajti v vsakem svojem življenjskem obdobju sem ljubila drugačnega moškega na njemu in takratni Manci svojstven način. Zdaj, ko me narava tako zelo navdihuje s svojim mirom, raznolikostjo, trdoživostjo in ignoranco človekove domišljavosti, sem blažena, če jo z moškim mahnem na izlet v gozd, med drevesa in potem na jaso na pašo oči … Sem imela obdobje, ko sva z Njim obeleževala pokončna stara drevesa na način, na katerega to počnejo živali v ednini, midva sva pač zlivala svoje sokove v dvojini … Da skrajšam: divji v srcu, mladi in polni fizične, intelektualne in duhovne moči, taki so mi zdaj všeč. Grozna prevzetnost od šestdesetletne ženske, kaj? Ko sem bila pred kratkim na osemdesetem rojstnem dnevu svoje nekdanje ljubezni, me je kar zmrazilo, da bi bila to moja sedanjost. Zdi se mi popolnoma samoumevno, da se sprehajam po gozdu in gostilnah z dečkom enake starosti, kot je moja starejša hči. Ampak moja spolna energija je že v veliki meri transformirana. Kundalini se dviguje iz položaja zvite kače z dna medenice in se strastno dviga po hrbtenici navzgor ter raste v žlahtno erotiko, ustvarjalnost, veselje. V radost bivanja, ki je zdaj v meni največja, odkar pomnim. Se mi pogosto zdi, da letim … Tako lahko in srečno se počutim. Velikokrat.

Ježeš, da ne bom zabluzila in pozabila kaj vprašati tebe, saj si ti moj junak, jaz pa z največjim veseljem oproda. Kot vemo, drug brez drugega ne moreta, zato mi je ta vloga tudi pri srcu. Poleg številnih drugih, ki jih imam v tem svojem pisanem življenju …

Še to, da ti ne pozabim povedati. Ko sem hlastno brala tvoje pismo, sem se ustavila pri besedi … Veš, kateri? Ne pri moških dlakah, ne pri čvrsti riti, ampak pri stopalu! Kako seksi mi je to zvenelo: fajn stopala. Navdihujoče! In te zdaj sprašujem/prosim: zapoj mi pesem o moških »fajn stopalih«, kot praviš, da jih ima tvoj ljubi D. Kaj so in kakšna so fajn stopala? Če imaš tako rad stopala, ali imaš rad tudi čevlje? So morda čevlji tvoj fetiš? Si zbiratelj čevljev, kot je brez dvoma moja malenkost. Bi jih imela z veseljem več, če bi imela prostor zanje pa več denarja, da ne bi štela upokojenske evre, ki jih že tako in tako s prevelikim veseljem zapravljam (zadnje čase najraje za dekliške in otroške cunjice), potem moram pa garati, da nove prislužim, a kaj, ko smo upokojenci za svoje delo tako grdo obdavčeni, da zadnje mesece zbiram denar predvsem za odplačilo dohodnine …

No, ta je pa dobra, dragi Aleš. Zdaj ti pa še o denarju in davkih nalagam, kar sploh ni moja navada. Sem prepričana, da si sprožil v meni tisto energijo, ki je značilna za Almodovarje vseh narodnosti in starosti. Da se ženske spremenimo v vaše prijateljice in potem z vami zaupno kramljamo ure in ure, celo o tem, o čemer z drugimi molčimo. Pa jest bi teb povedala, kr bi ti hotu, tko sem not padla u tole dopisvajne s tabo!

Stopala! Očarana sem. Na Japonskem in Kitajskem so stoletja povijali deklicam noge, jim lomili podplate, da so imela ljubka majcena stopalca, ki so jih potem moški grizljali kot ptički proso. In se jim je potem dvignil do neslutenih debelin in so opletali okoli tistega stopalca z njim … Tvoj D. in njegova stopala. Ali pa fajn stopala tako na splošno, poleg vsega drugega imaginarija, ki je potreben, da Almodovar izstopi iz roja brenčečih čebel in se koncentrira na enega samega trota …

Pa še to – kako pa shajaš s svojo usmerjenostjo v službi? A te premamijo kakšna posebna stopala, ali pa zvesto zreš samo v njegova, ki so te začarala? Sploh pa napiš, kr ti pride in kokr ti pride, pa kva bi te sploh sprašvala, k si tko živahne sorte tip, da loh daš sam ud sebe …

Objem. Poljub,

Manca

* * * * *

26. maja 2008

Draga moja ti, Manca,

preden obdelam Evrosong, še malo nazaj k moškim stopalom. Mi je blazno všeč, da so se ti vtisnila v spomin. Ja, ta fetiš ima že dolgo brado. Verjetno tudi ni naključje, da sem moška stopala načel ravno v prihajajočem toplem vremenu, ko si pogumni moški sezuvajo nogavice in čevlje (seveda imam rad čevlje, hudo rad, a dobri prekleto veliko stanejo) in jih zamenjujejo z udobnimi sandali in japonkami. Topli in vroči meseci so zategadelj zame precej vznemirljivi – in naporni. Moram na cesti in pločnikih zelo paziti, ker mi pogledi nenehno uhajajo k moškim stopalom. Ko kofetkam v Stari Ljubljani, ves čas pogledujem k tlom in si v glavah delam zaznamke, kakšna stopala je imel ta ali oni osebek. In kakšno je po mojem lepo stopalo? Ne preveliko in nikakor ne premajhno, pa ravno prav poraščeno in negovano (trda koža odpade). S prijateljem Markom sva pred nekaj leti besno divjala na gej pride parade v Berlinu. Sem naredil napako in v dežju med 300.000 gejev, lezbijk, travestitov in radovednežev z vseh celin pritapkal v japonkah. Seveda sem se zjutraj domov vrnil s črnimi stopali in črnim za nohti. Najprej sem se odvlekel pod tuš in si začel drgniti pete. Marko je ob tem pokal od smeha in seveda ob obujanju peripetij iz Berlina nikomur ne pozabi povedati, da ne grem nikamor brez pile. Od takrat mi rad reče, da sem en poseben fedrček (a ni fajn, namesto pedrčki smo zdaj kar fedrčki). Je padla ideja: ko bomo veliki, jaz in nekaj mojih prijateljčkov, bomo imeli lokal z imenom Pr fedrčkih.

Med pisanjem tegale pisma tebi, moja Manca, sem odvihral na kratko kosilo, si pri frizerju pobril betico in vmes še na lice cmoknil mojo mamas. In seveda na ulicah spet uzrl nebroj moških tačk v japonkah. Kako fajn! No, zdaj pa k Evrosongu. Najprej tole: festival evrovizijske popevke sem prvič gledal leta 1979, star sem bil komaj devet let. Od takrat sem vsako leto, izjema ni bilo niti služenje vojaškega roka, maja priliman pred televizijo. Res ne vem, zakaj, ampak ta pevski cirkus me zabava. V vojski smo fantje iz vseh republik nekdanje Jugoslavije stiskali pesti za Tajči in si prepevali refren njene skladbe. Ja, zdaj si pa vse te »bratske« republike veselo delijo točke.

Ali je letošnji ruski zmagovalec Dima Bilan res gej, ni uradno znano, je pa zanj definitivno glasovalo ogromno gejev, kakopak. Na odru je bil v razpeti srajci pa bos (!!!). Se ti verjetno čudno zdi, a ne, da nisem navijal zanj. Pesti sem stiskal za Portugalsko, za to monumentalno žensko bitje z izjemnim vokalom in dramatičnimi glasbenimi poudarki. Patos mi je bil vedno blizu, morda se zato tako dobro počutim pri svojih prijateljicah v Atenah. Grki so kralji patosa … Ko zaslišijo srce parajočo glasbo, jim na lica pritečejo solze, vržejo se na kolena in po tleh zmečejo vse, kar se da razbiti.

Hitra si, Manca. Takoj ti je postalo jasno, da so najzvestejši odjemalci Evrovizije geji. Beograd je dal res vse od sebe, v mesto sta prišla celo Dana International, ki je leta 1998 v Birminghamu zmagala s pesmijo Diva, in Jean Paul Gaultier, modni mag, ki je za Dano takrat tudi skreiral fascinantno obleko. Kot fanu Evrosonga pa mi še vedno ni jasno, zakaj geje ta festival tako vznemirja in obnoruje. A ti veš, da nekateri fanatiki obredejo vse predizbore posameznih držav? To pomeni, da so ti zmešanci letos v treh mesecih obredli 42 držav. Svašta!

Se sprašujem, ali jih hipnotizira ikonografija prireditve, množica poceni pesmic ali bolj ali manj neposrečene obleke nastopajočih. Hm, verjetno vse to in še kaj. Je čas, da to obdela kak sociolog, ki spremlja to, roko na srce, precej trivialno pevsko prireditev. Ampak jo še kar gledam, letos smo si fantje priredili kar tri zabave – za prvi in drugi polfinale, potem pa še grande finale pri meni doma. Smo tekmovali, kateri bo imel bolj uničujoče kritike nastopajočih, vreščali, ko je Portugalska dobivala točke, in občudovali nastop mične Ukrajinke, ki so jo obkrožali še bolj mični in gibčni plesalci. Njami. In bili spet razočarani nad pesmimi velike četverice – Velike Britanije, Španije, Nemčije in Francije. Angleži, carji vrhunske pop- in rokglasbe, na festival pošiljajo glasbene zvarke najnižje vrste, Španci so tekmovali s komadom Baila chiki chiki, nekakšno novodobno macareno (no, vsaj malo so bili tudi smešni in posrečeni), Nemke so tako fušale, da so se nam hudo zasmilile, Francoz je bil pa ‚kr neki‘. In vijejo roke, ker da zmagujejo samo vzhodnoevropske države. Ja, te v promocijo skladbe vložijo milijone evrov, od februarja pa do maja obredejo pol Evrope in naredijo vse, da bi bile čim bolj prepoznavne. Velikim je kaj takega seveda pod častjo. Tudi prav, a naj potem v miru prenesejo poraz. Rusi so, pišejo svetovni mediji, v svojega zmagujočega lepotana vložili 10 milijonov evrov – za promocijsko gradivo, za plastični led na odru, za vrhunskega violinista z Madžarskega, ki je igral na stradivarko, za drsalca Jevgenija Plušenka itd. Ves narod je držal pesti zanj in dihal z njim.

Kaj pa mi? Rebeki je do finala zmanjkalo eno samo mesto, a so jo po prihodu iz Beograda že napadali. Tukaj se zelo lepo pokaže, kakšen narod smo Slovenceljni (ta prispodoba Svetlane Makarovič je vedno bolj resnična). Zadrti, komaj čakamo, da lahko sesuvamo, v vsem vidimo samo slabo, zaroto, politiko …

Sem se razjezil, Manca, porkaduš. Ni mi vseeno, da so Slovenci lahko tako zagamani. Grki bi kjer koli, tudi na Evrosongu, stiskali pesti, pa če bi na odru pelo truplo. Bilo bi pač grško truplo …

Tvoje erotične sanje z Nastassjo Kinski so se mi pa jako dopadle. Ko zaprem oči in si v spomin prikličem lepo in žmohtno Nastassjo pa tebe, še vso mlado, gibko in velikih okic, potem mi ne da miru, da si še sam v sanje ne bi nekoga zaželel. Ampak koga pa? Manca, hej, s kom me vidiš, tako romantizirano, v sanjah?

Poljub,

Aleš

(se nadaljuje)

>

Obiščite nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana