Deli Drugačna razmerja

Drugačna razmerja: Ida, 1. del

Drugačna razmerja: Ida, 1. del

Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010


1. maja 2009

Draga Ida,

rada imam praznike, ker imam rada prazno. Praznina je moj prostor navdiha. Pod oknom ne hromijo avtomobili, prinašalci časopisov ne prdijo z mopedi, ki jih puščajo pred vhodnimi vrati s prižganim motorjem, da lahko hitro oddrvijo naprej, ne jokajo otroci, ki jih mame porivajo v avtomobile in prezgodaj vozijo v vrtec …

Tako sedim in se v duhu pripravljam na okroglo mizo revije ONA, na katero so me povabili, da bi vodila pogovor z naslovom Kaj so skrivnosti slovenskih žensk. Pogovor bo sledil podelitvi nagrade za najboljšo Onino zgodbo, ki jo revija v sodelovanju z založbo Vale-Novak podeljuje že deveto leto. Letos sem bila v žiriji in prebrala sem 380 zgodb, napisanih na temo Moj skrivni dnevnik. Strašne zgodbe o skrivnostih so prišle na dan, bolečine žensk, ki so o njih pisale … Naj pogovor začnem s pesmijo Srečka Kosovela Ljudje z rano? Zagotovo jo poznaš, draga Ida, saj si imela že v gimnaziji rada poezijo. Takole gre Srečkova, moja, tvoja, teh ranjenih žensk, ki so se odkrile v zgodbah, in ranjenih moških, ki se ne razkrijejo nikoli, otrok, trpečih, posušenih, anoreksičnih, zadrogiranih, neutolažljivo žalostnih tudi zato, ker ne moremo ali – še huje! – ne smejo spregovoriti o svoji rani, jo skrivajo, pred drugimi in pred samim seboj, saj zato pa iščejo opoj, saj zato pa zlorabljajo mamila vseh vrst, da z iluzijo srečnosti celijo svojo globoko rano. Takole poje za vse ljudi stara, modra Srečkova duša v mladem, še deškem, nedotaknjenem telesu:

Ljudje z rano,
z rano na srcih,
jo skrivajo
z dlanjo,
ali glej: kot da je dlan
prosojna kot bel list
lilije
z rdečim utripom
srca,
kot da je rana
rana vsega sveta.
Skriti bi jo hotel,
pa jo vsakdo spozna.


Vem, da imaš tudi ti svojo rano, tudi ti skrivnost, ki je dolgo nisi povedala nikomur. Prosim te, da delček svoje skrivnosti podeliš z menoj in z bralci knjige, v kateri bom objavila najina pisma. Da bo drugim lažje, ko bodo videli, kar tako in tako čutijo, a nimajo besed, da bi artikulirali, nimajo moči, da bi izrekli … Bodi ti njihov glas, draga Ida, glas žensk, ki so bile ali so še poročene s homoseksualcem.

Vsi na fakulteti smo vedeli, da je on gej, samo ti nisi. Nisi hotela? Nisi prepoznala znamenj? Si si hote zapirala oči, srečna, da si srečala nežnega moškega, ki te je pripravljen zaščititi in vzeti s seboj v skupno bivanje? Tako mlada si bila, ko si se poročila, vaško dekle z lepim, lepim mladeničem (ah, kako smo vzdihovale zaradi njega, bil je morda najlepši moški tistega našega časa) in si odšla z njim v daljno mesto, da sem te srečala le še kdaj pa kdaj, kadar sem se tudi sama odpravila na potovanje iz zatohle Ljubljane. Takrat je bila Jugoslavija velika dežela in vidva sta se v njenih nedrjih izgubila za slovensko oko. Sta se zato preselila stran od nas? On zagotovo … A ti, ki nisi vedela? Zakaj si šla z njim?

Draga Ida, kako si se uzrla v njegovi drugačnosti? Je spregovoril z besedami ali s takim molkom in bolečino telesa, da si morala prepoznati, spregledati? Kako si sploh toliko let – saj res, koliko let pa sta bila poročena? – zdržala z moškim, ki je imel v telesu zapisano, da lahko spolno ljubi (le?) moške? Vem, da si mi lani na nekem bežnem srečanju ne vem že kje mimogrede omenila, da si brala Moška pisma in da te je izpoved zadnjega dopisovalca Adama popolnoma pretresla. Da šele zdaj razumeš … Nisva utegnili reči še kaj, zato niti nisem vedela, kaj pravzaprav šele zdaj razumeš. Kako deluje moško telo, ki otrdi in spusti sokove le, kadar ga boža, mu diši, ga objema, grize in lovi drug moški? Strašno mora biti zatajiti svoje lastno telo, strašno! Saj človek nima telesa, človek je telo. Koža, ki nas ogrinja v enotno in enkratno pojavnost, ima na tisoče oči. Oči kože so veliko bolj subtilne, prefinjene, globlje vidijo kot oči, ki gledajo v svet iz glave. Tip je naše prvo čutilo; ko se rodimo, s tipom zaznamo, da smo drugje, tujci zunaj maternice, ki je bila naš topli dom, v katerem smo s kožo občutili stik z materjo, ne z očmi … In je čutilo, ki nazadnje ugasne, ko zapremo veke za zemeljsko potovanje. Umirajoči so lahko že v globoki komi, a še vedno čutijo in vidijo s kožo. Zato sem božala ljubljenega prijatelja Marčita do konca njegovih dni, zato sem kar zlezla na dragega botra, ki je imel že obrnjene oči, a so se te obrnile v običajno, ko sem ga grela z objemom hvaležnosti, in te oči so spustile še nekaj kapelj solza, da sem bila gotova, da me je slišal. Ker sem govorila v jeziku dotika ljubezni, ki izdihne nazadnje. Očeta sem držala za roke in ga božala še potem, ko mi je zdravnik rekel, da ni več »kontaktibilen«. To je morda moja največja rana – ker sem vedela in čutila, da lahko z očetom govorim prek dotika, drugi pa verjamejo medicinskemu osebju in ne povedo s konicami prstov ljubljenim ob zadnji priložnosti, kako radi jih imajo. Včasih se mi zdi, da se v bolnišnicah zaradi govorjenja o »nekontaktibilnosti« dogajajo zločini. Saj je to, da ne moreš več izreči, kar sta z umirajočim potrebna povedati drug drugemu na življenje in smrt, ker ti je to nekdo vzel, preprečil s svojim blebetanjem, zločin zoper človeka. Močna beseda, saj vem, draga Ida, a kadar me takale jeza popade, pribijem besedo s kladivom in močnim udarcem …

Piši mi kmalu, draga sopotnica iz mladosti, da bom potolažena zaradi vprašanj, ki vem, da so se dotaknila tvoje rane … Upam, da ne krvaviš več, močno upam zate!

Zdaj pa grem po svojo štiriindevetdesetletno mamo, zelo slabovidno, da jo popeljem okoli hiš na sprehod … tako milo nežen vetrič boža lepoto ozelenelih dreves in grmičevja in sonce kliče …

Te objemam na daljavo, draga Ida,

Manca

P. S. Res ni naključij! Pisala sem ti o pomenu dotika in med sprehodom sem udejanjila napisana spoznanja. Z mamo sva namreč šli mimo bližnje pasje klinike in na njenem dvorišču sem videla kužka, kako komaj stoji ob posodi vode, ki se je ne dotakne … Spreletela me je taka žalost, ko sem čutila, da je pes popolnoma obnemogel, da sem mamo »prislonila« na ograjo in se šla pozanimat, kaj je z živalco ubogo. Gospodarja sta mi povedala, da je psa povozil avto in je zdaj na opazovanju, ali nima poškodovanih notranjih organov, na zunaj se nič ne vidi. Potem sta ga položila in pes se je tresel po vsem telesu kot trepetlika v vetru. Pa sem začela terapijo z Domančičevo metodo … kuža se je povsem umiril, sprostil je telo in tiho, mirno obležal. Gospodarja sta bila presenečena, da sta pred lastnimi očmi uzrla tako veliko spremembo, in to v tako kratkem času, v nekaj minutah! Ja, to naredi energija, ki teče skozi telo in kožo, niti dotakniti se nam ni treba, če spustimo višjo silo, da deluje prek našega telesa kot svojega orodja … Ljubljenje med človekoma deluje podobno, ne glede na spolno usmerjenost. Samo da se spustimo iz ograjenega sebičnega ega, da odpremo dušo in z njo vse oči kože in vse odprtine … »Orgazem je stik z Bogom,« pravi zdravilec z rokami in brezgrajno energijo ljubezni, tako imenovani »duhovni kirurg« – enainšestdesetletni Stephen Turoff, ki deluje na Bledu, kamor zaradi njega prihajajo tisoči. Po božji dotik …


* * * * *

4. maja 2009

Manca,

tudi jaz sem bila danes na sprehodu z mamo. Tudi jaz sem razmišljala o dotikanju. Govorili sva o nepomembnostih, zlasti o lakoti po drugi svetovni vojni, obe siti, saj sva bili na kosilu kot dve dami. In veš, zakaj sem razmišljala o dotikanju? Neerotičen dotik – mama se me rada oprime in včasih zamižim in si mislim, kako bi bilo lepo, če bi se lahko oprijela njega. Če bi dočakala, da bi bila dva starca, kako lepo bi se sprehaja z roko v roki.

Dotik brez želje po pretoku topline s telesa v telo. Dobro poznam take dotike. Poznam pa tudi božanje umirajočega. Verjamem v moč dotika. Božanje je najgloblja govorica. Ko sem božala njega, sem vedela, da ga ljubim. Moral je to čutiti. Moralo mu je biti jasno. In zadnjo solzo sem pripisala njegovemu spoznanju, da je bil ljubljen. Vem, da sem ga osrečevala. Tega nočem prenehati verjeti.

In ni naključje, da me s šestim čutom nagovoriš najprej z besedami o dotikih, kakor da bi vedela, da je to srž mojih nelagodnosti. Vdova sem, sprehajam se z mamo, hrepenim po erotični intimi. Vse je narobe. Spet pristajam na najmanj, kar je mogoče, pa še zdaj si nenehno dopovedujem, da je dovolj dobro, da bi bilo lahko slabše. Nočem, nočem se pahniti v depresijo! Pa vem, da je molk mučilen, ničesar ne razkrije, ničesar ne razreši. Pogovor vsaj olajša trpljenje. Zato ti bom odgovorila. In zato, ker me ni več sram reči, da sem živela s homoseksualcem. Homoseksualcev ne preziram. Prijatelje imam, ki so odkriti homoseksualci. Krasni ljudje. Ni me sram, da nisem vedela. Mogoče me je sram samo pred svojim lastnim obličjem, da sem bila tako nezahtevna. Nisem se dovolj cenila, da bi izstopila iz razmerja, ki me ni moglo zadovoljiti. Tega me je sram. Samo pred sabo. Opravičujem se zaradi dejstva, da nisem vedela in da so bila moja sumničenja brez dokazov. Nisem razumela. A prisegam, da sem se trudila lepšati življenje, obema. To je tisto, kar se mi zdi zadosti dobro. Naredila sem največ, kar sem zmogla. Tudi če me je česar koli sram, me je sram samo rahlo. Prestala sem dobro polovico stoletja, vse, kar me še čaka, bo krajše in lažje.

Odgovarjam ti od daleč, ker se moram malo nagniti stran od računalnika in globoko, globoko vdihniti in izdihniti in se izprašati. Smem pisati o teh rečeh? Upam dregniti v rano, iz katere curlja želja, da bi prišel nekdo in bi mi jo pomagal celiti? Sem zato tak romantik? Mogoče je še prezgodaj, še mi privre rdečica v oči, še se mi kepa kotali po grlu in še se izmikam tvojemu pogledu, kadar me kaj vprašaš. Pa vendar, ja, poskusila ti bom odpisati.

Bližala se je diploma. Srečala sem krasnega fanta. Lepega, res lepega, mirnega, nežnega. Ni preklinjal. Ni bil prostaški. Govoril je tiho, umirjeno, pametno. Zgodbe, fantastične, zgodovinske. Zgodbe o nekih drugih ljudeh nekje drugje. Prišel je, ostal čez noč, potem odšel in se ni javil dva tedna. Včasih tri. Študirala sem, si služila kruh in se ga vsakič spet razveselila. Imel je službo. Imel je kitaro. Bral je. Neprestano. Govoril je v ugankah, dovtipih. Nenehno sem morala ugibati, kaj je pravzaprav mislil. To mi je bilo všeč, bilo je nepredvidljivo. Lep in skrivnosten. Nežen in tih. Drugačen od vseh moških, ki sem jih do takrat srečala.

A že zgodaj sem dobila občutek, da nisem dovolj lepa zanj. Bila sem bolj neumna, manj izobražena, kar sem prikrivala, kolikor se je dalo. Ko sem rekla kaj res neumnega, sva se znala smejati. Na moj račun! Pri njem nisem in nisem mogla najti napake, moje pa so nenehno prihajale na dan. Spravljala sem ga v smeh tako, da sem mu pripovedovala, kako neumna in kako grda sem. Ko sem ga hvalila, s kakšno vznesenostjo sem opevala njegove mišice in belino kože in gostoto las in oči in glas, o, takrat je utihnil, se zamislil in se mi zazdel še lepši, še čistejši.

Stara sem bila 25 let, imela sem 50 kg. Čudno. Sem bila res grda in debela? Ne, to sem prinesla od nekje od prej. To je druga zgodba. On pa mi ni znal reči, da se motim. Mu je ustrezalo, da sem sama začela hoditi na stransko stezo, da je bilo lažje prikriti, da nisva hodila vštric? Zdaj sem stara 60 let in imam 60 kg. Čisto drugo razmerje. Pa veš kaj, sploh nisem tako slaba!

Sva legla že tisto prvo popoldne, ko sva se pomotoma pozdravila, misleč, da se poznava od nekje, pa sva si po nekaj minutah priznala, da sva mislila drug za drugega, da sva druga. Smejala sva se nerodnosti in šla na kavo in čez pol ure sva bila v hotelu za vogalom. Nepozabno ljubljenje. Spomnim se strašno živo. Spomnim se vonja. Kolikokrat sem podoživljala tisto strastno popoldne. Najino edino? Kruta sem do sebe, ko to priznavam. A moram. Moram si dopovedati, da sem se zadovoljila z enim samim vročim ljubljenjem.

Je bil molk. Je bila tema. Ga nisem videla golega. Celega telesa nikoli. Me je pokrival, ogrinjal. Kako nežno, kako skrbno! Prihajal je spat proti jutru. Ljubil me je tako rekoč skrivaj. In ljubil me je od zadaj. Zavedla sem se, ko je obležal. Ni se dotikal mojega trebuha, prsi. Skrival je obraz v moje lase. Ni se pustil poljubljati po obrazu. Smela sem ga poljubljati samo po enem ramenu. Če nisem odnehala, me je nežno obrnil na bok, stran od sebe, in si me upognil s koleni in me zaklenil z rokami, da se nisem mogla premakniti. Ne morem reči, da sem res kaj čutila. Zaspal je. Jaz dosti kasneje.

Vse je naredil zame, kar sem ga prosila. A nisem imela dosti potreb. Tisto eno ni bilo stvar prošnje, kakor da nimam česa prositi, če tistega enega ne morem izprsiti. Nisem znala zahtevati. Ne znam. Nisem zahtevna.

Zaklepal je vrata v stranišču. Oblačil se je na hodniku. »Je dobra polenta?« »Če je ne bi bilo, bi bila slaba.« »Me imaš rad?« »Nimaš pojma, kje bi bil, če te ne bi imel?« Tako nekako.

In nisem znala vprašati drugače. Spraševati pa moram. Če ga vprašam, odgovori. Prijazno. Ali pa molči. Naučila sem se spraševati samo o rečeh, o katerih je bilo vseeno, ali mi odgovori ali ne. Začela sem blebetati o ničemer. Iz regratove lučke sem znala narediti senzacijo. Ko sem kasneje, reciva po petnajstih letih, vendarle vprašala, kako to, da mu ni do mene, da je morda homoseksualec, pa še ve ne, sem začutila, da sem šla predaleč. Prizadetost. Tabu. Sem ga užalila? Ustrašila sem se. Stopila nazaj. Zvrnila nase. Sem grda, sem stara, sem neumna. Krivično je, da je bil on lep, nenehno lep, jaz pa sem se starala. Začela sem hoditi na telovadbo, razmišljala sem o plastičnih operacijah. Bila sem strašno nesrečna zaradi zob. Opažala sem, kako sem postajala nergaška, nezadovoljstvo je pljuskalo čez rob in sram me je bilo. Rada sem srečna, vesela, igriva. Rada pojem brez posluha, rada se zviram, rada gola tekam po stanovanju, bosa po mestu, rada imam klobuke in čudne obleke. In sem se naučila vse to početi kljub vsemu. Nisem se mogla odpovedati sebi, odpovedala sem se samo seksu.

O otroku ni bilo smiselno govoriti. Prvo popoldne, takrat prvič, je povedal, da otrok ne bo imel. Pri tem je ostalo. Če sem vsakih nekaj let izrazila željo po otroku, je nehal prihajati v posteljo. Ko se mi je iztekala plodnost, pred menopavzo, sem bila zelo nemirna. Umislila sem si celo ljubimca. Ko sem po nekaj mesecih popolnega hladu začela govoriti, kako prav ima, da noče otrok, saj je življenje na tem planetu res en sam preklet mat’r in je otrok preveč in revščine in vsega tega, se je začel spet sproščati in približevati. Spet sva zaspala objeta in spet sem si rekla, da se imam dovolj dobro, dovolj lepo. Spet hvaležna, da je lep, nežen, skrben. Otrok je na svetu dovolj. Tudi zame. Lahko imaš rada otroke drugih. Razmišljala sem o posvojitvi. Tudi o umetni oploditvi. Tudi o tem, da bom obogatela in sezidala sirotišnico. Tako sem prestajala svojo željo po materinstvu.

Včasih sem vprašanje o homoseksualnosti postavila, kakor če bi ga hotela udariti. Kot spodbudo za boj. A ni nikoli zgrabil. Nikoli se ni branil. To me je najbolj obrezumljalo. In razoroževalo. Ko bi vsaj zanikal! Ko bi vsaj priznal! Ko bi se enkrat samkrat izpovedal! Ko bi mi povedal eno samo samcato stvar o sebi! On pa je molčal in sem ga opravičevala. Eleganten, zadržan, tih, nežen, lep. Jaz sem sitna, kalim najin skupni mir, kvarim zakon, tvegam ločitev.

Znakov je bilo veliko. Poročila sva se po enem letu videvanja, brez priprav, brez vznemirjenja, brez obljub, brez načrtov. Dve priči. Nobenega slavja. Obrnil je v dovtip. Ni mu do malomeščanskih bedarij. Tako ponosen, tako samosvoj, tako eleganten, tako zadržan! Saj sem res avša! Kaj bi s poroko! A ko grem na poroko kot priča ali prijateljica, tulim, tulim, izjokam oči, hlipam. Gledam samo filme s srečnim koncem, ki ni srečen, če ni v zadnji sceni bele vlečke. Nora sem na poroke!

Nisva imela denarja. Poročila sem se v črnem usnjenem kostimu, edinem kosu, ki ni bil hipijevski. Tudi on v črni obleki, ki si jo je kupil za prvi dan službe. Kako to, da sva se poročila tako izrazito resno? Velika odločitev, ki sva jo morala zanikati. Z obleko sva izdala zavest, da delava nekaj zavezujočega. Oba sva tvegala. Oba sva se podala na trdo pot. Sva tudi vedela, da bova hodila skupaj in hkrati narazen?

In sama sem potem hodila v mesto. Sama v trgovino. Sama na obiske. Sama k svojim prijateljicam. V petindvajsetih letih me ni nikomur predstavil. Hodila sem ga iskat pred vhod v službo. Vedno je sam prišel skozi vrata. Eleganten, ponosen, zanesljiv, lep, lep. Leta in leta.

Dva sta mi takrat, na začetku namignila, da je bil moški, s katerim sem hodila, peder. Tako grda beseda! Vedno izrečena z zavihom kota ustnice, kot s prikritim pljunkom. Res nisem vedela, kaj pomeni beseda peder. Dolgo ne. Preslišala sem, najbrž. Pravzaprav sem se zares zavedela popolnega pomena šele letos, ob filmu Milk in ob tvoji knjigi Moška pisma. O njem ne bi nikoli mogla reči, da je bil peder. Homoseksualec, ki ni mogel živeti, kakor mu je želelo telo. To lahko sprejmem.

Mi je lagal ali prikrival? Oboje? Ne morem ga obsojati. Ne morem se jeziti nanj. Samo žal mi je, da se nisva mogla pogovoriti. Lahko bi šla narazen, lahko pa bi odkrito živela skupaj. Na vsak način bi bila lahko srečnejša. Prepričana sem, da si je tudi on želel samo to. Za oba.

Ida

* * * * *

1. julija 2009

Draga Ida,

tvoje pismo sem prebrala večkrat. Globoko pretresena. Namesto da bi ti odpisala, sem začela brati knjige, da bi dobila ključ do tvoje duše in vsega, kar je vanjo potopljeno.

Ne maram psihoanalize, ker se mi zdi, da prej utrjuje boleče vzorce, kot pa razrešuje težave in rahlja emotivne vozle, zaradi katerih je zadrgnjen naš vrat – zato molčimo, je zadrgnjeno naše srce – zato ne ljubimo, je zadrgnjena naša duša – zato ne zaupamo. Čeprav psihoanalize kot psihoterapije ne bi upala nikomur priporočati, pa z njo verjamem, da so naši temeljni čustveni (saj drugi kot čustveni niso usodni za kakovost bivanja) problemi zapisani v genih in okrepljeni v ranem otroštvu. V vsako celico našega telesa je vpisan spomin na družinske vzorce, ki so nas zaznamovali. Ali kot pravi lep naslov izjemne knjige Alenke Rebula (ki je napisala tudi uspešnico Blagor ženskam, najlepšo knjigo o polni, razkošni ženskosti, kar sem jih brala), gre za Globine, ki so nas rodile. Podpišem njeno temeljno misel: »Naša otroška zapuščenost lahko dolgo in neopaženo tli, a v najtežjih preizkušnjah nas zajame z vso svojo pradavno ranjeno močjo. V hudi zapuščenosti, v strahu in obupu vsi ljudje spet postanejo otroci. Takrat morda odkrijemo, da se ne znamo podpirati, pomiriti in ljubiti. Takrat tudi spoznamo, kako zelo zamerimo staršem in kako jim ne moremo odpustiti, da nas niso znali opremiti z življenjsko močjo in zaupanjem vase, kako jih ogorčeno sovražimo. Starši se nekoč postarajo in umrejo, a nepotolažena bolečina njihovih otrok preživi in semena gorja vzklijejo v novih družinah.«

Ida draga, pravo vprašanje zate zato ni, kako je bilo živeti s homoseksualcem, temveč kot tudi sama ugotavljaš: »Nisem se dovolj cenila, da bi izstopila iz razmerja, ki me ni moglo zadovoljiti.« Da je tvoje lepo telo – in ti si bila prepričana, da nisi lepa; strašno, kaj so ti delali tvoji starši, da so ti kazali iznakaženo ogledalo, v katerem je bila tvoja podoba grda! Ampak to je druga zgodba, pišeš … – hrepenelo po dotikih, po spolni ljubezni, je nekaj najbolj samoumevnega, naravnega. Kot piše v drugi knjigi, ki jo berem zaradi tebe (in zaradi sebe, saj so vse zgodbe tudi naše, nismo ločeni samotni otoki, temveč prepleteni in povezani ljudje, vsi smo Eno, in ravno zato smo zmožni sočutja), v delu Berta Hellingerja – študiral je filozofijo, teologijo in pedagogiko, šestnajst let živel z Zuluji v Južni Afriki, potem pa se je posvetil psihoanalizi in s pomočjo natančnega opazovanja in mnogoterih psihoterapevtskih praks razvil svojo lastno, imenovano Postavitev družine – LJUBEZENSKE ZGODBE med moškim in žensko, starši in otroki, nami in svetom: »Bistveno dejanje, v katerem se življenje izpolni, je seksualni odnos, ki je izpolnitev življenja in izpolnitev ljubezni. Kar koli potem sledi in se dogodi v partnerskem odnosu, kroži okoli te sredine.« In ta tvoja sredina, potrebna telesnega ljubljenja, je ob homoseksualcu (p)ostala puščava brez žive vode. Kako si zdržala četrt stoletja, je meni, ki odidem od tam, kjer nisem izpolnjena, težko razumljivo. A s pomočjo zgodb, ki jim tako rada prisluhnem – saj zato pa pišem vsa ta pisma! –, in s knjigami pa z življenjsko kilometrino, lažje razpoznavam, bolje doumem, kar je skrito pod bolečinami in kaj zakriči, ko dušo najbolj boli.

Zakriči: Mama! Ona je naša prva ljubezen, začetek ljubezni, pravi Hellinger. Zato je ljubezen na prvi pogled – in taka je bila vajina, ki sta zlezla v posteljo isti dan, ko sta se prvič videla in se edinkrat ljubila tako, da je tebi zadostovalo za celih petindvajset let – slepa, ker drugega sploh ne vidi, temveč jo priteguje slika dušnega hrepenenja po prvi človeški ljubezni, po zlitju z mamo. In ti si hotela ostati v taki ljubezni, v slepi ljubezni. Ker drugačne tako in tako nisi poznala. Dojenčica Ida je ni bila deležna, deklica Ida je ni prejemala. Najbrž nikoli nisi dobila prave ljubezni. Prava ljubezen je tista, »ki vidi drugega, njo ali njega, takšnega, kot je« (B. Hellinger). Če bi bila dediščina tvojih globin, ki so te rodile, drugačna, bi moža prepoznala. Vedela bi, da je gej. In s tem vedenjem bi potem ravnala tako, da bi živela odprto in odkrito življenje, za katero bi se bila odločila.

Ampak. Kot verjamem, da ugotovitve o usodnem pomenu naših razmerij že v materinem trebuhu in v rosnih otroških letih držijo, verjamem tudi, da se nič ne zgodi po naključju. Da ima še tako strašna bolečina svoj globoki smisel. Čeprav nam lahko zadrgne goltanec in zaloputne vrata srca, nam vendarle veliko da. Vprašanje je le, koliko smo sposobni vzeti.

Ida ljuba, najbrž nisi redka med partnerkami/ženami homoseksualcev, ki si se obsojala, »zvrnila nase: sem grda, sem stara, sem neumna«. Kako bi ti želela, da bi šla na postavitev družine (pri nas jo opravlja prevajalec knjige, iz katere ti citiram, Matej Škufca in še nekateri), kjer bi doživela, da nihče ni kriv. Ker krivde sploh ni! Partnerja nista kriva za svoje vedenje. Partnerja sta vpletena v tok izvorne družine, ta ju vleče, povezuje in razdvaja. Tu deluje moč usode, ve Hellinger iz izkušenj tisočerih. Tvojega moža je vlekel tok prirojene spolne usmerjenosti, najbrž v otroštvu še dodatno utrjene z ravnanji zanj pomembnih Velikih Drugih, in edino naravno bi bilo, da bi temu toku sledil. A ni upal. Strah ga je bilo pred samim seboj in pred drugimi. In tebe z njim. A ne zaradi njega, temveč zaradi sebe same. Ker bi morala spregledati. Če bi odprla oči takrat, bi morda umrla od hudega. Tako pa si – Bogu hvala – preživela in tvoj čas za odprto srce in lepe medsebojne odnose je ZDAJ. Tukaj in zdaj.

Kajti, piše mila Alenka Rebula, »prevzem grenke dediščine lahko odklonimo. Krivda staršev se konča z otrokom, ki se odpravi na dolgo pot, da poišče resnico o skupni korenini trpljenja. Šele ko sprejmemo svojo bol, se je lahko usmilimo in jo potolažimo. Težka veriga se razklene in svobodni prestopimo v odpuščanje, zaupanje in razbremenjeno srečanje s svetom. Nase vzamemo srečno dolžnost, da odkrijemo ljubezen, ki je nismo prejeli, poiščemo ljudi, ki so nas pripravljeni tega učiti, ter zasejemo olajšanje namesto bolečine. Če to dosežemo, nismo trpeli zaman ne mi ne tisti pred nami.«

Tvoj mož je strašansko trpel, in trpela si ti ob njem in z njim. Morda pa mu dolguješ drugačno svojo prihodnost, da boš sklenila tudi njegovo bolečo usodo? Verjamem, da nihče ne umre samo sam sebi. Mnogi umrejo zato, da drugim s svojo smrtjo nekaj pomembnega sporočijo, jim darujejo, kar jim za življenja niso (z)mogli.

Vzemi, draga Ida, vzemi ta dar! Ime mu je notranja svoboda, radost bivanja. Zdaj končno lahko postaneš to, kar v resnici ti si: lepa, notranje bogata ženska, ki ljubi samo sebe in rada živi. Veseli se vsakega novega dneva in sleherne noči, ki objema njeno lepo telo in ji prinaša ozdravljenje.

Sem mislila, draga Ida, da si bova pisali predvsem o homoseksualcih, o tem, kako je z njimi živeti, da bi spodbudili druge ženske in njihove žene za prepoznavo resničnosti. A saj mogoče s tem, ko govoriva o sebi, delava največ, kar zmoreva storiti za svojo in njihovo osvoboditev in rast????

Mama me že kliče v kuhinjo na kosilo. Grem in pogledala jo bom z ljubečimi očmi, čeprav me je zaradi nje večkrat bolelo in me še zdaj kdaj malo špikne, kadar sem utrujena in zato ne v dobrem stiku sama s seboj. Ljubeče jo bom pogledala, ko bo šarila po kuhinjskih loncih, ker tudi zaradi tega pisma tebi bolje razumem njeno usodo. In svojo lastno.

Te objemam, Ida draga,

tvoja Manca

* * * * *

julija 2009

Draga Manca,

že po prvem izmenjanem paru pisem sva tako blizu, da skeli, da se solze olajšanja mešajo s hvaležnostjo za naključje, da sva se srečali prek besed, ki so iskrene in zato izvabljajo in potrjujejo sočutje – počutje sproščene bližine, takšne, kakršno rodi zimsko šepetanje v mesečini, ki sije skozi nezastrto okno v udobno toplo sobo. Soobčutje, ko se zgodijo dotiki, božanja, mešanja misli in teles.

Zakaj se mi zdi to pisanje erotično? Dve ženski sva vendar! Ker sva po usodah tako drugačni, kakor sta bitji različnih spolov, pa se morda zato privlačiva kot zaljubljenki? Se izpolnjujeva? Bom začela odkrivati lezbičnost, ko sva se vendar srečali zaradi homoseksualstva? Ali pa si ti materinska do mene? Sestrska? Vidiš, takole si jaz predstavljam življenje v dvoje, prav to, kar zdajle doživljam med pisanjem tebi: dozorevanje, razpiranje, celjenje, iskanje, spraševanje, seganje čez robove, pljuskanje v globine, odkrivanje naplavin … iz minute v minuto, od enega ZDAJ do naslednjega ZDAJ.

Mati? Res je, ni bila pripravljena na to, da bo imela otroka, ni me sprejela kot hčerko, hotela je nekaj drugega. Nosečnost ji je prekrižala načrte. Malo prej ji je umrla mama in ji je prekrižala načrte. Govorila ji je menda, da bo srečna šele, ko bo imela vnuke …, pa jo je povozil avto in potem sem se rodila jaz, in ker ni bilo babice, me je mama dala v sirotišnico od ponedeljka do sobote za dve leti, potem pa takoj v vrtec. Oče ji je prekrižal načrte. Po ženini smrti se je ponovno poročil in z njegovo novo ženo, njeno mačeho, ki je pravkar rodila otroka, se moja mama ni in ni mogla spoprijateljiti. Ta ženska ji je prekrižala načrte! Tisti otrok ji je prekrižal načrte! Potem jaz, ker sem se rodila, potem spet, ko sem se poročila, potem spet, ker ji nisem prinesla vnuka, pa moj oče pa komunizem in tako dalje. Zdaj ji je bolezen prekrižala načrte. Kar naprej je užaloščena in jezna, in jaz jo od nekdaj tolažim, opogumljam, ji kažem dobro plat vsega, sprejemam nase krivdo, da sem ji prekrižala načrte. Oprosti, da sem, je bil od prvega dne temeljni občutek. Vzela mi je dedka, vzela mi je očeta, dala pa mi je svojega moža, ki je bil zelo slab očim, in svoje otroke in zdaj še sebe, starko, ki končno zares potrebuje hčerino pomoč.

In kar naprej iščem razloge za to, da si dokazujem, da sem zaradi tega ali onega imela vendarle srečo. Ko berem tvoje kolumne, mi je zelo všeč, ko praviš, pogosto, da je vse za nekaj dobro. To me opogumlja, to si že dolgo sama dopovedujem. Tudi moj mož mi je prinesel srečo, prepričana sem. Drugačno, kot sem pričakovala, a vendar, najino »trpljenje« je bilo dobro, prepričana sem. Tudi njegova smrt, se strinjam s tabo, mi je prinesla nekaj dobrega. Izkušnjo. Postavila me je na novo razpotje. V drugačen ZDAJ. Imaš prav.

Manca, kako se je lepo pogovarjati, kadar se ni treba boriti za uveljavitev svojega prav. Ti mi prišepetavaš, da je dobro, tako kot je. To mi prija kot prha v tej prekrasni vročini visokega poletja.

Praviš, da si brala, da krivde ni. Slutim, da je to res, zato vztrajam, skušam razumeti, upoštevam okoliščine, odpuščam, dopuščam … Tok izvirne družine … ja, ne le članov, ki te sproti obkrožajo, temveč tudi vrtljajev družin, iz katerih izhajajo oni, njihovi stari starši in tako nazaj. In družin, v katere se vpleteš s partnerjem. Celo družine prijateljev. Pa sosedi … Posameznik sploh ni svobodno bitje! Niti Slovenci kot narod nismo svobodni, niti s svojo državo ne! Eksistencializem je največja zmota. Liberalizem je navadno prostaštvo! Nismo samotni otoki, ne, imaš prav, to je ravno najbolj zastrašujoče. Nenadoma se zaveš, da tvoje življenje ni več samo v tvojih rokah in da nimaš samo svojega življenja v svojih rokah. To je nekakšno razpotje, ko prenehaš biti otrok in ko začenjaš sprejemati vse te družinske vrtljaje (pa seveda tudi širše družbene, kulturne), v katere si vsrkan.

Imaš pa, tako kot na vsakem razpotju, dve možnosti: stopiš otrpel ali pa brcaš. Štela si bom v čast, če me boš pohvalila, da vsaj pobrcavam, da nisem čisto pasivna, da vendarle krmarim tudi po svoje. Čeprav z zadnjim nohtom zadrta v krmilo! Torej krivde ni, če ti uspe obdržati sebe kot celostno bitje, čeprav malo napokano, razpraskano, sesuto. Tako se zaznavam. Iz grde neumne ženske sem se pregnetla v žensko, ki jo ZDAJ lahko poležem zraven vznemirljivega moškega. Ravno včeraj sem to doživela – ne boš verjela. Neki simpozij, dva tedna sva se sproščala, obdana z drugimi ljudmi, pa sva uspela najti trenutke dvojinskega stika. Nisem vedela, da sem lahko duhovita. Prekašala sem samo sebe. Sliši se kot bahanje. Humor se mi od nekdaj zdi vrhunec inteligence. Ob tem moškem sem dosegala svoj vrhunec in všeč sem si bila. Ne boš verjela! In zadnji dan sva bila pijana od navdušenja, da sva se našla. Prelepo naključje. Bila sva tako zelo razpoložena za seks, da sva šla raje v hribe. Če rečem vsaj samo zase, bi se mi zdel tokrat seks tako nekaj samo po sebi umevnega, da me je vnaprej dolgočasila samo misel na to, da bi bilo treba opraviti fizično parjenje. Hodit sva šla. Šest ur. Oba brez fizične kondicije, samo zaljubljena v drevesa in nebo in sonce. Šele potem k meni. Počasno odlašanje. Vedela sva, da želiva, a ni nujno, da uresničiva željo. Moški, ki ni silil v seks, a mi dal občutek, da si me želi. Erotično sva poležavala v spalnici in kopalnici in kuhinji, potem pa sva zaspala vsak na svojem kavču in se zjutraj, tik pred poslavljanjem, ob zajtrku, zagledala drug v drugega kot dva obdarovanca. Nikoli več se ne bova videla, a doživela sem več srečne sebe kot prej vse življenje. Doživela sem, da nisem bila niti vzeta niti zavrnjena. Do zdaj sem poznala samo bodisi eno ali drugo obliko parjenja.

Naj se vrnem k tvojemu vprašanju o materi. Tole pisemsko sožitje s tabo, Manca, je čudovito, ker je nepredvidljivo. Vidiš, ne morem ti pisati o tem, kaj je bilo, neprestano želim biti s tabo ZDAJ! Kakor si mi svetovala! Kakor da se bereva vnaprej!

Pa vendar – če ne morem ljubiti mame, pa lahko namesto nje ljubim babico, ki je nisem poznala in me morda zato ni mogla razočarati. Seveda vem samo lepe anekdote o njej. Vse, kar mi je mama kdaj povedala lepega, so bile anekdote o njeni mami. Po njenem pripovedovanju je bila ta ženska čudovita. Morda prav zato, ker je umrla mlada – grda misel, a dosti realna. Moja mama takrat morda še ni začela opravljati samospraševanja. Mamina smrt ji je nemara prekrižala dozorevanje v odgovorno žensko. Njeno razmerje z materjo je obtičalo nerazkrito in nerazvito. Ko sem odkrila fotografijo svoje babice, ko sem videla, da sem ji podobna, me je preplavila strašna hvaležnost, da sem zrastla iz nje. Mislim, da bi njo lahko ljubila. Ni mi treba biti podobna materi, izbrala sem si biti podobna stari materi. Tako imam dobre korenine. Iz te ljubezni, čeprav fiktivne, sem morda načrpala sposobnost ljubiti drugega. Koga sem potem ljubila, je bila pač stvar naslednjih razpotij.

Ljubiti svojo mamo se mi zdi velik dar. Zavidam prijateljicam, ki ljubijo svoje mame. Ne boš verjela, da ne vem, ali jih lahko naštejem več, kot je prstov ene roke! Morda ljubijo, a vse z rezervo. Ko sem to spoznala, sem se nehala sramovati svojega neljubljenja matere. Zdaj je lažje. Ljubim jo samo v krščanskem smislu. To je dovolj in tudi bolje, kakor če bi jo sovražila, mar ne!

Da lahko ljubiš, je dar! To, da te nekdo ljubi, to je za nameček. Jaz ljubim ljubiti in sem imela to srečo, da sem ljubila, ljubljena pa res najbrž nisem bila nikoli.

Moj mož mi je večkrat očital, da kupujem ljubezen z raznimi dobrodelnostmi. Res je, uslužna sem. Ljubezni pa ne kupujem, ničesar ne naredim zato, da bi mi bilo kakor koli povrnjeno. Sem pač uslužna. Očarana sem, ko vidim druge, ki se ljubijo.

Mama mi je prelepo pravila o materi, grdo pa mi je pravila o svojem očetu, tudi o vseh drugih moških v družini: ga ni, ki bi bil kaj vreden, sami grobijani in primitivci. Nič lepega mi ni povedala o ljubezni. Meni pa se ljubezen kaže kot nekaj najsvetlejšega, najvišjega, najbolj zaželenega.

Še grše je vedno govorila o mojem očetu, svojem ljubimcu. Razočaral je njo, a je bil še vedno moj oče, mar ne? Želela sem ljubiti očeta. Želela sem, da bi me oče ljubil. Od tu najbrž moja večna hrepenenja. Hotela mi ga je zagnusiti, v meni pa je vzbudila velikansko željo po srečanju z njim. Nisem ji mogla verjeti. Če je bil moj oče prasec, potem je vendar polovica mene prasica! Če bi lahko občudovala očeta, bi skozenj lahko občudovala sebe, njegovo hčer, mar ne? Tako pa sem bila izrodek, plod njene grde ljubezni. In zaljubila sem se v gnusne moške, nekajkrat. Imaš prav, izbrala sem, kar sem pač mislila, da si edino zaslužim.

Moj oče je postal sanjski princ, ki me bo rešil. Ni me rešil, a šla sem ga obiskat, stara že več kot trideset let, in ga še obiskujem. Ne idealiziram ga, a vesela sem, da ga ne sovražim, čeprav ga ne morem ljubiti. In zakaj sem lahko četrt stoletja živela z moškim, ki me ni mogel ljubiti? Morda zato, ker sem lahko živela brez očeta, ki bi me lahko ljubil? Ker me je mož, ki me ni seksualno čutil, lahko očetovsko ljubil? Imela sem podarjeno sposobnost ljubiti njega, to, da me on ni mogel ljubiti, se mi morda ni zdelo tako pomembno. Težko je bilo božati telo, ki se je obračalo stran, iskati njegovo roko in jo polagati na trebuh, pa se ni odzvala želji, a lepo je bilo imeti dom, poslušati enakomerno tipkanje, dihanje, puhanje dima, lepo je bilo prinašati zajtrk v posteljo in sedeti na vrtu, brati časopise, se pogovarjati o nepomembnostih in reševati praktične probleme vsakdana. Imeti dom, nemara mi je bilo to še najbolj všeč. Zdaj, ko sem sama, je dom prazen, ne moreš si predstavljati, kako prazno je moje stanovanje.

Naštela si nekaj knjig, ki si jih brala zadnje čase, iz katerih lahko najdeš ključ za razumevanje moje zgodbe. Imela sem napotnico za psihiatra, enkrat, ko sem oklevala na nekem razpotju … pa ni šlo. Prebrala sem precej knjig o posiljenih deklicah, o nelagodnih razmerjih med materjo in hčerjo, o skrivnostih srečnega zakona. Pa o nadgradnji samopodobe in samospoštovanja. Ni šlo. Slutila sem, da moram sama priti do razrešitve. Še prihajam. Nikakor mi ni vse jasno. Tudi to ne, kako sem zdržala četrt stoletja s homoseksualcem. A sem.

Mogoče pa ni treba vsega razumeti. Ne pristajam na trpljenje kot nekaj nujnega, a sprejemam, da je del vsega. Žal mi je za mojega moža, ker ni mogel razkriti samega sebe, slediti si, kakor ti temu rečeš. Kako je on lahko četrt stoletja živel z žensko, ki si je ni želel? To je bilo vendarle težje. Jaz sem si ga zelo želela! Zato je bilo meni laže potrpeti. Kaj bi dala, da bi ga zdaj srečala in da bi se lahko iskreno pogovorila in se razšla in drug drugemu zaželela srečo!

Pa mi jo želiš ti, Manca. Nikar me ne pomiluj. Pisala sem ti, da bi ti povedala, da so zgodbe žensk, ki živijo s homoseksualci, tudi del zgodb homoseksualcev. Nobenega obtoževanja. Samo deliti želim. Od drugih se učim živeti, mogoče se lahko kdo česa nauči iz moje zgodbe. Deliti. Pogovarjati se. Sočustvovati. Opogumljati drug drugega, druga drugo, si biti v oporo. Je sploh kaj lepšega kot biti iskren, živeti brez laži?

Ida

(se nadaljuje)

>

Obiščite nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana