Deli Drugačna razmerja

Drugačna razmerja: Ida, 2. del

Drugačna razmerja: Ida, 2. del

Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Danes objavljamo še zadnji del omenjene knjige. Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

26. julija 2009

Ljuba Ida,

tako scela si se dala v svoje pismo, da drhtim. Izjemna izkušnja, za katero ne vem – čeprav vem, ker občutim, da je lepa –, ali bi jo zmogla živeti vsak dan. Premočno. Ko sem te že hotela povabiti k sebi na obisk, da bi si pogledali v oči in se objeli, sestrsko ali lezbično, to mi je pa vseeno!, sem se preprosto – ustrašila. Zbala, da bi se izgubila ta globoka intimna bližina, ki jo tkeva s pismi. Ker sva fizično daleč druga od druge, sva si lahko najbolj blizu. Če bi te gledala v oči in bi začela jokati, mi ti ne bi mogla povedati svoje zgodbe in jaz tebi ne odmevati svoje … Nič ni zunaj nas, nič ni zares tuje, vse nam zleze pod kožo in v kosti, ker tam je pravi dom za resnico. Tvojo, mojo, našo … Vsi smo povezani, vsi prepleteni, ponavljam neštetokrat, a najbolj začutim takrat, ko mi besede drugega vzamejo dih.

Tvoje so mi ga vzele. Sem zabingljala kot v breztežnem prostoru, nisem  vedela, ali me vleče gor ali dol, brez opore, brez vedenja, brez obupa in brez upa sem bila. Ker ti si tako resnična in tako močno prisotna s svojo čistostjo, da vsa znana okostja strohnijo pod tvojimi besedami. Vse se razpre, vse obstaja, vse ima svoje mesto, vse živi in odmira, v vsem je smrt spoznanja in rojstvo neposredne izkušnje, ki ji edini lahko rečemo Življenje z veliko začetnico.

Zato tebi ni treba brati knjig. Ti živiš svojo samoto in samost brez njih, tako sama ob možu, ki si ga četrt stoletja ljubila, ne da bi zares občutila, zagotovo vedela, ali tudi on ljubi tebe. O, kako resnična je tvoja izkušnja: »Da lahko ljubiš, je dar! To, da te nekdo ljubi, je za nameček.« Vzameš tako preprosto, tako naravno nase, da si imela srečo, ker si ljubila, čeprav zares ljubljena nisi bila nikoli, kot praviš. In rečeš, naj te ne pomilujem. Kako bi te lahko pomilovala, tebe, ki si ljubila in še ljubiš in boš ljubila vse svoje dni? Tebe trpljenje plemeniti, tebe bolečina miluje, ni te manj, ti rasteš kot drevo, vse bolj zelenijo tvoje veje in starost se ne dotakn tvojega debla. Ker ljubiš! Kako ti je to uspelo ob tako strašnem otroštvu in zakonski samotnosti, je skrivnost. Ampak saj so vse velike reči v življenju skrivnost, mar ne? Kaj pa vemo zares o spočetju in pojma nimamo o smrti. Sprejemati Skrivnost je največ, kar lahko darujemo sami sebi. In tudi drugim, da jih ne mučimo s svojim prepričanjem, da vemo. Brrrr!, kako grozni so ljudje, ki vse vedo, pa naj bodo to intelektualci ali pa kakšne prostovoljke za pomoč rakavim bolnikom. Vsakdo, kdor pristopi k drugemu, ne da bi bil k temu povabljen, in potem še na dolgo in široko razlaga svoja velika (spo)znanja, čeprav oni drugi umira pred njegovimi očmi ali pa mu energija, ki bi jo tako zelo potreboval za celjenje, zaradi takega napada nase odteka, ne, oni bodo kar lajnali svojo kaseto. Ker vedo …

Ne samo za žene homoseksualcev, tvoja pisma bi lahko bila brevir za vse ljudi, ki vidijo samo svoj prav, svoje znanje ali pa svojo dobroto, saj je vseeno, nič ni vredno, če ni v risu Drugega, če ni skromno pred Življenjem in obličjem bližnjega. Ti, draga Ida, si zame v tem smislu odkritje. Globoko se priklanjam pred tvojo majhnostjo, ki je največja človeška veličina! Mogoče pa si bila četrt stoletja z moškim, ki ni mogel ljubiti tvojega telesa, prav zato, da si postala to, kar zdaj si, majhna velikanka Življenja, velika človekinja? Neke vrste svetnica, ne da bi to kadar koli hotela biti?

»Kdor ljubi usodo, tako svojo kot usodo drugih, in to tudi takrat, ko ta postaja njegova usoda, ta je v sozvočju z vsem. Njegova ljubezen ima prav zato, ker je usodna, tako veličino kot moč,« piše Hellinger v knjigi, o kateri sem ti pisala v prejšnjem pismu. In prepričano trdi: »Usodna ljubezen je zaradi tega zadnja ljubezen, ki zahteva vse, vse da in vse vzame. V njej prerastemo samega sebe.« Zakon s homoseksualcem je bil tvoja usoda, bi upala reči. Tvoja velika ljubezen, ki ti je ogromno vzela, a tudi mnogo dala. Morda največ – to, da si prerastla samo sebe.

Zato pa si tako velika, tako mogočna, da te nič ne izruje iz tebe same in da te nič ne more bolj oplemenititi, kot te je ta usoda. Tudi knjige ne.

Jaz pa brez branja ne (z)morem. Ker je moja usoda zelo drugačna od tvoje. Sem iz velike družine, skupaj nas je stanovalo tudi do deset z babico in možmi in otroki vred, in jaz sem bežala v samoto na enak način kot moj oče, ki sem ga ljubila in je on ljubil mene. Z branjem. Ko je bral, je odšel v svojo spalnico in nismo ga smeli motiti. V kuhinjo, kar pomeni med nas in v središče vsakdanjega življenja, je prišel, ko je imel dovolj samote in tišine. Starejši ko je bil, več je bral, težje je prenašal žuborenje žensk v kuhinji … In tako berem – pa tudi pišem! – tudi jaz: da sem sama, da si ukradem samost ob materi, ki jo prav ta samost pesti. Vem. Ji sleherni dan delam družbo – najmanj uro ali dve za zajtrk, pri kosilu, zvečer, če sem doma, pa še vmes –, a ne zmorem biti njena spletična in poslušati kasete, o kateri  sem ti prejle govorila …

Tudi za tale odgovor tebi, ljuba Ida, sem morala po velik kos samote. Najprej na sprehod, potem pa – kam le, kam? – v knjigo. Olga Orozco, ki jo je iz španščine pred kratkim prevedel Aleš Šteger in dal svojemu izboru naslov Na koncu je bil glagol, me s svojo bohotnostjo občutij na neki način  spominja nate. Po formatu je večja, saj je, hči siciljanskega priseljenca,  otroštvo preživela v redko naseljeni brezgrajni provinci La Pampa v osrednji Argentini. Njen oče se je ukvarjal z gozdarstvom in poljedelstvom. Ne vem, zakaj, draga Ida, ne vem, zakaj se mi zdi, da si tudi ti odraščala na robu gozda in si hodila bosa po travi … V nekem prostoru, ki ni bil tako gromozanski, kot je bil Olgin, a te je enako močno pečatil s svojo  izvornostjo, s primarno naravo. Ne poznam tvojega življenja, a te občutim  kot drevo, kot skalo, kot temno ptico širokih kril, kot skrivnostnost prirode, ki spregovori redkim tako usodno, kot je Olgi in kot se mi zdi, da je tebi … Čeprav nisem šla k Olgi po naravo, temveč po samoto. Ta se mi zdi ključna  za nekatere njene pesmi, v katerih slutim, da je bila ob moškem sama, kot si bila ti ob možu, čigar telo je imelo drugačno usodo od tvoje strašne  želje po njem. Da si tudi ti »s slastjo spala ob njegovi koži, ki zakriva lice tvojega strahu«, kot poje ta razkošna pesnica metafor in seciranja duše z mesarskim nožem brez milosti. Ko sem brala njeno pesem Ni vrat, sem v njej uzirala tudi tebe, čeprav tako drugače postavljeno v življenje, a morda na določeni točki enako občutljivo za glas usodne samosti z njim. Prisluhni:

Z gorečim peskom, ki vžge ognjeno število v čas,
z divjim zakonom živali, ki iz svojih lukenj prežijo na
nevarnost,
z vrtoglavico ob pogledu kvišku,
s svojo ljubeznijo, ki se nenadoma vname kot svetilka sredi noči,
z drobnimi fragmenti sveta, predanega malikovanju,
s slastjo spati ob tvoji koži, ki zakriva lice mojega strahu,
si v senci brezdelja, ki je ljubeče razprostiralo paleto
nebesnih prostranstev,
dan za dnem ustvaril mojo samoto.
Moja samota je narejena iz tebe.
Tvoje ime v kamniti podobi nosi
v napeti tišini, v kateri lahko zvenijo vse melodije pekla;
s tvojim odsotnim korakom stopa ob meni
in ima, kakor ti, pogled, ki gleda, kako grem vsakič dlje,
do bleščanja včerajšnjega dne, ki se raztopi v solze, v nikoli več.
Pustil si jo pred mojimi vrati kot nekdo (…).
Rasla je sama od sebe,
se hranila z zelmi, ki rastejo na robovih spomina
in ki v viharnih nočeh povzročajo skrivnostne privide,
prizore, s katerimi vročične blodnje hranijo svoje najvišje grmade.
(…)
Moja samota je vse, kar imam od tebe.
Po vseh kotih tuli s tvojim glasom.
Ko jo pokličem s tvojim imenom,
raste kot rana v mraku.
(…)
Takrat se je razprl zid,
vstopil si v ta prostor s sobo, ki ne pozna izhodov,
v njej sediš in me opazuješ, sem sredi neke druge samote,
podobne mojemu življenju.

Si se kdaj tako počutila, draga Ida, kot da si z možem v sobi brez izhodov? Si sploh hotela kdaj ven ali si raje ostala znotraj, ker zunaj nisi videla ničesar zase? Ker se nisi zdela vredna drugačnega, saj si od rojstva občutila: »Oprosti, da sem« … O bog, kaj si storila takrat, ko te je zagrabila samota za goltanec? Tista samota, ki jo tako duhovito opredeli Boris Kolar, nominiranec za letošnjega kresnika, v svoji očarljivi knjigi Iqball hotel: »Samota je to, da nimaš nikogar, ki bi mu povedal, da si sam.«

Vem, da je branje zgodb lahko tolažilno. Da lahko tvoja samota zmanjša občutek samosti kakšni ženski, ki trepetaje dotika rjuho, pod katero spi njen ljubljeni, ki je gej … In še bolj tolaži tvoje nedavno občutenje radosti z moškim, ki je bil popolnoma drugačen od vseh drugih doslej. Ob katerem nisi bila niti vzeta niti zavrnjena, v nasprotju z doslejšnjimi oblikami »parjenja«, kot praviš, draga Ida, živalska deklica …

Ljubiti mamo … Strašna tema! Kajti matere so največje tovarne na svetu – tovarne ljubezni ali pa tovarne sovraštva. In še vseh čustev med tema dvema ekstremno nasprotnima. Kako bi lahko hči ljubila mater, ki ni ljubila svoje hčere? Ali je kaj takega sploh mogoče? Ali ne drži, da kljub vsemu gre za neko vrsto ljubezni, izrojene, posebne ljubezni, ki je bila taka, kot je pač bila, ker drugače te matere niso znale, niso imele izkušenj, niso same nikoli občutile, niso nikjer, nikoli in nikdar dobile tega, kar obdarja nas, ki ljubimo????? Starejša kot sem, manj si upam trditi, v glavnem pri obravnavi usodnih reči zastavljam samo še vprašanja … Draga Ida, sploh ne vem, kaj sem ti povedala. Vem samo, da sem občutila močno notranjo povezanost s teboj, neko živalsko zavezo, kot da sva dve psici, ki se razumeta … Potrebno je zgolj tvoje srce / narejeno po živi podobi tvojega demona ali boga. (…)

V gluho naročje kamna ga položi sušit / in praskaj praskaj z ledeno iglo, dokler iz njega ne izdereš še zadnjega drobca upanja. (…) odpri scela in eno za drugo vse njegove rane: naj jih razkazuje žarkom sočutja … (Olga O.)

Grebiva, praskajva, naj se pokaže in krvavi, naj blešči in se dani, naj bo, kot je, kadar se odpre srce. Ko ga odpiraš ti, moje postaja vesoljska luknja. Kakšen paradoks, da se v njeni brezmejnosti ne izgubljam, temveč, nasprotno – najdevam. S tvojo pomočjo vse bolj sem in vse več me je, draga Ida.

To je čudež, ki ga želim deliti še z drugimi. Zato te prosim – piši. Kaj? To, kar se bo hotelo napisati, ker bo čutilo, da moje srce bije za besede, ki jih boš povrgla, psica.

Objem,

Manca

* * * * *

29. julija 2009

Draga Manca,

in skotilo se je pismo! Tudi jaz, Manca, si drznem govoriti samo še v vprašalnih tonih. Ničesar ne vem in nobeno spoznanje ni dokončno. In ne veš, kako me je strah pred tem dopisovanjem. Kaj mi je bilo, da sem ti pisala? Pa vendar, z vsakim stavkom se počutim bolj sproščeno. Hvala ti za to priložnost. Naj bo to pisanje eno od tistih vrat v sobi, ki je v Olgini pesmi videti brez izhoda! In naj posije žarek v kakšno zaprto sobo kakšni ženski, ki koprni v temi.

Tudi jaz te ne bi upala srečati. Bilo bi pretežko, premočno, preveč slečeno. Prelepo? Dovolj dobro je, da si se odzvala. Skušajva ohraniti razdaljo, da bova na koncu izmiti, nič popraskani.

»Brrr!, kako grozni so ljudje, ki vse vedo,« pišeš in me ošvrkneš, ne da bi vedela. Seveda ne vem, kako in kaj. Morala bi kaj prebrati. Ti zdaj bereš namesto mene. Jaz nisem za knjige, imaš prav. Tudi v kino ne hodim, me je strah zgodb. Kak koncert, da malo obmirujem in spustim misli. A grozna sem do mame s svojo neprizadeto vsevednostjo. Bolna je, jaz pa ji to razlagam. Nimam tolažilnih besed. Da je naravno, da umira, ji govorim. Grozna sem. Nesposobna sočutja. Izcuzana. Ljudje govorijo o vračanju dobrega, tukaj pa ni nobenega pretakanja. Puščava. Trde blazine. Hladne roke. Zazrtost drugam. Molk. Tako živim z mamo. Podobno sem pravzaprav živela z možem, a njega sem želela omehčati, ogreti, glede mame pa nimam nobene želje.

Nerodno mi je, da me tako zelo »gor daješ«. Čisto navadna ženska sem.

Tavam, držim se plota, dokler ta stoji. A si morda vedela, da je moja največja slaba vest do moškega, s katerim sem živela četrt stoletja, prav v zvezi s psom. Želel si je volčjaka, od otroštva. Jaz pa se bojim psov, volčjakov še posebej, ker me je eden nekoč oklal. »Če imaš psa, te je vedno nekdo vesel, ko prideš domov.« »Saj sem te jaz vesela, ko prideš,« sem mu odgovarjala. »Pa ne tako,« je govoril. Jaz pa posmehovalen nergaški babji vik in krik: »A po pasje naj se te razveselim? Pasje življenje, pasja radost, pasji pogled, pasja zvestoba, pasja klobasa!« No, pa sem po nekaj letih pristala na to, da bi psa imela, nekaj dni pred tem, ko bi morali psa pripeljati, pa sem ga nagovorila, da je rekel, naj ga odpovem. Prevelika odgovornost, cele dneve naju ni doma in bla bla bla. Telefonirala sem, zavladala je tišina. Nekaj se je sesulo. Po nekaj urah sem ga šla tolažit na vrt. Jokal je. Koprnel je. V dno duše se mi je zasmilil. Kako sem kruta, kako sem sebična! Oprosti, oprosti, nisem vedela, da ti to toliko pomeni. Zakaj si popustil? Pokličem nazaj? Tolažbe za taka razočaranja ni. In popraviti ni bilo mogoče. Tisti, prav tisti pes, ki je bil skoraj njegov, je bil edini, ki bi si ga želel. In če bi mu takrat dovolila imeti psa, bi me morda lahko ljubil?

Pa vendar, bila sva si pasje zvesta – čeprav, ko že sprašuješ o odpiranju vrat iz sobe najine samote, sva oba imela srečanja z drugimi. Vedela sem za eno njegovo žensko, ker je sama prišla do mene, razočarana. Za moškega sem izvedela v bolnišnici.

Nisem poizvedovala globlje. Živel je svojo skrivnost. Zdaj, ko ti pišem, ga pravzaprav izdajam. A izdajam samo svoje skrivnosti! On je svoje odnesel v grob. Moje življenje z njim je bilo pač enako dolgo, a popolnoma drugačno od njegovega življenja z mano. Sva sploh živela skupaj, se včasih vprašam.

Biti »v sobi brez izhodov«? Takih sob ni, izhodi so, samo zamaskirani so s strahovi, izgovori, odlašanji. Brez izhodov so samo ječe. In iz ječ splavajo jetniki z domišljijo, jetniki z upanjem. Jaz nisem imela niti toliko domišljije, da bi začela iskati izhod. Sprejela sem, vztrajala. Ni zadosti slabo. Nisem popolnoma nesrečna.

Najina ljubezen, ki jo moram zdaj, ko jo opisujem tebi, začeti dajati v narekovaj, je dopuščala veliko svobode. Preveč celo. Mislim, da je lepo biti zavezan, ljubosumen včasih. Ko sem bila kdaj ljubosumna, sem to jemala kot dokaz, da ljubim. Čutim vsaj, nisem ravnodušna. Pripadati nekomu scela. Če živiš s homoseksualcem, se ne bojiš, da bi odšel od tebe, bojiš se svoje lastne neizpolnjenosti, ki te lahko prižene do samomora. Sama sebi izčrpaš samozavest, izcuzaš se, spuhtiš, izparevaš, ne najdeš več nobenega razloga, da bi se cenila. Ker on ničesar ne vidi v tebi. Ker se mu ne znaš zasvetiti. Ker te ne potrebuje.

In še ena reč – namignila sem ti, da sem imela slabega očima. Resnica je, da sem bila v otroštvu posiljena. Z leti sem začenjala premišljevati, kako podobno je bilo prestajati življenje z moškim, ki me je neumorno, nenehno, pobezljano seksualno izrabljal, in z moškim, ki se ni zmenil za mojo seksualnost. Skoraj enako strašno. A ko mi je bilo zares hudo, je bila moževa stran tehtnice lažja. Prav zaradi čudovite mirne samote, kakršno oživlja Olgina pesem. Ne boš verjela, prišli so časi, ko sem bila možu hvaležna, da me ni seksualno iskal. Počivala sem. Lizala sem si rane zlorabe. Nisem se bala iti spat. Po nekaj letih zakona sem postala nekakšna evnuhinja – vsaj do njega. Ob kakšnem seksualno nabitem moškem pa sem se zganila. Rahla sapica – jaz pa do tal upognjena smreka. Pred kakšne pol leta sem hodila z nekim moškim – poskušala hoditi, da bi bila bolj normalna, sem si prigovarjala. Kar naprej je namigoval, da sem lahka ženska, da tako in tako vsakomur dam. Ob meni, ki takoj dam, se je počutil sila samozavestnega. Morala sva se raziti. Ni razumel, kako težko sem se slekla. In ni bil pripravljen počakati.

In še ena reč – ni hujšega kot občutek nesmiselnosti po samozadovoljevanju. Kakor da beračiš pri sami sebi. Svoj nikoli in od nikogar občudovani klitoris začenjaš gledati kot ožetega kurca moškega, ki se ti gnusi. Nočeš se ga več otakniti. Začenjaš se ovohavati pod pazduho. Lastni vonj te odbija. Začenjaš kupovati parfume in si jih razlivaš po postelji, da ne bi vohala sebe. Kupiš si vibrator, ki je tako grd, da ga nočeš pogledati. Daš ga na polno vibriranje, da si izsiliš orgazem, kot če bi pognala motorno žago. Samo da opraviš. Ker pride trenutek, ko misliš, da ti manjka samo spolna potešitev. A potem se odpre jama – spolna potešitev postane strah pred neizpolnitvijo. Včasih se mi zdi, da se kaznujem, ko se samozadovoljujem. In da se ponižujem in posmehujem sama sebi: na, tu imaš, psica, kost, glodaj jo, diši po mozgu, a je votla. Saj si slišala za tiste mlade, ki se ranjujejo, režejo, kakor se reče. Češ da tako vzbujajo pozornost in sporočajo svetu, da so nesrečni. Jaz mučim svoj klitoris. Saj si slišala za deklice v Afriki, ki jim klitorise odrežejo. Grozno, sem seveda proti takim deformacijam, proti vsakemu nasilju in vsiljevanju in posiljevanju, jaz pa bi si včasih klitoris najraje odrezala. Spolnost je pač nekaj bistvenega. Klitoris je simbolna točka. Navadim se lahko živeti brez seksa, a sem še vedno spolno bitje.

Potem sta še dve simbolni točki: prsi. Homoseksualni mož ne boža prsi. Ignorira jih. Po vseh teh letih sem se jih odvadila imeti, da tako rečem. Šele zdaj sem si kupila nekaj lepih modrcev. Potrebujem še obleko, ki bo tako globoko izrezana, da se bo modrc videl. Lep modrc me bolj veseli kot diamantna ogrlica.

A sprašuješ o sobi brez izhoda, jaz pa ovinkarim. Torej: spala sem s štirimi moškimi v tisti četrtini stoletja. Z vsemi tako rekoč v eni sezoni – objestnost me je popadla. Dovolj, da me je bilo potem sram, da sem se počutila umazano, da sem dobila gonorejo in strah pred aidsom. Dovolj, da sem sprevidela, kje je moj dom, da sem s pasjim pogledom prišla vseh štirikrat nazaj. Od tam imam izraze: žlička sperme, oko na koncu kurca, brezjajčnost. Spentljala sem se z zanimivimi moškimi, za nikogar mi ni žal, razburljivo, unikatno. Zaljubljala sem se v njihove poklicne dosežke, načrte, vizije. Ni mi težko nadrkati kurca, obvladam, verjemi mi, postavila sem jih veliko velikokrat, pogoltnem spermo, tudi če smrdi po alkoholu, ne znam pa izvabiti iz moškega besedice občudovanja do sebe. V mojem objemu so moški bodisi tiho ali pa se hvalijo. Odhajam kot polita kuzla – če ostanem pri pasjih prispodobah.

V tvojem pismu pa je pesem, s katero si me res razprla. Za zjokat se je prava. Bolj ko Olgino pesem berem, bolj mi postaja nekaj bistvenega bistveno bolj jasno. Živeti s homoseksualcem je skoraj tako kakor živeti z mrtvim moškim. V Olgini pesmi Ni vrat se res vidim kot v ogledalu, imaš prav. Olga govori samoti, ki ji jo je on ustvaril – kdaj? Ko jo je prvič ljubil, ko se »je ljubezen vnela kot svetilka sredi noči«. Osamila se je pred vsemi drugimi moškimi, ki bi jo nemara še prišli ljubit, če se ne bi predala njemu. Potem pa pride njegovo »ime v kamniti podobi«, njegov »odsotni korak«. Je odšel, je umrl? Pustil ji je samoto pred vrati, »rasla je sama od sebe, se hranila z zelmi, ki rastejo na robovih spomina …«. Spremenila bi samo zadnji verz. Moja njegova najina skupna samota, s katero živim, ki mi jo je on podaril pri prvem ljubljenju, samota, v katero sem stopila, da sem bila lahko z njim, s katero sem tudi po njegovem »odhodu« še naprej z njim, poraščena s spominom nanj kakor z dišečim bršljanom – brez njega sem, ker tako in tako nisva bila združena, temveč samo vštric bivajoča – ta najina, zdaj samo še moja samota ne »raste kot rana v mraku«, temveč kot mak v soncu. Jaz se veselim svoje samote, ki mi jo je on pomagal ustvariti. Rada se imam svobodno samotno. Ta njegova moja samota je tisto znamenje, brez katerega ne bi bila takšna, kakršna sem. In zaradi tega bršljana, ki me je obraščal četrt stoletja in po katerem zaradi spomina nanj še vedno dišim, se ne zdim privlačna drugim moškim. Ugledal me je samo neznani popotnik, ki ni ničesar vedel o meni. Z njim sem se končno lahko sprostila za eno noč.

Saj praviš, da je vse za nekaj dobro.

In ne nazadnje (sploh si ne morem predstavljati, kako lahko to dopisovanje sploh ustaviva): všeč mi je, ko me opozarjaš na četrtino stoletja, zadnjih 25 odstotkov 20. stoletja, torej 50 odstotkov življenja do takrat. Veseli me, da se z leti ta odstotek zmanjšuje. Ko bom stara 90 let, bom rekla, da sem sicer res četrtino stoletja živela s homoseksualcem, a to bo takrat samo še kakšnih 27 odstotkov mojega življenja. Ne bo več slišati tako strašno.

Pozdravljam te srčno, z veseljem pasje ti hvaležna in vdana,

Ida

* * * * *

31. julija 2009

Draga Ida,

o Bog, vzklikam, ko berem tvoje pismo … Tako kot si ti resnična, še nisem doživela človeka. Zato ne grebeš samo po sebi, ampak tudi po meni, me režeš in mi vcepljaš slike, ki bodo ostale.

Oprosti, ampak zaradi izgube njegovega psa, psa, ki si ga je tako zelo želel in ga potreboval tvoj osamljeni mož – kot si bila ob njem sama ti, ni bil on na boljšem, še manj ga je bilo v tvoji bližini, v vajini dvojini, ker ga je bilo bolj strah in sram kot tebe –, sem jokala tudi jaz. Imam namreč prijateljico, ki ji je pes rešil življenje. Živela je sama, bila kot ljubica v zvezi s poročenim moškim enako let kot ti s homoseksualnim, enako zatajevana in skrivana skrivnost. Zato je zbolela. Rak. Bi umrla, pravi, če ne bi po operaciji dobila psa. Ko je kužek izdihnil, je bila njena žalost večja, se mi je zdelo, kot pri marsikom, kadar mu umre bližnji človek, ki so ga prenašali, a ne ljubili. Takrat, pred mnogimi leti, draga Ida, ti še nisi bila to, kar si danes, nisi še občutila smrtnosti in minljivosti tako, kot jo danes. Si še mislila, da je to prevelika odgovornost, ker vaju cele dneve ni bilo doma … Danes zagotovo že veš, da je misliti o prihodnosti na ta način traparija. Ker se z odločitvijo vsaka prihodnost spremeni. Če bi takrat kupila psa, bi bil on več doma. Pa tudi ti z obema. In bi bilo vse drugače. Ampak tako je popolnoma noro razmišljati, ker kar je bilo, je bilo. Nič se ne da spremeniti. Nisi vedela, nisi še vedela, in si zato storila, kar je bilo po tvojem prepričanju najpametneje storiti. Amen.

Nič nisi kriva. Saj bi bil lahko mož vztrajal, ti primazal eno okoli ušes, ha, kaj boš ti meni govorila, baba. Njegov jok, ker ni dobil psa – ni pa ga dobil tudi zato, ker ni bil dovolj močan v svoji volji –, je morda ena najlepših ljubezenskih izjav, kar sem jih bila kdaj prebrala, prijateljica moja ljuba. Zaradi tebe se je psu odpovedal. Se je odpovedal svoji želji. Se je odpovedal svoji potrebi. Se je odpovedal sam sebi – ti si bila takrat pomembnejša zanj tako od psa kot od njega samega. Kako pretresljivo! Zato sem zajokala in ne, ker mu ti nisi dovolila kupiti psa!

Kako sem srečna, draga Ida, da sem stara že enainšestdeset let in me ne bega več nobeno vprašanje te vrste: kako bi bilo, če bi bilo. Če je spekulacija. Kar je ZDAJ in TUKAJ, je resnica. Ne sprašujem se kot pretresljiva pesnica Olga Orozco, ki me na neki način tako zelo spominja nate. Njene pesmi so majhne zgodbe, zapisane iz telesa, kože in kosti, zapisane s krvjo spomina. Tvoja pisma so spisana iz enakega gradiva telesnega in spominskega … Torej, sem hotela reči, ne sprašujem se kot Olga, ki se vpraša: Slej ko prej, oziraje se od zgoraj, / kakšna je v končnem obračunu resnična, nedotakljiva usoda? Takšna, ki sem jo želela, pa ni, takšna, ki je nisem marala, pa je? Jaz pravim in slišim tebe govoriti enako: Takšna, kot je, prav takšna. In edino takšna je moja, je tvoja, pa če sva si jo želeli ali ne, moja je, tvoja JE! Saj zato pa je USODA, kajne?

Če živiš s homoseksualcem, praviš, »se ne bojiš, da bi odšel od tebe, bojiš se svoje lastne neizpolnjenosti, ki te lahko prežene do samomora«. Si res kdaj razmišljala o samomoru, Ida draga?

Premišljujem o tej besedi, ki je ključnega pomena za našo srečnost v življenju – (ne)izpolnjenost. Sploh ni pomembno, ali živiš s homoseksualcem, alkoholikom, mamilašem, nasilnežem, brezobzirnežem … ali pa sama samcata v čumnati temni zaprta pred radostjo sveta in številnih možnosti zase, za svojo celovitost in lasten užitek. Sploh ni pomembno, s kom si ali nisi, bistveno je, kako je bilo v trebuhu tvoje matere, ko si se vanj naselila. Sprejeta ali prekleta? Ljubljena ali osovražena? Koliko otrok po svetu in pri nas je rojenih zato, ker splav ni uspel ali ker so bili sredstvo, da se je oplojevalec podredil volji oplojene in se zaradi prihajajočega otroka poročil z njo … Ti si iz gnezda teme, mar ne? Zato je čudež, da si zrastla v bitje, ki vame žari in me drami. Čudež in milost.

Saj res, Ida, o tem, imeti otroka s homoseksualcem, bi lahko rekli kakšno, prosim. Ali sta se vidva odločila, da otrok ne bosta imela, ali zakaj jih pravzaprav nimaš? Saj vem, saj vem – usoda –, a naše spominjanje je tako in tako samo interpretacija usode, kaj pa drugega je?

Odkar si dopisujem z geji, sem zelo pozorna na medijsko in osebno poročanje o njih. Zato sledim razpravam o tem, ali naj bo homoseksualcem dovoljena posvojitev oziroma umetna oploditev, da bi tudi oni lahko imeli otroke. Kaj ti misliš o tem, draga Ida?

Zakaj sploh imamo otroke? Jaz sem prvič zanosila, ko sem jemala kontracepcijske tablete – torej z možem zagotovo nisva načrtovala otrok –, drugič pa, ko sem se z očetom svoje druge hčere prvič zares spoznala v svetopisemskem smislu. Uf, je zagorelo, spermiji so švigali s svetlobno hitrostjo proti cilju. In sem rekla DA. Da za otroka, ki ga nisem načrtovala ne prvič ne drugič. Kako sem srečna, kako hvaležna sleherni dan, da ju imam, moji ljubljeni hčeri, in zdaj od starejše še tri vnuke. Otroci so moja najgloblja izpolnitev.

A saj imamo lahko otroke drugih oblik, si rečem, čeprav imam to človeško obliko osebno najraje. Vse, kar je na novo ustvarjeno, je pravzaprav spočetje. Stvaritev. Stvaritev iz enakega razloga – da bi presegli sebe, da bi nadaljevali svojo zgodbo onkraj smrti, da bi gojili iluzijo o nesmrtnosti teh naših otrok, ki ne bodo minili, tudi ko bodo veke uklele moje stekleno mrtvo oko v konec. Smrt je velika tema. Zaradi strahu pred njo ne spimo, ugotavljajo raziskovalci sna, zaradi strahu pred njo se plodimo – med bombnimi napadi v vojnah se v zakloniščih parijo, hlastno seksajo znani med seboj in neznanci, se grabijo in suvajo, da bi imeli vrhunski dokaz življenja, ki je po njihovem nasprotnik smrti. Še ena traparija, ampak tako ravnamo ljudje z živaljo v sebi, s to živaljo, ki nam pomaga živeti in preživeti, nam osebno in človeški vrsti v celoti. Seks kot zaklinjanje zoper smrt je vpisan v vsako našo celico, saj zato pa je tako pomemben, kot pišeš: »Spolnost je pač nekaj bistvenega. Klitoris je simbolna točka. Navadim se lahko živeti brez seksa, a sem še vedno spolno bitje.« Rodimo se kot fantki ali kot punčke, ki smo spolno determinirani, in temu se ni moč odreči. Lahko se samo odpovemo. Celibaterji pa so lahko zelo srečni, če so slišali odpoved seksu kot svojo usodo in so spolnost transformirali v ustvarjalno energijo, lahko pa so okrutni perverzneži, če so na videz sprejeli spolno vzdržnost v običajni moško-ženski seksualni združitveni obliki. Sprenevedanje ubija; postaja jama in grob, če ni telo potešeno tako, kot je v njem že od rojstva zapisano, da naj bo.

Mislim, da se pogovarjava o življenju s homoseksualcem, pa se mi na koncu tegale pisma zdi, da se pogovarjam s teboj predvsem o ljubezni in smrti. O minevanju, ki boli, če ga človek ni sposoben sprejeti kot naraven življenjski krog. A tudi to je dobro, zagotovo, saj zato pa je toliko umetnin na tem božjem svetu. Zaradi samote, ki hoče zrasti v večnost. V večnost za koga? V večnost h komu? Imaš kakšen odgovor na to skrivnostno vprašanje, draga Ida? Moj najljubši pesnik Rainer Maria Rilke v Knjigi ur zapiše:

Zate le se pesniki zaprejo noter
in zbirajo podobe, bučne in bogate,
in ven gredo in prek primer zorijo
in vse življenje sami so tako zelo …
In slikarji slikajo podobe le zato,
da ti naravo, ki si jo ustvaril propadljivo,
bi prejel nazaj vso brez propada;
vse postaja večno. (…)
Upodabljajoči so taki kakor ti.
Želijo večnost. Govorijo: kamen,
bodi večen. In to pomeni: Naj bo tvoj!

Ne, draga Ida, ni ti treba govoriti o Bogu, h kateremu poje Rilke, ta odlomek sem ti prepisala zato, ker me vedno znova potolaži, da je vse smiselno, vse in vsakdo nečemu namenjen, četudi je to bolečina ali pa samost, ki sta naši sodi prav zato, da se zavedamo minljivosti in smrti, četudi ne življenja ves čas.

Objemam te močno, hvaležna za vsak tvoj stavek, pogumna pričevalka Ida,

tvoja Manca

* * * * *

3. avgusta 2009

Draga Manca,

oprosti, če te mučim do solz, a poti nazaj ni. Kakor sprašuješ, tako odgovarjam – naravnost, kakor sva se odločili, mar ne. In to mučenje ima neki namen. Da si povemo, ženske, da nam odleže, da se morda česa naučimo spotoma. Jokanje pa je tako zdravo kot smeh. Pa še oči si izmiješ.

Hvala ti za pasjo solidarnost. Saj nisem nikoli dvomila o njegovi ljubezni do mene, samo ni bila ljubezen moškega do ženske, kakršno si predstavljam, po kakršni sem hrepenela od pubertete in po kakršni še vedno hrepenim. A bila je prava, edinstveno najina. Predstave so tako ali tako skregane z realnostjo. So samo neki približki, bolj ali manj zmotni. Vedno bolj se mi dozdeva, ob tem pisanju še pospešeno, da sva bila midva ravno pravšnja drug za drugega. Če bi bila jaz bolj »ženska«, najbrž tudi on ne bi zmogel živeti z mano. Izbral si je žensko, ki takrat ne bi zmogla razmerja z drugačnim, z moškim. Spolno sva bila oba enako nesproščena. Vsaj drug do drugega. Nobenih obtožb, nobenih kazni, nobenih obžalovanj. Ni moglo biti drugače. Je to usoda, o kateri pišeš?

Pa da ne boš mislila, da ne maram živali – rada jih imam, samo ne upam prevzeti odgovornosti za vse, kar živali potrebujejo od gospodarice. Trga se mi srce, ko vidim zanemarjene »ljubljence«. V parku jih gospodar nadira, brcne, poteguje vrvice, da cvilijo. Ne maram ukazovanja in treniranja. Pravijo, da je psu v veselje, če ga discipliniraš, a meni se bolj zdi, da je gospodarju v veselje, da nad nekom dominira. Psa ne srečaš, psa kupiš, je tvoj. Imaš potem pravico, da ga ubiješ. Če bi imela mucko, bi jo nosila v nedrjih. Obe bi predli.

Podobno kakor je z otroki. Lahko bi jih imela, bila sem plodna, imela sem štiri splave pred možem, a nisem upala prevzeti odgovornosti. Ne sama. Moški, ki bi me spodbudil za materinstvo, bi zlahka uspel. Tako pa sem opazovala otroke v parkih, v avtobusih, v trgovinah, starše, ki so jih zanemarjali ali disciplinirali. Zgrožena pogosto. Velikokrat blažena, ko sem gledala mlade očke, ki so nosili otroka štuporamo. Sem želela otroka, da bi doživela lastno otroštvo? Vsa različna nasilja do otrok so ubijanja na obroke, ubijanje otroške duše, maličenje telesa, izsesavanja volje do življenja. Rada sem v družbi v družinah, ki otroke vodijo, spodbujajo, opazujejo, se od njih celo učijo prisrčnosti, širokosrčnosti, človečnosti.

Sprašuješ, zakaj imajo ljudje otroke? Ne vem. Edina idealna spočetnost je »brezmadežna«. Čista. Ko nimaš razloga, ko ne preračunavaš, ko ne manipuliraš, ko si čisto preprosto v takem ljubezenskem razmerju, da se otrok zgodi zaradi samega ljubljenja. Tam, takrat, ravno dvema. A takih otrok je malo, bi rekla. Srečne ženske, ki so »brezmadežne«! Tvoji dve hčerki se mi zdita brezmadežno spočeti, če že hočeš ilustracijo. Ker ju spremljam v javnem življenju že nekaj let. Samozavestni sta, ker sta bili očitno ljubljeni. To jima sije iz oči. In meni se ne zdi lepšega kot mlad moški, ki ima tako rad svojo ženo, da bi jo kar plodil. Zadnjič si imela dva gosta na radijski Prizmi optimizma, dva mlada fanta. Eden že ima tako ženo, eden je še nima, ima glasbo kot svoje otroke, zaenkrat, a ko bo pripravljen, pravi, bo imel tri, štiri, pet, šest in tako dalje otrok. To je srečno hrepenenje.

Ko pa srečujem moške, ki preverjajo svojo plodnost, ki preizkušajo prostato, ki dokazujejo moškost ali mladost, ki pristanejo na to, da bojo imeli otroka, da dokažejo, da so »normalni« … in se ponašajo z otrokom kot z dosežkom … takrat delam fuj, fuj, fuj. Ženske, kot jih naštevaš ti, tiste, ki zanosijo, da izsilijo poroko ali da dobijo socialno podporo kot samohranilke, da izkoristijo porodniško, da računajo na doklade, da zadovoljijo svoje starše, ki hrepenijo po vnukih … in da spravijo na svet človeka, ki jih bo spremljal do groba, da jim ne bo treba iti v dom … takrat delam fuj, fuj, fuj.

No, jaz nisem bila čista. Otroka sem želela, ker sem želela začutiti svoje telo. In želela sem ljubiti tako zelo močno, da bi bila zagotovo ljubljena. Otrok bi me vendar moral ljubiti! Tako kot mojega moža tisti nesojeni pes! Fuj, fuj, preračunljivost. Kupovanje ljubezni. Otroka bi zadušila. Nosila bi ga v nedrjih kot muco. Predla bi od sreče, tudi če bi otrok jokal, ker ga oče ne bi želel. Bolje, da sem ostala brez njega.

Saj vem, bi, bi, če bi … to nikamor ne pelje.

Otrok v homoseksualnih družinah? Nočem moralizirati, skušam biti nepristranska. Poznam samo eno lezbično družino z otrokom, ki je bil umetno oplojen. Vem za več lezbičnih družin, ki imajo otroke tudi od prejšnjih zvez z moškimi ali posvojene. Pravijo, da se za otroke v homoseksualno usmerjenih družinah odločajo predvsem pari, ki so finančno trdni. Je želja po otroku v teh parih v zvezi s standardom? Dva moška lahko zelo dobro zaslužita, celo bolje kot dve ženski v enakih službah. Lahko si privoščita čistilke in pestrne. Ženske se težje odločajo za gospodinjsko pomoč, ker mislijo, da je to njihovo samoposebiumevno početje. Moški par bi najbrž praktično bolje shajal z otrokom kot ženski par.

Deček mojih prijateljic ima torej dve materi. Veliko časa preživijo v kuhinji in v dnevni sobi, imajo tudi vrt in denar in veliko potujejo. Deček živi zelo prijetno žensko življenje. A prijatelji tega otroka grejo včasih ven z očetom. Domov pridejo z buškami, blatni, naučijo se moške govorice, učijo se razprostirati krila po moško, osvajati ženske. Z drugimi dečki se učijo lulati v tarčo. Kako naj dve lezbijki razumeta to veselje? Nekega dne bosta materi, od katerih je ena rodna mati bolj mati kot druga, morali dečku povedati, zakaj sta lezbijki. Mnogo lezbijk je v lezbičnih razmerjih zato, ker so bile razočarane v razmerjih z moškimi, ranjene morda. Najbrž nimajo dobrega mnenja o moških. Bosta sina znali pohvaliti? S čim mu zadovoljujeta potrebo po očetu? Ga bosta znali občudovati? Mu bosta znali vliti pogum za moško življenje? Zmeda. Ta deček mogoče ne bo homoseksualec. Spermo je dobil od neznanega očeta, morda pravega mača. Bosta dovolili, da bo v njuni hiši razdevičil prvo dekle? Mu bosta vsiljevali moškega partnerja, kakor kakšne matere ali očetje otrokom vsiljujejo zete in snahe po svoji meri. Saj veš, kolikokrat starši nasprotujejo porokam!

Če ima deklica dva očeta, kakšna bo? Če se očeta ločita, s katerim bo deklica ostala? Z najeto kuharico, ki jo bo znala priviti na prsi?

A ta vprašanja so seveda iz trte izvita. Pritrjujem ti. V čisto normalnih zakonih odraščajo otroci brez enega ali brez obeh staršev, brez nege, brez nežnosti, brez spodbude, povrhu pa še brez denarja, brez možnosti izobrazbe. Neodgovorni »normalni« ljudje rojevajo v temo. Jaz sem bila spočeta v temo, rojena v temo, imaš prav, a kljub temu sem doživela toliko ljubezni, da vem, kaj to je. Po nekaj tednov na leto sem bila pri tetah, hodila sem k sosedovim, imela sem prijateljice v vrtcu in v šoli, povabljena sem bila med ljudi, ki so se ljubili. Nisem ostala v temi. Prepričana sem, da se za otroka odločajo homoseksualni in lezbični pari, ki dobro premislijo, v kaj se spuščajo, ki čutijo večjo odgovornost do otroka in ki bojo za otroka tudi dobro poskrbeli. Srečni pari so svetli, rojevajo otroke v svetlobo. To je dober začetek. Potem pridejo nevihte, pooblačitve. Ločitve ali nesreče ali smrti lahko doletijo vse družine. Takrat se pač dogodki vrstijo in zapletajo, težave rešujejo. Včasih je največja tragedija za nekaj dobra. Nihče ni sam na svetu. Upam, da nismo tako grdi, da bi delali razlike tudi med otroki homoseksualcev in lezbijk.

A jaz bi vseeno raje imela otroka z moškim, ki bi me oplodil s sočnim zadovoljstvom, kakor z moškim, ki se pretvarja, da je »normalen«.

Vprašanje o otrocih homoseksualcev pa ni nič drugačno kot vprašanje o otrocih ljudi različnih ras, kultur. Nič ni zagotovo prav, ničesar ni mogoče vnaprej obsoditi za narobe.

Ne vem, to je edino, kar ti lahko rečem zagotovo. Pri naju otrok ni moglo biti. Mož mi je prvi dan povedal, da otrok noče. Tega spočetka nisem vzela zares in sem vsakih nekaj let začela izražati željo po otroku. On je bil trdno odločen. Izmikal se je seksu – kadar sem govorila o želji po otroku, še toliko bolj. Poskušala sem ga ogoljufati, nisem jemala tablet, naredila sem luknjo v diafragmo. Samo kak dan, kak trenutek. Takoj sem se spet streznila in bila zadovoljna, ker mi ga ni uspelo prelisičiti. Bilo bi me preveč sram. Ne bi mogla prikrivati. A on je slutil moja poželenja in se je izogibal postelji. Tudi tri, štiri leta sva živela brez spolnega odnosa, jaz pa sem jemala ali ne jemala kontracepcijo, se z oplajanjem ukvarjala iz meseca v mesec, od menstruacije do menstruacije. Bila sem obsedena od otroka, lahko rečem. Hodila sem v trgovine za nosečnice, kupovala široke obleke, ki sem jih potem ožila in povezovala s pasovi. Zgodilo se je, da sem iz ene velikanske šotoraste nosečniške obleke naredila denarnico, da bi prikrila izvorno željo. Potem sem nosila tisto denarnico, ki sem ji rekla ta nosečniška. Zbirala sem otroške nogavičke. Zaljubila sem se v vse dojenčke vseh svojih prijateljic.

Pa tudi pamet sem jemala v roke. Prvih nekaj let sva bila revna, zelo revna. Lažje mi je bilo preložiti nosečnost na kasneje. Kasneje pa nama ni nič manjkalo, a bolje je bilo biti brez otroka kakor imeti otroka z moškim, ki ga ni hotel. Kolebala sem, medtem ko je bilo njemu popolnoma jasno od prvega dne. Zavidala sem mu. Ko sem prešla v menopavzo, mi je odleglo. Zdaj sem hvaležna – usodi.

Saj, boš rekla, če bi imela otroka, bi se zaljubil vanj, morda celo vate, in ga sprejel in bil oče. A tega takrat nisem znala predvideti. Zase sem vedela, da ne bom srečna noseča ženska, če on ne želi, da zanosim. Predvideti kaj več vnaprej pa nisem zmogla. Otrok se nama pač ni zgodil, nisva spočela, nisva doživela tako visokega ljubezenskega orgazma.

Homoseksualci so seveda ljudje in nekateri gotovo želijo imeti potomce. Lahko posvojijo otroka, ki bo z dvema gejema pač bolj srečen in bolje preskrbljen kakor v sirotišnici ali na cesti. A posvojitev je dobrodelnost, ni starševstvo. Ne vem, ali lahko res odigraš vlogo roditelja, če otrok ni tvoj. Posvojitev diši po imetju, po pravicah, po premoženju, po dedovanju, po obveznih deležih. Bolj všeč mi je rejništvo, čeprav je grozljiva beseda. A rejnice se ne sprenevedajo, ne igrajo se, da so mamice. Otroka, ki so ga vzrejale, bojo izpustile iz rok. Pravijo, da imaš do posvojenega otroka večjo odgovornost kot do svojega, da ti mora biti bolj hvaležen, saj si ga rešil sirotišnice. To ni »brezmadežna ljubezen«!

Zdi pa se mi bolj pošteno, če imajo homoseksualci otroka v domu z moškim ljubimcem, kakor pa da se skrijejo za žensko, ji ničesar ne povejo, jo oplodijo, poročijo in potem živijo dvojno življenje. Pa je volk sit in koza cela. Niso črne ovce družine. Misliš, da otroci ne čutijo, da nekaj ni v redu? Najeti žensko, da otroka donosi, se mi pa tudi zdi skoraj kruto. Med nosečnostjo delujejo hormoni, telo vzljubi plod, srce se zgane. Plod prisluhne ženski, v kateri se razvija. Pa potem prvi dotik, prvi jok. Tudi tista ženska brez imena je človek. Ni stvar, ni kombajn. Če je embrio pri štiriindvajsetih tednih človek, potem je tudi ženska, ki posodi maternico, človek. Če rodiš, si mati, ne morem tega drugače dojemati. Če daš spermo, si oče. Ne razumem zajčjega špricanja v epruvete. Če daruješ spermo ali maternico za denar, to še nekako razumem, dobrodelni donatorji sperme in maternic pa imajo nekaj za bregom, nekaj »nebrezmadežnega«. Ali lahko moškemu, ki da milijon sperm za oploditev milijon jajčec, ki imajo šestmesečni ali dvajsetletni rok uporabe, zraste samozavest, če hodi po svetu in razmišlja, da ima milijon otrok? Ko je starec, ima vnuke milijonov otrok? Lahko da mu hčerka pere rit v domu za onemogle! Kakšna blaženost! Ničesar mu ni treba storiti zanje. Ne zanima ga, ali so morda bolni. Mene bi bilo strah hoditi po cesti z zavestjo, da je morda ducat mimoidočih mojih sinov, ki me pogrešajo, ki ne znajo in ne zmorejo imeti ljubezenskega razmerja s sočlovekom, ker jim jaz nisem ponudila ljubezenskega vzorca … Ki iščejo očeta, kot sem ga iskala jaz. Zdaj vsaj donatorji ne morejo več hliniti anonimnosti. Zdaj ima otrok pravico izvedeti, kdo je polovica njega. Vsaj v nekaterih državah je ta zakon že uveljavljen. To se mi zdi prav. Če že bojo umetne oploditve, bojo vsaj premišljena, vsaj deloma odgovorna dejanja.

Življenje je prenaporno samo po sebi. Zakaj spodjedati temelje usode? Bolj kot usoda mi prija beseda narava. Samomor? To je melodija v ozadju. Od otroštva. Imam tisoč in en načrt. Vedno mi je preostal še samomor in vedno sem se odločila, da ga preložim na takrat, ko bo hujše. Pridejo časi, ko mi gre na smeh na to temo. Samomor v stiski se mi pokaže kakor najlažja rešitev. Sram bi me bilo pred sabo, če ne bi poskusila prestati, spremeniti, urediti, zaviti levo, desno, preskočiti. Iz misli na samomor mi raste izjemna sposobnost uživanja v malih rečeh. Sebe presenečam, ko se zaslišim vzdihovati nad pikapolonico, ko sem žejna in lačna in obupano osamljena sredi opustele gore.

Tudi jaz se o usodi ne sprašujem kot Olga v verzih, ki jih citiraš. Včasih sem celo mislila, da je usoda izgovor za tiste, ki nočejo vplivati na nič. »Bo že kako, kakor je usojeno …« govorijo slabiči in pasivni ljudje. Upirati se usodi je mogoče jalovo, a človek ima zadoščenje, da je skušal nekako vplivati na iztekanje svojega življenja. To je lahko naduto, samopašno, a je v zvezi s sprejemanjem odgovornosti – vsaj za kakšno malenkost! Ni nepravične usode, samo naše odločitve včasih niso prave, a ker so edine in vsak hip dokončne, nepopravljive, se ni vredno zaganjati nazaj in rušiti že stoječe zidove. Prineseš lestev, oborožiš se s knjigami, prosiš prijatelja za pomoč in pogledaš čez, pogledaš naprej, proti stičišču neba in zemlje, kjer se vse odpira. Tako zazrta živim, nazaj se oziram samo takrat, ko si skušam razložiti, zakaj sem zdaj, tukaj takšna, v prav tem položaju. In ker me sprašuješ. Če je težko, se zdaj skušam odločiti drugače, kot bi se v podobnem položaju pred dvajsetimi leti. Naslonim se na izkušnje. Vse si je zmeraj bolj podobno. Zato je starcem tako rado dolgčas.

Večkrat sem brala v tvojih kolumnah o ponavljanju vzorcev. Močno upam, da moj naslednji ljubimec ne bo homoseksualec. Ta vzorec sem že dvakrat ponovila. Padla sem na prijaznost, nežnost, tovarištvo. Tretjič bom, upam, zaduhala nezmotljiv vonj po moškem in se predala »brezmadežnemu« parjenju brez predsodkov. Mogoče se zaljubim celo v koga, s katerim si bom zaželela otroka. Ne boj se, Manca, ne bom tako sebična kakor tista ženska, ki ga je imela pri sedemdesetih. Razumem njeno željo, a vsake želje ni treba izpolniti. Lepo je želeti! Srečna sem, ko si kaj lepega želim. Če bom pri sedemdesetih moškemu rekla, da si želim njegovega otroka, naj se ne prestraši. Razveseli naj se moje želje.

Najbolj nesrečna sem, ko nimam nobene želje.

In res je, Manca, vseeno je »ali živiš s homoseksualcem, alkoholikom, mamilašem, nasilnežem, brezobzirnežem … ali pa sama samcata v čumnati temni zaprta pred radostjo sveta in številnih možnosti zase, za svojo celovitost in lasten užitek«. Ali pa z duhovnikom, ki naj bi bil v celibatu, pa me skrivaj hodi otipavat? Nič od tega ni dobro. Od vseh parjenj, ki jih naštevaš, se mi zdi »brezmadežno« pač samo parjenje kot dajanje celega sebe drugemu ali pa parjenje z neznancem v zaklonišču sredi bombnega napada. Takrat je parjenje klic po drugem, klic po preživetju, dajanje in jemanje v enem. Gotovo so se v takih okoliščinah tudi »straights« parili s »homo« in prehajali v najrazličnejša »erostanatalna« razmerja. Tam ni bilo časa za sprenevedanje in moraliziranje. »Seks kot zaklinjanje«, seks kot upor smrti in usodi. Biti jaz zdaj in tu. Pričo potrebujem, pričo svojega popolnega bivanja, kot bom sama priča njegovemu bivanju. Sovpadanje v dvojini. To bi odgovorilo na tvoje vprašanje po zadovoljenosti.

Pravzaprav je res škoda, da homoseksualce in lezbijke obravnavamo kot drugačne ljudi. Ljudje so in imajo pravico iskati svojo srečo. Eni jo najdejo, drugi ne. Usoda odigra svoje. Tudi njihova rebra so okostnjaki. Čas, okolje, družba. Bomo homoseksualca pokopali na tej ali oni strani obzidja? Za pijanca, ki je posilil hčer, bomo našli izgovor, žensko, ki je splavila, bomo obsodili, homoseksualca bomo okamenjali, lezbijka se nam bo gabila …

Večnost? To je nekaj najbolj relativnega, saj si jo predstavljam samo glede na svoje življenje, na milijone let, odkar je prva opica shodila po dveh. V umetnosti si prizadevamo prestopiti meje smrtnosti, a si samo umišljamo, da so naše kreacije večne. Poslikave v Altamiri so med najstarejšimi znanimi umetninami na svetu. Ljudje, ki so jih slikali, so jih namenili svojim otrokom, da bojo razumeli, kako loviti bike in antilope. Dvomim, da so se takrat že zavedali svoje smrtnosti. Zavedali so se morda svoje majhnosti v sorazmerju z nebom, vodo, ognjem, nevihto, potresom. Sveto pismo je polno zgodb o pretresenosti nad nepojmljivo veličino narave. Tisti hip, ko smo tisočletja kasneje odprli jame Altamire, smo poslikave obsodili na propad. Niso bile namenjene večnosti, bile so samo dobro ohranjene. V muzejih ustvarjamo umetno atmosfero, temačnost, vlago, da zadržujemo propad umetnin. Današnje akvarelne barve mogoče ne bojo žarele čez dvesto let, Turnerjevi akvareli pa so še sveži – a samo zato, ker so hranjeni v zatemnjenih hladnih prostorih galerij. Koliko slik pa je že zbledelo, koliko marmornih kipov je že zlizal dež! Kam pa bi dali vse nagrobne kamne, če ne bi sproti propadali!? Egipčani so mumificirali kralje, da so počasneje propadali. To, kar vidimo v muzejih, niso nobeni egipčanski kralji, so samo neke mumificirane materije. Sami uničujemo svoje kreacije.

Arhitektura je lep primer. Če ne vzdržujemo hiše, začne propadati, ko prva strešna opeka poči, ko zazija prvo okno. Družina je lep primer. Družina je muzejsko umetno ustvarjena kapsula sožitja. Obstajajo zakoni, pravila, da družina lahko obstaja in se dogaja. A nobena družina ni večna. Če drugega ne, degenerira.

Uničujemo že Zemljo, podnebje, vesolje, ki niso niti naše kreacije. Rilke je to vedel. To ni nobena skrivnost, to je samo resnica, pred katero si zatiskamo oči. Pa ne zato, ker nas je strah pred minevanjem vsega in smrtjo, temveč zato, ker nas je strah življenja. V Svetem pismu se življenje imenuje Trpljenje. Če se znajdemo v družbi, ki nas izloča, če smo na primer napačne rase, veroizpovedi, seksualnosti, potem je življenje še strašnejše in se nam smrt lahko pokaže kot odrešenica. Takrat je misel na samomor tolažilna, dobrodejna. Mnogi se ubijejo, ker ne vejo, da imajo na vsakem razpotju vsaj dve možnosti. Zaradi teh dveh možnosti pa tudi ne smemo kriviti usode za vse, kar se nam pripeti.

Čeprav, seveda, fatalisti bojo rekli, da nam je tudi izbira usojena vnaprej. Potem pa se nimam o čem pogovarjati. Lahko samo dam vse štiri od sebe in se predam propadanju. Nobene lepe obleke več, nobenega ljubimca, nobenega pisma, nobenega sprehoda med metulji.

Manca, razočarala bom usodo. Ne bom poslušna. Mogoče mi je bil namenjen moški, ki bi mi dal otroka. Sama sem izbrala drugače. Zdaj ko ti pišem o teh rečeh, sem upornica. Ne molčim. Ne skrivam. Ne trpim. Veseli se z mano, ker me je to pisanje razbremenilo. Hvala ti, hvala ti za priložnost, da se ti izpovem.

Pozdravljam te iz srca,

Ida

* * * * *

3. avgusta 2009

Draga Ida,

tvoje pismo sem brala hlastno in slastno. In se odločila: ne bom ti več pisala, raje te bom objela, ti gledala v oči in te poslušala, poslušala … Kajti ti govoriš iz globine duše in iz sredice življenja, iz izkušenj, ki jih ne tehtaš, ne primerjaš, ne olepšuješ … Vse sprejemaš, o vsem govoriš tako naravno, celo o samomoru in smrti … Kako to zmoreš, kako to znaš, te bom vprašala, ko se vidiva. Čim prej, prosim, že vrtim tvojo telefonsko številko …

Hvala ti za odkritost in pristnost. Vame sije kot najsvetlejša zvezda, tvoja pristnost. Zaradi tvoje izpovedi bo marsikomu – ne le ženskam, tudi moškim – laže. Ker ti ne pedagogiziraš, ne moraliziraš, ampak preprosto – živiš. In o tem pripoveduješ tako, da se iz tebe izlije v drugega, kot da ni ničesar vmes. Nobenega posrednika, nobene poze, nikakršne maske. In to je tako zelo zelo zdravilno in odrešujoče, prav to!

Če bi ljudje upali tako odprto izražati svojo dušo, bi bilo pa res čisto vseeno, ali smo mono- ali bi- ali homoseksualci, beli ali črni, veliki ali majhni, prav vseeno bi bilo, ker bi bilo tako enostavno. Tako zelo preprosto. Nič ne bi bilo zadaj, za besedami, za odločitvami, za ravnanji, vse bi bilo prosojno in jasno. V jasnini pa se lahko oziramo iz srca v srce, nobena beseda ni več potrebna, nobeno pismo …

Rada te imam, Ida. Ob tebi postajam še bolj to, kar sem, pod tvojo zvezdo je pot razsvetljena. Ker si tako čisto, tako brezmadežno zrcalo. Kot pravi moj ljubljeni sufijski mistik Rumi:

Če kovini s čiščenjem lahko / povrneš zrcalni lesk, / le kaj bi zrcalu srca / povrnilo sijaj?
Med srcem in zrcalom / le ena je razlika: / srce skrivnosti rado skriva, / zrcalo pa jih ne pozna.

Ti si v pismih srce spremenila v zrcalo. Pred njegovo svetlobo se lahko samo – poklonim. In skušam tudi sama žareti svetlo. To sem ti dolžna, draga Ida, srčno svetlobo! Do nje se pač ne pride enostavno, ti si rila po blatu in suvala z vsemi štirimi proč od sebe, kar te je hotelo umazati. In gledala, tako prostodušno gledala, o Bog, kako si zmogla???

Kmalu boš dvignila telefonsko slušalko, zato za konec najinega človeškega in človeka razkrivajočega pisanja samo še misel moža, ki me je ogromno naučil, mi dal moč, da gledam temo. Svojo, tvojo, našo temo …

Ko soočimo človeka z njegovo senco,
mu pokažemo njegovo svetlobo.
Carl Gustav Jung

Hvala ti zanjo, za to svetlobo, draga Ida! Močno te objemam,

tvoja Manca

(konec)

>

Obišči nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana