Deli Drugačna razmerja

Drugačna razmerja: Mitja Blažič, 1. del

Drugačna razmerja: Mitja Blažič, 1. del

Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

* * * * *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

 

Velikonočni ponedeljek, 2008

Dragi Mitja,

v glavi ti tole pismo pišem že dolgo, a življenje pogosto naše delovanje zapelje v drugo smer od volje, ki bi ga rada oblikovala po lastni želji in predstavi …

Nate sem najiintenzivneje mislila v začetku marca, ko sem videla številne plakate s fotografijami dveh mladih moških ali dveh žensk, na njih pa je pisalo: »Različne družine – enake ljubezni«. Pod tem sloganom je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o lezbičnih, gejevskih, biseksualnih in transspolnih (LGBT) družinah. Ali premalo sledim množičnim občilom ali pa so ta res ignorantska do tovrstne tematike, saj nisem zasledila informacij o tem, kaj ste se pogovarjali, kakšne sklepe ste morda sprejeli …

Vidiš, dragi Mitja, kar predpostavljam, da si bil ti zraven! Ker si eden redkih gejev, zapisanih z resničnim imenom in priimkom pod svoje življenje in delo in ljubezen in zahteve po človekovih pravicah … Bil si prvi, ki si se s svojim partnerjem registriral na upravni enoti in tako udejanjil zakonsko pravico po registraciji, ne pa tudi po poroki, saj te na Slovenskem – pa večinoma tudi drugje po svetu – (še) ni.

Pišeš v LGBT-časopis Narobe, pišeš tako zavzeto in strastno in občutljivo, da človeka potegneš v svoje besedilo, in potem se s teboj pogovarjam, razmišljam. Najraje ne bi šla samo med tvoje besede, ampak kar pod tvojo kožo, saj me s pristnostjo neposredno nagovarjaš in navdihuješ, da širim svoj pogled in diham globlje sporočila sveta, v katerem tako rada živim. Samo sebe razumem – že od nekdaj, že od otroških čeveljcev dalje – kot angažirano socialno delavko v dobesednem smislu. In tebe, Mitja, čutim kot svojega aktivističnega brata. Zato ti tudi pišem!

Povej mi, povej najprej kaj o tem, kako si rastel v fanta, ki ga niso zanimale punce, ampak vrstniki istega spola. Zdi se mi, da si imel ti več razumevanja in podpore svojih najpomembnejših bližnjih kot marsikdo drug, ki zato noče javno deklarirati svoje homoseksualnosti, temveč se skriva in prekriva, da ne bi prizadel svojih staršev, bratov, sester … Takrat, ko se delamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo, odteka največ naše življenjske energije. Kako je tebi šlo odprto življenje doma in potem pri delu? Prav zato, ker globoko verujem, da je sleherni človek, prav vsako živo bitje, ki hodi po tem svetu, enkratno, in hkrati žarek, ki izvira iz ENEGA in istega sonca, Absolutnega, iz tiste Skrivnosti, o kateri je treba molčati, ker o njej z besedami ne moremo govoriti, me še toliko bolj boli kazanje s prstom na vse vas, ki upate biti resnični in samosvoji na način drugačnega, a čisto spodaj vendar enakega. Vsi si želimo ljubiti in biti ljubljeni, prav vsi in vsak posebej, tu ni nihče drugačen.

Te dni sem po elektronski pošti dobila navdihujočo zgodbico o smislu življenja, ki ti jo obnavljam, da te ne bom zasipala s preveč vprašanji, dragi Mitja.

Veterinar se spominja družine – moža, žene in malega dečka Shana, ki so bili zelo prizadeti zaradi bolezni svojega ljubljenčka, psička Belkerja. Belker je zbolel za rakom in veterinar je sporočil družini, da ne more nič storiti, da bi ga ohranil pri življenju. Predlagal je evtanazijo starega psa na njihovem domu. Starši so sklenili, da bodo štiriletnemu sinu omogočili izkušnjo umiranja psa, saj se bo tako lahko kaj naučil o življenju.

Shane je bil pripravljen na slovo, mirno je psa še poslednjič pobožal. Veterinar se je čudil, kako mali razume, kaj se dogaja. V nekaj minutah po prejeti injekciji je Belker umrl in mali deček zaradi tega ni bil vznemirjen. Družina in veterinar so še posedeli ob mrtvem psičku, in odrasli so se pogovarjali, kako hudo je, ker živali ne živijo tako dolgo kot ljudje.

Dečko je pozorno poslušal in čez čas rekel: »Vem, zakaj umrejo prej.« Presenečeno so ga pogledali in potem je veterinar slišal najboljšo razlago dotlej: »Ljudje se rodijo, da se potem učijo, kako živeti dobro življenje – kar pomeni ljubiti vsakogar ves čas in biti prijazen, kajne?« Štiriletnik je zaključil: »Torej, ker psi takoj vedo, kako to delati, jim ni treba živeti tako dolgo kot ljudem.«

Dragi Mitja, ko bi ljudje razumeli, kar je vedel štiriletni deček Shane, homofobije sploh ne bi bilo. In zato tudi ne raznih »konstatacij« o homoseksualcih kot suhi veji na narodovem drevesu – ne morem pozabiti te izjave, ne morem, saj jo je izrekel zdravnik, ki se je ukvarjal z medicinsko etiko! – in podobnih sovražnih izjav. Tudi ne bi bilo peticij, kakršno je po omenjeni mednarodni konferenci podpisalo 130 podpisnikov »za ohranitev dejanske vrednosti družine«, ki nasprotuje vsem družinam, v katerih poleg otrok ni matere in očeta. Sama sem si vedno želela prav tako družino: mati, oče in (vsaj trije) otroci. Ni nam uspelo. In ostalo je zavedanje: življenja, potemtakem tudi družine, ne nastajajo in potekajo tako, kot bi bilo najbolje s stališča tistih, ki vedo (neuradno mnogi živijo v nasprotju z lastno doktrino!), kaj je prav in kaj narobe. Ideali ne zdržijo življenjskih preizkušenj, pa naj bodo še tako lepi in plemeniti! Treba je imeti pogum in pogledati resnici v oči. Svoji lastni resnici in resničnosti, ki jo sooblikujemo iz svoje notranjosti, iz tistega, kar je najmočnejše in najglasnejše v nas samih. Kar je tako glasno, da prevpije družbene norme in cerkvene dogme, zavedajoč se, da je življenje veliko več od obojega.

Čakam tvojo zgodbo, dragi Mitja, in te prisrčno pozdravljam,

Manca

* * * * *

Dan norcev, 2008

Draga moja sestra Manca,

saj te res čutim blizu že dolgo časa. Dolgo, pri triintridesetih lahko to že skoraj meritorno rečem. Še iz časov tistih tvojih fotografij, ko si se še sprehajala po modnih pistah in sem jih, najstnik, črno-bele videl med brskanjem po Jani. Se mi je zdelo tako fascinantno, da si je manekenka dovolila pohoditi stereotipe. Vse do trenutkov, ko sem, outsider, sedel v klopeh FDV-ja in poslušal tvoje prhutanje. Ko si nam iz Lilla pripeljala mojstrico novinarstva Souad Belhadad. Ne glede na to, kaj si mislijo drugi, vedno si zvesta sebi. Tako te vidim. In to mi ni dalo miru. Zato sem te pred leti poklical, da sva se v etru javnega radia dve debeli uri, bili sta kot minuti, globoko v noč pogovarjala o Življenju. In sem vprašal vse. Brez pohlevne novinarske priliznjene prijaznosti, ki zdaj, kot kuga v srednjem veku, razsaja po slovenskem novinarstvu. Tudi tisto, kaj je bilo med Brezo in Brozom in zakaj takšno nenadno spreobrnjenje k bogu. Vidiš, res sva si usojena.

Ne veš, ob kako pravem času prihajaš. Prav zdaj, ko si počasi končno dovoljujem biti to, kar sem. Kaj počasi, hitro in nemudoma. Mudi se mi. Saj sem čakal polna tri desetletja, da je reka od izvira naredila strugo in je zdaj spodoben tok, ki hoče prestopiti bregove. To hočem storiti, še preden se razlijem v morje. Že tako, se mi zdi, sem pol življenja preždel v samopomilovanju. Ponižen Primožek, ki si ni dovolil pogledati Življenju v oči. Zdaj postaja drugače. Hvala, da si me poiskala.

Prav imaš. Res sem bil zraven pri mednarodni konferenci o LGBT-družinah. Bolj ob strani sicer, ker je konferenco pripravljal moj dobri prijatelj s sodelavkami in sodelavci iz Legebitre, a sem vseeno stal tam. Tiste dni me je pogosto spreletaval srh in večkrat sem moral hitreje utripati z vekami, da solze ne bi prestopile. To, da si nekdo dovoli uresničiti svoje sanje, želje in hotenja, pa če se svet postavi na glavo, ker ve, da je tako prav, in da to res stori in mu povrh vsega še uspe, mene vedno vrže s tira. (No, saj ne da sicer slovim po pretirani stabilnosti.) In tako sem gledal v oči ljudi, ki so si v vedenju, čutenju, hotenju in željenju, da bodo v življenju dobri starši, pa naj gorita Sodoma in Gomora, dovolili ugrizniti v ta prepovedani sad spoznanja. (To, da je spoznanje greh, mi tako ali tako ne gre v glavo.) In videl sem ljudi, ki so bili zaradi te izjemne izkušnje starševstva videti zelo pomirjeni s seboj in stvarstvom. Tako zdaj še manj razumem tiste, ki želijo ljudem preprečiti, da bi si ustvarili družino. Samo zato, ker so istospolno usmerjeni. To, da ne zmorem doumeti, kako da se varuhi naravnega reda in morale (če na primer prezremo diskurz naravnosti celibata) ne postavijo ravno za pravice otrok v istospolnih družinah do starševske zaščite obeh staršev, biološkega in socialnega, mi tako ali tako ne gre skupaj. Ne z logiko, ne z naravo, ne z družbo, še posebej pa ne s krščansko ljubeznijo. Bi kar kričal, kot je v Ambrusu Drnovšek, na te fundamentaliste rimskokatoliške smeri.

Istospolne družine so bile, so in bodo. In vse več je gejev, lezbijk, biseksualnih in transpolnih ljudi, ki si dovolijo zaživeti izkušnjo starševstva. Bodisi z otroki iz prejšnjih zakonov, iz trenutnih zvez, z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo ali s posvojenimi otroki. Na zimskem taboru, ki smo ga pripravili teden dni po konferenci in ga v celoti namenili istospolni družini, sem izvedel, da je v zadnjih letih govor o pravi gaybeboom generaciji. Tam v Spuhlji – 30 duš se nas je zbralo – so bile tudi tri istospolne družine s petimi otroki. To bi nas morala videti. Starši in drugi »tabornice« in »taborniki« smo se na predavanjih in delavnicah z gosti pogovarjali in se poglabljali v temo družina, otroci so se nadstropje višje igrali v Mavričnem vrtcu. Potem smo se igrali skupaj. Vreščanja je bilo, da mi še zdaj odmeva v buči. Človek potrebuje vsake toliko umik v taka idealizirana nebesa, da si napolni baterije in si (spet) dovoli upati, da bo nekoč še vse dobro in bomo vsi skupaj lahko jedli od drevesa spoznanja, pa zato ne bo treba nikomur iz raja. O zaključkih smo se obsežno razpisali v reviji Narobe, ki bo zunaj v naslednjih tednih. V celoti je posvečena istospolni družini. Ti jo pošljem?

Kako sem rastel, me sprašuješ? Kot muževna steblika. Na podeželju. Sredi dragih Goriških brd (nisem jaz kriv, da jih ljubim!). Iz lepega deteta v krmežljavega najstnika, ki me je frustracija tiste neizrečenosti tako zabila, da sem, še ne dvajsetleten, pogosto razmišljal o štriku. A me je od teh mislil odvrnil Vilijem Ščuka. Psihiater, ki mu bom hvaležen vse življenje. Sedel sem na stolu, na stol nasproti mene pa sem moral simbolno postaviti sebe – pedra. In potem nekaj storiti. Vedel sem, da moram stol objeti, pa ga nisem hotel. Zdaj ga objemam. Kdor ni poskušal živeti tako, da je moral zatajiti, zatreti, ubiti in izbrisati del sebe, nikoli ne bo razumel. A takih, drugačnih, je veliko: katolikov in svobodomiselnih med komunizmom, revnih sredi družbe, ki malikuje bogastvo, debelih med z manekensko postavo obsedenimi generacijami, Neslovencev med čistokrvnimi, muslimanov med več kot milijon Kristusovih, bolnih med zdravim in polnokrvnim delovnim ljudstvom, lačnih med sitimi, žensk med moškimi, starih v eri obsesije z napeto kožo in strahom pred časom, Čefurjev, Ciganov, klošarjev, invalidov … Kdo ni drugačen? In zakaj potem ne dojamemo tega, kar ve že štiriletni Shan?

Zakaj, Manca?

Toplo te pozdravljam,

tvoj brat

Mitja

* * * * *

6. aprila 2008

Dragi brat Mitja,

milo mi je, da me naslavljaš s sestra. Tudi zato, ker župnik zbrane pozdravi z »Dragi bratje in sestre«, mi je lepo pri maši. Rada grem v božansko Plečnikovo cerkev v Šiško: svetla – Plečnikovi lestenci so v njej posebna znamenitost, mojster je vedel, kaj pomeni Luč! –, z rdečo opeko obokana cerkev, brez stranskih ladij narejena kot odprt trg, ki me spominja na prvo krščanstvo. Ko so ljudje lomili kruh in verjeli v veselo oznanilo bratstva in sestrstva v ljubezni. Trenutek, ko si po pridigri podamo roko v znak miru in sprave, me odnese v tiste preproste čase; niso nepreklicno minili, pustili so sledove – temeljni zapis Krščanske cerkve v ljudeh, ki črtimo težnjo institucije po (s)lasti in (ob)lasti, kot bi rekel Taras Kermauner. (Te dni se pripravljam na pogovor z njim v kavarni Union in berem njegovo (pre) debelo fascinantno knjigo analiz in kritik duha časa in kulturnikov, ki so ga barvali. Tudi na moj račun je porabil malce črnila, marsikaj mi očita, a mu prav nič ne zamerim. Saj jemlje bruno najprej iz svojega očesa, potem šele ga puli iz naših oči.)

Zdajle se je v meni prebudila slika hrumečega duhovnika, ki dviga palec in straši s pogubljenjem in peklom. Izmučen, s pobarvanimi lasmi in ranjeno dušo grmeči – peder. Moj aktivistični jaz me je že dvignil s klopi, da bi protestno zapustila to cirkusantsko sprenevedanje. A me je notranji glas okaral: »Zakaj bi protestirala? Morda kar izstopila iz Cerkve? Poglej tega človeka z ljubečimi očmi, in videla boš bedo človeštva v njegovi podobi. Sedi in moli zanj!« Ubogala sem ta glas.

Dragi brat Mitja, ni naključij in midva se ne pogovarjava o Cerkvi kar tako. Pomembna je za naju na neki ravni, zelo pomembna. Kot deklič sem fantazirala, da bom postala redovnica … Si ti kdaj sanjaril, da bi bil menih ali duhovnik? Morda pa nisva sestra in brat le v aktivističnem zavzemanju za dostojanstvo slehernega človeka, temveč tudi v utripanju srca za presežno, skrivnostno, Absolutno? To v naših cerkvah le redko zaslutim; ne verjamem resnim in zadrgnjenim obličjem, da imajo dušo, napolnjeno z božjim, ne verjamem! Mistiki so žareča bitja, njihov obraz je jasen, svetel in radosten.

Podarjam ti pesem enega mojih najljubših – velikega sufijskega mojstra Hafisa iz ne vem že kolikokrat ponatisnjene zbirke Zapleši z menoj (hvala ti, prevajalka Barbara Škoberne!): Dogaja se ves čas v nebesih / in nekega dne // se bo začelo znova dogajati / na zemlji – // da bodo možje in žene, ki so poročeni, / in možje in možje, / ki so ljubimci, // in žene in žene, /ki dajejo druga drugi luč, // spet pokleknili drug pred drugega, // in medtem, ko bodo nežno držali / roko svojega ljubljenega in ljubljene, // s solzami v očeh/ iskreno dejali: // »Draga moja, dragi moj, / kako sem lahko bolj ljubeč do tebe; // kako sem lahko bolj ljubeča?«

Pišeš, da te je od misli na samomor odvrnil Vilijem Ščuka. Ta človek ni izjemno pomemben le zate, ampak za stotine otrok in staršev, ki jim je pokazal drugačno pot do sebe, do pozitivne samopodobe, do samospoštovanja, kar je pogoj, da smo odprti za druge. Da smo sploh lahko srečni – žleht, zavistni in sovražni so samo nesrečni ljudje! Njegovo knjigo Šolar na poti do sebe sem preletela takoj, ko je izšla, in jo podarila hčeri in njeni petčlanski družini. Ladeja je rekla: »To knjigo bi morala imeti sleherna družina doma za obvezno branje.« Po internetu sledim, koliko predavanj ima zdravnik in psihoterapevt Ščuka po šolah; njihov naslov je Otrok, šola in duševno zdravje odraslih. Če bi bilo našemu ministru zares kaj za drugačno šolo in zdrave šolarje, bi Ščuko angažiral pri prenovi šolstva. Njegov program bi v dobrem desetletju, dveh spremenil mentaliteto prestrašenih, zavrtih, agresivnih, nezadovoljnih in nezadovoljenih Slovencev v samozavestne, odprte ljudi. Ki ne bi prednjačili po številu samomorov in avtomobilskih nesreč, temveč po številu svobodnih, ustvarjalnih osebnosti. I feel Slovenia bi spremenil v bistvenejše: I feel myself (čutim sebe).

In sva spet pri družini, dragi Mitja. Starši so najpomembnejši oblikovalci otrokovega duševnega zdravja, in odnosi v družini so ključ za naš zapis srečnega ali nesrečnega bitja. Če se imajo starši radi, če je njihovo razmerje odgovoren, ljubeč odnos, potem ima otrok možnost rasti z dobro podobo in samopodobo. Ker ga bodo starši spodbujali, naj postaja to, kar je, ne pa obremenjevali s tem, kaj bodo rekli sosedje, kaj učiteljice, kaj tete in strici … Zadovoljni, ljubeči in v sebi trdni starši bodo ponavljali Hafisovo: Želim si, / da bi ti lahko pokazal / osupljivo Luč / tvoje lastne Biti! Oj, kako malo je takih staršev! Zapiti (in še drugače odsotni) oče in samosmileča, žrtvujoča se mati pač nista okolje za zdravo rast v svojo enkratnost! Tudi ne zamorjena samohranilka, ki visi na otroku in na njem izživlja svoj čustveni manko …

Pred leti sem v majhni angleški vasici živela pri dveh lezbijkah, ki sta z biomedicinsko pomočjo postali starša živahnega fantiča. Kako igriv in odprt je bil njun sin! Učili sta ga poslušanja in pravega pogovarjanja; užitek je bilo gledati, v kako čustveno zdravega fanta raste mali. Radovednost mi ni dala miru, da ga ne bi potipala, kako je s kompleksi. Sem ga kar naravnost vprašala, ali ga v šoli kaj zafrkavajo, ker nima očeta. »Me včasih,« je odgovoril. »Potem jim pa zabrusim: Res je, da nimam očeta, zato imam pa dve mami, ha, ha!« Če se v družini tako odkritosrčno pogovarjajo, če v njej vladata varnost in zaupanje, da so vsi sprejeti takšni, kot so, pač ni strahu, da bi bil otrok ogrožen! V tvoji družini najbrž ni bilo tako, kajne?

Ah, koliko vprašanj imam še zate, dragi Mitja, a v naslednjem pismu.

V tem le še sestrski objem,

tvoja Manca

* * * * *

9. aprila 2008

Draga sestra Manca,

pet je. Mesto še spi. Najraje imam zgodnje deviške ure, ko zverina še drema in mrzel pomladni zrak zareže v nosnice vonj po upanju. In uho prestreže zvok prvih avtobusov, v katerih se greje zlomljeni proletariat. Dan se rojeva z osamljenimi ptičjimi kriki. Pristavljam kavo. Njen vonj me vedno odnese nazaj. Najprej k noni – pred kratkim je spet prah postala – v Kožbanski kot. (Kot, ki gleda daleč naprej, na morje in osvobaja.) Njene tople sladke bele kave, polne upanja – vse bo še dobro! –, in materinski ukaz, da moram biti dober, so mi skopali s-trugo. Kolikokrat sem jezen nanjo, da me je tako zajebala. Še največkrat pa sem ji hvaležen. Rad sem imel svojo nono in še vedno jo zelo težko gledam v tistem bakrenem kelihu. Morala bi jo spoznati, draga Manca, po bolečini bi bila lahko kos Fridi Khalo. In to ji težko odpustim. Moj nono pa je bil upornik in idealist. Komunist! Do konca. Tako ponosen sem nanj, da ni pokleknil. (Čeprav je pokleknil pred drugimi maliki.)

Jutra z vonjem po kavi me nesejo k očetu. Nekaj let sva se zbujala sredi noči, ker sva morala v Izolo po ribe. Tudi zato imam rad jutra, ker sem mu bliže. Z očeti je vedno križ. Čutiš, da te imajo radi, in se jeziš, zakaj, hudiča, to tako skrivajo. In medtem odrasteš in med besnim upiranjem postajaš enak. Od moških pač sveta patriarhalna ureditev, naravni red zahteva držo stebra. Težko je, če si človek. Jebeš naravni red. Izmislil si ga je človek. Ne gre mi ravno gladko to pisanje o očetu. Si še nisva zares pogledala v oči in se objela. Njega ustavlja oklep patriarha, mene pa teža občutka krivde, da sem ga razočaral, ker se mi oklep ne prilega. Ljubezen pa je med nama. To čutim in vem. In zato hočem nalogo izpeljati, še preden bo moral kateri od naju v kelih.

Mame je povsod veliko. Vidim jo, kako se trudi in neumorno skupaj s Francko teče za tistim prekletim vozom. Ne bi ji bilo treba, a je vklenjena z verigo pomanjkanja ljubezni in obiljem krivde. Oboje iz otroštva. In iz otroštva njene matere. In matere poprej. In še prej. Koliko mam se krasi s tem nakitom, podarjenim s svetim krstom? Kdo bo pretrgal zlo, ki se prenaša medgeneracijsko? Kdo bo povedal ljudem, da so samo ljudje. In da je to dobro. Še Kristus je hotel postati človek, zakaj, hudiča, torej ne razumemo, da je dobro biti človek. Ne svetnica, ne angel, ne bog! Človek.

Vidiš, draga sestra Manca, pišem o ranah, ki so jih naše družine polne. O njih v idealiziranih diskurzih o (eni!) družini kot osnovni celici družbe ne slišim ravno veliko. Ker raje malikujejo neko pozlačeno podobo, od katere že tako nagnusno odpada pozlata, da se nam še komaj uspe prepričati, da je pogled na to klavrno pokveko prijeten. Rad bi kaj slišal o shizofrenem položaju, v katerega nas poriva brezsrčnost parazitskega liberalnega kapitalizma. Postali smo proizvodne enote, iz katerih je treba ožeti kar se da soka, dokler smo še sočni. Potem pa nas izžete in izgorele zavreči. Imperativ dela se zažira v človeško tkivo. Delamo vse več. In še več bo treba! In zmanjkuje časa zase. Za ljudi. Na drugi strani primeža sta sveta družina in superperfektno starševstvo s svojimi zahtevami in vsemi poduhovljenimi moralnimi instituti, ki jima stojijo v bran. In tako smo porinjeni med Scilo in Karibdo. Mi pa nismo mitološki junaki, da bi lahko živi prišli skozi to ožino. Hvala bogu! Prej se bomo zlomili.

Rad bi kaj slišal o tem, kaj matere in očete zadržuje, da ostajajo sužnji vzorcev, ki jih ne osrečujejo. Ki zavirajo njihovo rast. Kaj o tem, zakaj starši naših staršev niso opremili s spoznanjem, da se je treba truditi, a se napakam, stranpotem in travmam kljub temu ne bodo izognili. In nič hudega. Kaj očetom preprečuje, da bi se odprli in pokazali mehko sredico. Pa kaj, če je mehka. Sredice morajo biti mehke in tople in sočne. Kot maternice, v katerih smo srečali življenje. Biti človek, z vsemi napakami, slabostmi in lepotami – kakšen privilegij! Še Kristus se mu ni želel odreči. Pa je žugati z moralnimi imperativi in mahati z ideali lažje kot grebsti po krvavečih in ognojenih ranah naših pradedov.

Ne znam še odpuščati. Premalo me je še v hlačah. Zato toliko bentim nad institucijami, ki si drznejo s svojimi nečloveškimi dogmami rovariti po resnici o (večnem) življenju in smrti, ljubezni in odpuščanju, erosu in tanatosu in po naši seksualnosti. Pa kdo ste, da si lastite Resnico? In besedo. Bog? Mar mislite, da smo slepi in ne vidimo, da nas želite držati v šahu tam, kjer smo najbolj ranljivi? Kjer smo najbolj krvavi, najbolj sami, najbolj intimni, najbolj ljudje? Pa je pred vrati cerkev, mošej in sinagog toliko dreka, da zaudarja do nebes. In še novega hočete. Kaj je že naredil Jezus s preprodajalci v templju? Marš, nazaj v Kristusove čase! Ali pa prosite sv. Frančiška za pomoč!

Res je, Manca, v svojem begu pred homoseksualnostjo sem slišal božji klic. In želel postati duhovnik. Nekaj let sem v zavetju cerkve in molitvene skupine Prenove v duhu bil boj proti samemu sebi. Čeprav niso vedeli, pred kom bežim, so me sprejeli. In me na neki način imeli radi. In skupaj smo odkrivali neverjetno svobodo besed, zapisanih v Svetem pismu. (Noro – čeprav je sporočilo cenzurirano, je še vedno tako močno.) Kako lahko institucija moč tako svetlega sporočila zlorablja za moč in oblast človeka? Tudi sama mora imeti strašanske občutke krivde. Tudi njej se mora zaradi tega božjega ropa oglašati vest. Pa saj se ji. Dovolj je pogledati obraz Benedikta. Nekaj let sem se valjal po kolenih, potem pa sem res slišal božji glas. Rekel je: »Talita kum.« In sem vstal, izstopil iz Cerkve, in hodim.

Te pozdravljam,

tvoj brat Mitja

* * * * *

13. aprila 2008

Dragi Mitja

večkrat sem, ganjena, prebrala tvoje lepo, lepo pismo. Pišeš: »In sem vstal, izstopil iz Cerkve, in hodim.« Taras Kermauner in njegova Navzkrižna srečevanja so krivi, da sem veliko premišljevala o eni besedi – izdaji –, ki jo Taras večkrat omenja: »Nikoli se ne bom dokončno ustalil. Izdajavec (mislim, da je Taras edini javno pišoči, ki si ne pusti vzeti tega V tam, kjer vsi pišemo L; op. M. K.) sleherne samoumevne trdnosti … Potujem med sabo in sabo. Moram se premikati, da bi spojil, kar me opredeljuje in razdvaja.« Mar nismo vsi prav taki popotniki, ki »izdamo« deželo na račun mesta, religijo na račun pristne osebne vere, enega partnerja zato, da bi lahko zaživeli z drugim …?

Že dolgo ne razmišljam več o eni posamezni besedi, pojmu, lastnosti, temveč najmanj o dveh, treh, mnogih skupaj … Vse na tem božjem svetu je dualno, iz nasprotij smo sestavljeni, iz napetosti med njimi se učimo, trpimo, obupujemo in zmagujemo. Kajti znotraj našega jaza, tega najpomembnejšega konstruktorja realnosti, prebiva »čreda jazov« (Taras), ki si nasprotujejo. Da bi jih nekako uskladili, jih je treba najprej (u)videti, prepoznati in sprejeti, zares sprejeti. In se potem odločiti, katerega bomo bolj gojili. Verjamem, da je izbira mogoča!

Nasprotna beseda izdajstvu je zvestoba. O kateri tudi piše Taras, ko pravi, naj se ozavestimo, »da človek ni le um in svoboda; da je tudi telo, duša in zvestoba. Stabilizirati se – uravnotežiti se – v družini; ne se preoblikovati v nove mestne horde, v krdela kot človeške podgane. Vrniti bogato in vedro dušo in duševnost, kajti brez zdrave psihe bo vsakdo nevrotik, pacient psihoanalitikov. Spet zadobiti dobro razmerje do tal pod nogami kot do čvrste imanence in do neba v duši kot pristne transcendence.« Podpišem, podpišem! In te, dragi brat Mitja, sprašujem o – zvestobi. O najpomembnejši zvestobi – zvestobi samemu sebi – sva si že pisala. Zato me zdaj zanima zvestoba do partnerja, ljubezenska zvestoba v vsakdanjem življenju potemtakem. Saj kot pravi mistični Prerok Kahlila Gibrana: »Vaše vsakdanje življenje je vaše svetišče in vaša vera.«

O gejih kroži množica stereotipov – o kom ali čem pa ne, lepo prosim! –, med katerimi je najpogostejši tale: da geji menjate svoje partnerje hitreje kot nogavice na nogah ali v sekretih prešvicane srajce in v savnah s spermo obrizgane brisače. Da je vam zvestoba v odnosu tuja vrednota in vrlina. Ta trditev se mi zdi stereotipna predvsem zato, ker je tolikokrat izrečena v zvezi s homoseksualci. Kot da ne bi bila nezvestoba vsakdanji pojav tudi med tako imenovanimi »normalnimi« (uf, kako mi gre na živce ta beseda!) pari. Kot so družine nesrečne in redkeje tudi srečne za vse nas, ne glede na to, s kakšno spolno gensko zasnovo smo se rodili, je enako z (ne)prejemanjem ljubezni, te najpomembnejše tvarine biti in bivanja.

Zdi se mi, da je zvestoba vezana na dvoje: na našo odločitev zanjo ter na umevanje in udejanjanje resnične ljubezni. Ta po mojem globokem prepričanju nikoli ne more biti izdana. Če smo kdaj zares ljubili, se sicer lahko razvežemo, zamenjamo partnerja, odpotujemo na drugi konec sveta, a v srcu ostajamo ljubezni zvesti. Ne zdi se mi mogoče, da ne bi bilo tako, saj tudi Sveto pismo, to tako »svetlo sporočilo«, kot praviš, dragi moj brat, pričuje, da je ljubezen močnejša kakor smrt.

Kajti zvestoba ni samo v fizični bližini, zvestoba je predvsem v spominu. Zato je Tarasova knjiga o njegovih izdajstvih eno najbolj veličastnih pričevanj o zvestobi. O zvestobi, kakršno zmore samo ogromno in strastno srce. Kar pravi tudi eden mojih najljubših sodobnih filozofov
André Compte-Sponville v imenitni knjigi Mala razprava o velikih vrlinah, da je zvestoba vrlina spomina in spomin sam je vrlina. Ter vzklika: »Človek je duh samo zaradi spomina; človeški smo zaradi zvestobe. Varuj se, človek, da ne boš pozabil spominjati se!«

Tako rada pišem pisma prav zaradi zvestobe, ki v spominjanju prežarja misli in svetli pot mojemu pogledu na tukaj in zdaj. Prav zaradi te zvestobe rada sedim v cerkvenih klopeh in pri obredju kličem v svojo družbo ljube mi pokojne ljudi: Marčita, očeta, brata, prijateljico, veliko novinarko Slavo Partlič, botra Rafka, največjega skladatelja najmanjših skladb Janeza Bitenca, pa še mnoge druge, med njimi tiste, ki sem jih spremljala ob umiranju kot prostovoljka hospica. Ko prisedejo k meni v klop, se malo pomenimo o tem in onem, in so živi, tako zelo živi, da me nihče ne more prepričati o smrti kot zmagovalki našega življenja. Edina in večna in neminljiva zmagovalka je Ljubezen. In z njo oziroma v njej zvestoba. Bog?

»Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem!« (Prvo Janezovo pismo 6,16) Vidiš, kako me zanese v nebo, mene, ki sem drevo, razpeto med globoke korenine v temnem blatu zemlje in lastnih senc, in v nebo raztegujoče se veje bogate krošnje transcendence, ki presega vse, kar mislimo, da edino je. Zato nazaj v vsakdanje življenje, ta najpomembnejši prostor našega bivanja. K zvestobi v partnerskem odnosu med teboj in tvojim ljubim, s katerim sta se registrirala na občinski upravi najbrž tudi zato, da sta potrdila svojo odločitev za zvestobo drug drugemu?

Prisrčno te pozdravljam, dragi brat Mitja,

tvoja Manca

* * * * *

15. aprila 2008

Ljuba sestra Manca,

ljubezen je moj stekleni strop. Potrkala si name ravno sredi plezanja po previsni južni steni, ko je vsak moj prijem negotov, nov kozmos zame. Kaj lahko triintridesetletnik sploh vem o ljubezni, če ji še Dante ni bil kos? Svojo čredo jazov sem pravkar pognal v dir in zdaj so v divjem galopu, ti pa bi me rada ustavila, naj ti zasopli pojemo o ljubezni. Ne bomo! In to je konec pisma.

Topel objem in poljub

Mitja

_________________________

Ljubljeni Viki,

da je vse iskanje tistih toplih mlečnih prsi prvega ugodja, se mi zdi bogokletno zreducirana zgodba. Vendar si v odkrivanju gazi svojih staršev v sebi ne bi upal več kategorično prekleti Freuda. Mislim, da nehujem brusiti orožje, s katerim že leta koljem mater in očeta v prsih. Prihaja čas objemov. Objemov si želim. Toplih. Z božanjem po glavi, naslonjeni na tvoje utripajoče prsi. Skoznje slišim bit srca. Kot v maternici. In prav zavestno širim nosnice, da bi srkal vase vonj kadila, ki me umirja, kot morfij umirajočega. Najlepše je zjutraj, ko te toplega odvijem iz mrtvaškega prta in vroči hlapi tvoje kosmate lupine z vso ihto butnejo vame. In od zgoraj slišim pornodivo … »Kot brizg viskija naravnost v žilo!« Od abstinence kar drhtim.

Zvečer najbolj. Zakaj ne opaziš? Pa sem te iskal tretjino življenja, da sem te našel. In sem prehodil pot od Kristusa do Ruglja, da sva se lahko srečala. Tistega aprilskega popoldneva pred osmimi leti. Krožil si okrog mene kot krokar okrog mrhovine. In si žarel od želje, da se me dotakneš. Se še spomniš tiste knjige: Prijatelju, ki mi ni rešil življenja, knjige smrti Michela Foucaulta? Ona naju je zvezala. Kot trto na drog, bršljan na oreh, vetrnico na samotarja. Potem ko mi je kobila zlomila hrbet, sem se še tesneje privil k tebi. In v tvoje prazno stanovanje prinesel dvajset nabutanih škatel prtljage. In še nekajkrat toliko v sebi. Revolucija! Da sva komaj dihala. In sva stopila, kot don in oproda. In bila vsak nekaj časa vitez.

Naključje, da sva padla drug v drugega? Ne verjamem, preveč radi me imajo bogovi. In da sva trčila ravno midva v tem morju ljudi? »Ljudje smo angeli z enim krilom, zato lahko letimo le objeti!« sem nekoč prebral v enem od tistih butastih nadležnih elektronskih verižnih pisem, ki me vselej razjarijo, da se kar penim. No, ta me je še posebej. Bulšit! Nismo ne angeli in niti nam nihče ni amputiral krila. Mi smo popolni sami. Sami s svojim univerzumom zavedanja. Sami se rodimo, sami umremo. Sami izbiramo, sami smo odgovorni. Sami smo veličastni. Brez kril, svetniškega sija in angelske patetike. In sami lahko letimo. Zelo visoko. Ajd, kupim zgodbo, da smo narejeni po božji podobi. Pljunek v pest prsti. Torej, popolni. Je pa res lepše leteti skupaj. In tudi let je drugačen. Ali je lažji, tega še ne vem. Ali je višji, nimam pojma. Vem pa, da se dan za dnem zrcalim v tebi. In to ogledalo je tako prekleto iskreno. Pokaže tudi brazgotine, odrgnine, gnusne ture, odprte rane. In te zato tako sovražim, da te skoraj ljubim. Ker resnično izreči to kanibalsko besedo … nočem! Se izjalovi.

Rad te objemam tudi zato, ker ne sprašuješ, ali sem zvest. Saj si me ti učil, da je nezvestoba laž. In nima postelja nič s tem. In da te prevaram vsakič, ko nisem iskren. Enkrat sem te. Odtlej je najina krvna zaobljuba čista in most med nama trden. (Tudi če sva nanj zdaj dovolila še drugim.) In ne država in ne bog nista potrebna, da bi to potrdila. Čeprav ne skrivam, romantično bi te še vedno rad daroval na oltarju. Izbrani. Kot klavno daritev device bogu. Kako bi pobuljil, ko bi namesto bele device dobil mesnatega kosmatinca. Prav nič deviškega. Ha!

Še pred letom dni sem bil prepričan, da sva na hitri cesti za nebesa. Pa sva dvignila sredinca, se prijela za roke in odskočila z nje na makadam. Ker pot v nebesa – logika! – gotovo ni široka in asfaltirana. Na tem novem prodnatem prašnem luknjavem kolovozu sem našel sebe. Prebutanega in ranjenega, a še nikoli tako močnega in voljnega živeti. In raziskovati. Umirati sebi in se ponovno rojevati. In ponovno odkrivati. Iznajti. Tako zelo si nisem bil še nikoli všeč. Pravzaprav si do zdaj sploh nisem bil. In medtem ko te zrcalim, te vidim početi podobno. Nasmeh na tvojih očeh je kot orgazem. Ekstaza, ki prija in pomirja. In boli. In učlovečuje. Kot nonina kava. Vse bo še dobro. Talita kum.

Danes je osem let. Najraje bi te zasul z zlatom ali peljal v kakšno perverzno luksuzno restavracijo in te razvajal, Lepi. Pa nimam ne denarja ne srca, da bi ti to naredil. Poklanjam ti to pismo in sporočilo, da si želim še novih osem in še osem novih. In spet novih. In da bi ti rad nekoč zahripal, kako daleč je za naju pomlad. In te morda še zadnjič položil spat, kot bi rekel prijatelj Roman. Ker to, da te bom preživel, so mi tako in tako že zapisali na dlan, pravi Ciganka. In besede ti poklanjam, tiste, ki mi jih je v spominsko knjigo zapisal moj osnovnošolski tovariš likovnega pouka Peter Abram: »Svet je lep v ljubezni.«

»Tvoj« sopotnik, vitez in oproda.
Globok poljub. In vroč objem.

(se nadaljuje)

>

Obiščite nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana