Deli Drugačna razmerja

Drugačna razmerja: Žare, 2. del

Drugačna razmerja: Žare, 2. del

Manca Košir je po seriji pisem in knjig, v katerih je raziskovala odnose med moškim in žensko, sprožila dialog z moškimi, ki ljubijo moške. Šest dopisovalcev in ena dopisovalka v knjigi Drugačna razmerja pišejo osebno in iskreno o homoseksualnosti, starših, doživljanju družbenega okolja, partnerstvih, stereotipih, kultu mladosti, strahu in pogumu biti to, kar si.

Na naši spletni strani bomo vsako nedeljo objavili daljši odlomek iz omenjene knjige.
Vabljene_i k branju!

*  *  *  *  *

Manca Košir: Drugačna razmerja, zbirka Spomini in izpovedi,
Mladinska knjiga Založba, 2010

30. maja 2008

Draga Manca,

kot da bi nekdo poskusil preprečiti najino dopisovanje, se mi zdi. Najprej sem nekako izgubil pismo, ki si mi ga poslala in sem ga natisnil, zdaj pa sem bil skoraj štirinajst dni brez interneta, pojma nimam, zakaj, ampak enostavno se nisem mogel prijaviti in delati, kar sem želel. Počutil sem se kot oseba, ki ima zvezane roke. Čas pa teče. No, končno se me je Nebo usmililo in sem našel nekaj trenutkov.

Depra in mama, praviš – to sta bili dve sestavini, ki sta me spremljali vso mladost. Ko sem bil še doma, samo takrat, vsaj pri nas, nismo vedeli o depresiji nič. Bil sem pač čuden, len in malo problematičen sin, ki bo prespal vse življenje. Včasih sem preživel ves dopoldan v postelji, gledajoč urne kazalce, ki so se premikali uro za uro. Jokal sem, toda brez pravega vzroka, v glavi sem imel kup načrtov, toda v telesu ni bilo energije za njihovo uresničitev … Ne morem reči, da sem imel slabo otroštvo, imel sem kup igrač, družabnih iger, toda ne družbe. Moja edina družba sta bili knjiga in cerkev.

Ne bom pozabil, ko sem se nekoč v šestem ali sedmem razredu osnovne šole zavlekel med knjižne police v knjižnici in bral … bral … pozabil na čas, dokler ni prišla mama, vsa srdita, naj vendar že pridem domov na kosilo. Knjižničarka je rekla, da kaj takšnega ni doživela v vsej svoji karieri.

Prijateljev nisem imel. Ko sem praznoval rojstni dan, sem povabil skupino sošolk in sošolcev. Mama je posebej za nas spekla torto in piškote, in tako sem čakal za obloženo mizo in poslušal korake po stopnicah, toda nobeden se ni ustavil pri naših vratih. Ves večer sem čakal … Iz jeze in obupa sem tisto torto pojedel sam. To pa je povzročilo, da sem se še bolj zaprl vase in v svoj domišljijski svet. Že takrat sem hotel ob sebi čutiti moško telo, sanjal sem o prepotenem mišičastem telesu ob sebi in na sebi, sanjal o tem, da si me kdo vzame, kot si želi, in podobno. Se spomniš Erotike? Mislim, da je to bil prvi časopis v Jugoslaviji, ki je nudil zasebne intimne stike. Seveda smo ga otroci nekako dobili, to je bilo v osmem razredu, in v njem je bil oglas moškega, ki je pač iskal prijatelja. Vse je bilo tako lepo napisano, samo »izbrani« so vedeli, kaj napisano pomeni. Ne bom pozabil naših pametnih deklet v šoli in ene med njimi, ki je izjavila, češ da so se ti zagotovo naveličali žensk in so zato segli po moških ter še, da so to so sami stari ljudje. Obupano sem se spraševal, ali sem jaz edini mlad, ki išče tovrstne stike. Čas je tekel in proti koncu tistega šolskega leta sem se le nekako odločil, da odgovorim na enega izmed oglasov. Neki star, ampak res star moški me je povabil v Topolšico, jaz pa nisem imel poguma, da bi ga zavrnil. Kot miš sem čakal, da se me bo kača polastila. Ni bilo hudo, želel me je le oralno zadovoljiti, toda delati nekaj proti svojemu telesu … To zagotovo ni bila noč, ki sem si jo predstavljal. Pač dogodek, ki se je zgodil med počitnicami po končanem osmem razredu osnovne šole in me je še bolj pahnil v samoto.

Moja edina človeška družba takrat so bili mladi na duhovnih srečanjih in vajah. Vem, da sem enkrat bruhnil v jok med molitvijo in meditacijo, toliko vsega se je v meni nabralo. Takrat sem se dokončno odločil, da želim v času srednje šole vstopiti v samostan. Socializacija je bila pri meni proces, ki sem ga začel šele v srednji šoli, kjer sem popolnoma spremenil okolje, ljudi … Sem hotel spremeniti sebe, svojo zgodbo, kdo ve … Nekako sem lahko normalno zadihal, pozabil na onega iz toplic in hodil v šolo, ki so mi jo izbrali drugi.

Vse lepo in prav v prvem letniku, enako še v drugem, dokler se moje telo ni začelo prebujati in me v velikih valovih spominjati, da sem le oseba, ki si želi seksa, spolnega stika, človeške bližine … Pol leta sem se bojeval s tem, dokler nisem podlegel. In iskanje se je začelo, tokrat z Oglasnikom. Zgodil se je nenaden preobrat. Avtor oglasa, ki me je pritegnil, je bil moj nekdanji sostanovalec v samostanu, ki je iz samostana izstopil kakšno leto prej. Do njega sem gojil posebna čustva. Upal sem na resnejšo zvezo in ne le na seks, toda to je bil ponovno račun brez krčmarja. Fant me je vzel, si me jemal, kot se mu je zazdelo, bil je živalski seks brez enega poljuba, brez nežnosti, potem pa me je predstavil drugim na »sceni«, pač v lokalu, kjer se zbirajo »naši«. Sprejel sem to igro, upajoč, da bom tam spoznal koga za resnejši odnos … Dokler nisem ugotovil, da je edino pravilo te igre flirt, avantura in seks.

Ne rečem – spoznal sem nekaj pomembnih in pametnih ljudi, s katerimi sem se odlično razumel in ki so mi stali ob strani, ko sem izstopil iz samostana, toda že takrat sem videl, da je med geji prisoten kult mladega, športnega telesa. Sam sem sodil v neko povprečje, mogoče sem imel nekaj kilogramov preveč, o kakšni tropski zarjavelosti pa sem lahko s svojim tenom samo sanjal. Zato nisem bil zanimiv za kaj več kot samo za »preizkus«, za enkraten fuk. Nisem bil zanimiv za prijateljstvo in za družbo v tem okolju, ker pač nisem bil »in« … V tem času sem še vedno gojil skrita čustva do sošolca, s katerim sem večkrat šel na biljard, v kino, na pico. Nikoli mu nisem nič rekel, a najbrž je on opazil, da se v meni nekaj dogaja. Bil sem namreč potreben njegove družbe in sem vsak trenutek visel na njem, se prilepil nanj kot znamka. Joj, včasih se igram z mislijo, kako bi bilo, če bi se zdaj srečala … Kakšen je, kaj bi zdaj čutil do njega, bi mi bil sploh všeč?

Moji sedaj že vedo zame, tudi mojega nekdanjega dolgoletnega partnerja so sprejeli in lepo je bilo videti, kako so naju vabili na nedeljska kosila in slavja. Moja stara teta je svoji družini celo rekla, kako lep par sva bila. Se pa z nekaterimi člani svoje družine ne pogovarjam, in to ravno zaradi tega, ker me niso sprejeli. Nekaterih bratrancev nisem videl že deset let, a se ne obremenjujem s tem, to je njihov problem, ne moj. Če oni nimajo poguma priti k meni … zakaj bi se moral truditi jaz? Pa kaj bi si sploh imeli povedati? Nič … zato je bolje tako, kot je.

Nehote sem segel v prašno omaro spominov na mladost in otroštvo, med spomine, ki jih želim pozabiti … Naučil sem se gledati naprej raje kot nazaj, in moram reči, da mi gre to kar dobro. Vsakdanji boj je zame izziv, vsakodnevnih zmag pa se veselim, vsake posebej. Tudi to me je naučila moja štirinožna psihoterapevtka; potrebna so čustva, iskrena ljubezen, ki sije iz njenih oči, toda včasih je potreben boj, da preživiš, tudi to zna, in to mi je dobro pokazala, ko si je izborila svoj prostor tukaj v vasi. Ni je bilo strah iti v napad proti psu, ki se ji je preveč približal. Tvegala je kak ugriz, toda zavedala se je sebe, svoje veljave in prostora. Mislim, da se moram tudi tega učiti od nje. Zavzeti prostor. Če kažem samo ljubezen in naklonjenost do drugih, me lahko vsi takoj povozijo, me izkoristijo …

Da rad hodim v savno, veš. Pred kratkim sem srečal človeka iz Velike Britanije, ki sedaj živi v Sloveniji zaradi posla in kariere. Tvoje starosti je. Zdel se mi je zanimiv za to, da lahko vadim angleščino, jo malo izpilim (sem pač samouk) in navežem kakšno prijateljstvo. Ker živi v moji bližini, se mi je ponudil, da me pelje domov, in pogovor je stekel. Stopila sva k meni, skuhal sem mu kavo in v tistem hipu sem v sebi prepoznal star vzorec, po katerem sem deloval v preteklosti. Vsakomur, kdor je naredil kaj zame, mi pokazal malo prijaznosti, sem nastavil, slekel hlače in … V hipu sem spoznal, da on ni takšne vrste človek, in užival sem v pogovoru in prijateljstvu, ki se je rojevalo. Bilo je vedno več srečanj, ta teden me je on povabil k sebi, kjer sem mu malo pomagal pri delu, in ko sva končala, sva se usedla, pogledal me je v oči … Ustrašil sem se, da zdaj želi kaj več od mene. Kako naj ga lepo, nežno zavrnem, saj ga nisem hotel izgubiti kot prijatelja? Tako sem se pač prepustil trenutku in počakal, kaj mi ima povedati. Končno je izustil, da je kot jaz HIV-pozitiven. Bil sem srečen, ker mi je zaupal, in mislim, da je to še bolj poglobilo najino prijateljstvo. Za nagrado sem ga popeljal malo po mestu, po stari Ljubljani, kjer sva si privoščila pijačo in dolg pogovor, ki je dobro del moji duši. Pa sem se spomnil na tvoje pismo, v katerem pišeš o »pravih moških«. Svet in TV prave moške prikazuje kot mišičaste, neustrašne, take, ki znajo udariti, braniti svoje ozemlje, ki ne pokažejo čustev, ampak so kot samotni jezdeci z marllborom v ustih. Neobriti, v umazani srajci. Takšni moški me nikoli niso očarali, mene pač ne. In velikokrat sem doživel, da ko sem komu povedal, da sem gej, je ta po navadi odgovoril, da je vse okej, samo da se vanj ne smem zaljubiti … Mislim … Po navadi sem odgovoril, da on sploh ni moj tip … Si lahko predstavljaš šok in užaljenost teh mačov? Mislim, da je marsikateri mačo, osvajalec žensk, nekje globoko v sebi gej in si tega ne upa priznati, njegova najboljša obramba pa je napad. Ne obsojam jih, prej se mi smilijo.

Tisti trenutek je bil ON zame pravi moški, ki je položil glavo na tnalo moje morebitne obsodbe. In čakal …

Tukaj je točka, zakaj smo geji lahko tako zelo dobri prijatelji žensk, zakaj nam mnogi heteroseksualni moški zavidajo, ker lahko ženski pridemo do duše, ker nam ženske zaupajo stvari, ki jih njim ne. Jaz včasih s svojo prijateljico zažuram doma, pleševa, spijeva kak liter vina, se pogovarjava o vsem. Prijatelja sva, toda ne dihava si za ovratnik in se ne dušiva s pogoji, češ moraš me poklicati. Slišiva se, ko se slišiva, ne nujno vsak dan. Prav tako ni nujno, da se vsak teden vidiva, toda ko se, je odlično. Ta prijateljica je z menoj že več kot deset let, ločena je, odprta do gejev in jih pozna kar nekaj. V pogovornem jeziku ji včasih rečem, da je »peder mama«, ona pa mi odgovori, da sem jaz njen najljubši sin. Tudi njeno preteklo delo je bilo precej povezano z geji, sicer bolj skritimi kot odkritimi, toda ženske imate v sebi neki radar za geje. Se je tudi tebi zgodilo, da si koga začutila? Če se prav spomnim tvojih pisem Adamu … Si ga začutila …?

Večkrat imam občutek, da bi tudi jaz lažje živel z žensko kot s partnerjem, z žensko, ki se ne bi sramovala svojega spola, seksa, ampak bi se odkrito pogovarjala o tem. Omenjaš film; če je to film Želim si te, je to to. Tudi jaz si predstavljam zvezo z žensko tako. Zakaj? Zagotovo ne zaradi maske pred drugimi, ampak zaradi medsebojnega zaupanja, prijetne družbe. Se kar strinjam s teboj, ko pišeš o otipavanju v cerkvi, pri zdravniku in še kje … Samo en primer: v podjetju, kjer sem včasih delal, smo imeli zdravniške preglede, in zdravnik (gej) je fante slekel do golega, da jim je izmeril tlak in poslušal pljuča. Punce so to lahko uredile oblečene v majico …, tako da jih delno celo razumem. Sam pa vem, če tajim svojo seksualno usmeritev, je to, kot bi tajil del sebe, kar pa v nobenem primeru ni dobro. Ne za prijateljstvo ne zame osebno.

Nekateri bi morda rekli, da je egoizem postavljati pogoje za prijateljstvo – sprejemanje človeka v vsem, kar je in kakršen je, celovito –, sam pa mislim, da je hinavščina sprenevedati se, da bi lahko s kom navezal prijateljstvo. To pač ni dober temelj za resno navezo, se ti ne zdi?

Lepo te pozdravljam,

Žare

*  *  *  *  *

3. avgusta 2008

Dragi Žare,

že večkrat sem prebrala tvojo življenjsko zgodbo. In vedno sem ti hvaležna, da mi poklanjaš svoja osebna pričevanja. Tako dragocena so, kajti človeškost se najbolj izkaže, kjer se človek razkrije, odkrije kot ranljivo bitje. Ti si pogumen pri govorjenju o sebi, zelo pogumen. In jaz sem tvoja sestra, ki raste na podoben način. Prepisujem ti pisemce ljube prijateljice iz San Diega, ki mi je pravkar napisala, kar jaz mislim zate. Tole:

Draga Manca, spet sem mislila nate in sem se usedla takoj, da ti povem: ko mi pošiljaš svoje krasne kolumne, me prepričaš vedno na novo, da je prva zavezanost osebni rasti res prava, a ob tem se ji lahko pridruži ena: jasno artikulirati svoja spoznanja v teh prestopih v vedno nova nadstropja (ali pa kletne globine, vseeno, kako jih gledamo), dokončati poglavje; in za povrh si ti tako radodarna, odprta in srčna, da to postaviš na najbolj javno mesto še drugim v brezplačni vpogled (noben honorar ne doseže tvoje cene). V tem se tako močno razlikujejo tvoje kolumne od običajnih: polne so duhovnih učenj iz lastnega življenja (s tem zelo odkritega razgrajevanja ega in izpostavljanja v ranljivosti, ko tako razpiraš vrata v svojo osebnost in intimnost) – ki so ponujena za večji pogum, podporo slehernika, ob tem pa so tako radostno sočna, da so v veselje in neprestani navdih!

 
Vidiš, dragi Žare, to delajo ta naša dopisovanja – pokažemo, kdo smo, in se ne bojimo ranljivosti, ki je posledica osebnega pričevanja naše vrste. Ker verjamemo, da s tem spodbujamo druge, da upajo bolj zares pogledati vase. »Resnica vas bo osvobodila,« je rekel Jezus, in to sem danes pri lepi pridigi v meni tako ljubi cerkvici na vrhu Rožnika slišala večkrat. Z delčkom možganov sem pomislila, ali duhovnik, ki je tako lepo govoril, tako tudi živi … Po tvoji izkušnji v samostanu – moj najgloblji duhovni prijatelj, pokojni pisatelj Marjan Rožanc, je prav o tem leta 1988 napisal roman Lectio divina (preberi, boš marsikaj prepoznal!) – človeku nehote pride na misel zame temeljna človekova postava: Bodi verodostojen. Živi, kar govoriš, in govori, kakor živiš. Ne le med redovniki, duhovniki, tudi v vseh drugih poklicih in skupnostih je malo ljudi, ki bi zmogli oziroma hoteli živeti celovito, biti iz enega kosa. Skrivanja, sprenevedanja, hinavščine, kazanja s prstom na druge … oj, tega je že od začetka človeštva v izobilju. In to je naš naglavni greh, če se spomniva prilike o Adamu in Evi, ki sta se zagovarjala, da onadva že nista kriva … Je že tako, da je najpogosteje kriv – drugi. Ker je to najbolj komodno. Potem nisi sam odgovoren za svoje življenje, saj so drugi … Kje sta tu svobodna volja in vest, temeljni kategoriji krščanstva?

Dragi Žare, čutim, da je tole moje zadnje pismo. Ker si mi dal največ, kar si mi lahko – samega sebe. Svojo zgodbo.

Imaš potemtakem še eno pismo – napiši vse, kar misliš, da še nisi povedal, a je dobro izreči, da bo tvoja celovitost zaključena in boš stopil v nov krog življenja.

Zanima me, kako je zdaj s tistim prijaznim Angležem, ki ima enako diagnozo kot ti? In kaj pravijo zdravniki zate – so zadovoljni s tvojim zdravjem? Se kaj bojiš, dragi Žare, da bi lahko izbruhnil aids? In potem … ali zaupaš Bogu, da vse teče tako, kot mora, ker ima prav vse na tem božjem svetu svoj globlji pomen? Da smo na ta svet poslani vsak s svojo nalogo, česa se moramo naučiti, in da si sami izberemo poti in načine, kako bomo opravili svoje lekcije. Verjameš, da jih ni mogoče absolvirati v enem življenju in da imamo možnost napake popraviti?

Zapri oči in povej, kaj si ta trenutek najbolj želiš. O čem sanjaš in sanjariš? Kaj bi še rad spoznal, kaj postal? Rada bi podprla tvoje želje pod tem nebeškim svodom, saj verjamem, globoko verjamem, da smo vsi povezani in vsi Eno. In da se prav nikoli nič ne zgodi po naključju, zato se tudi tole najino dopisovanje ni.

Za konec bi ti rada poklonila kaj lepega. Naj bodo to verzi Borisa A. Novaka, ki jih je spisal za neko svoje predavanje o etiki na teološkem tečaju. A jih je napisal tudi zame. In zate. Za vse nas, ki imamo vedno znova možnost izbire. Morda je to nekaj najstrašnejšega, kar nam je zaupal Bog, a hkrati nekaj najlepšega, kar nam daruje Življenje.

Med besedo in molkom izberi poslušanje.
Med dvema knjigama izberi tisto,
ki je bolj prašna.
Med zemljo in nebom izberi ptico.
Med dvema živalma izberi tisto,
ki te bolj potrebuje.
Med dvema otrokoma izberi oba.
Med manjšim in večjim zlom
ne izberi nobenega.
Med obupom in upanjem izberi upanje.
Težje ga boš nosil.

 
Dragi Žare, včasih je težje upati kot obupati – depresija je način obupa, ki dokazuje prav to –, a tvoje iskreno prizadevanje za »resnico, ki nas bo osvobodila«, kaže, da si se odločil za težjo pot – za upanje. In s tem zaupanje. V Boga in vase.

V tem zaupanju sem tvoja sestra, ki te toplo objemam,

Manca

*  *  *  *  *

23. septembra 2008

Draga Manca,

če bi mi kdo pred pol leta rekel, da ti bom še pisal, bi se mu smejal. Ker takrat sem videl le temo in brezizhodnost, toda pol leta je minilo, in če se zdaj ozrem nazaj, vidim vse prepade in križpotja, ki sem jih prehodil brez njega … To je bila lekcija, ki je zdaj še ne morem doumeti. A verjemi, da sem hvaležen Nebu zanj, ki mi je vsaj na trenutke pokazal, da je del sreče tudi zame …

To sem ti začel pisati pred meseci, ko sem se pobiral od svoje nesrečne ljubezni, od časa, ko sem mislil, da nikoli več ne bom ljubil, nikoli več komu pokazal svojih čustev in podobno … Vmes se je prelilo kar nekaj vode pod mostovi, sonce je velikokrat zašlo in, kot pravijo, mislim, da je čas zacelil rane, ki sem si jih naredil …

Zdaj ravno prihajam k sebi po dopustu, ki sem ga preživel v enem izmed večjih evropskih velemest. Preživeti čas tam je bilo kot balzam za mojo dušo. Zgodovina, vpeta v hiše in stare ulice, po katerih sem se sprehajal, mi je dala novo energijo, vsaka zgradba mi je govorila svojo zgodbo. Kar obsedel bi tam in vdihaval, kar je bilo od mnogih že pozabljeno. Nekajkrat sem sedel na vrhu glavne ulice, pod mestnim muzejem, in jedel mkdonalds ter vpijal to večstoletno zgodovino. Sam sebi sem se zdel malo smešen – ješ iznajdbo zadnjih petdesetih let in pred sabo občuduješ zgodovino, čas, ki si ga ne moreš zamisliti …

In ljudje … zanimivo, koliko dobrih in odprtih ljudi sem spoznal v tem času. S komuniciranjem nikoli nisem imel težav, zato sem lahko napletel niti poznanstev kar ob jutranji kavici v bližnjem lokalu. Dopust je minil v znamenju srečevanj z domačini, vsakdo mi je odpiral vrata k novim poznanstvom in spoznanjem …

Naj ti povem, da tudi moj gej life ni počival … Toliko klubov, diskotek, savn in še česa bi lahko našel, toliko tolerance, nihče se ni oziral, če je videl dva fanta objeta, dva, ki srečno hodita po glavni cesti, nihče se ni zgražal, če je videl kakšen poljub moških sredi mesta… Kar me je napeljalo k misli, da bi ostal tam za vedno, si našel delo, preprosto živel in našel NJEGA.

V tej gejevski skupini sem videl tudi nekaj nenavadnega. Ko sem obiskal kakšno gejevsko savno in podobne stvari, namenjene le gejem, sem ugotovil, da mnogi še vedno niso uporabljali kondoma, nasprotno, zgodilo se mi je, da ga je kdo tudi zavrnil, ko se je ponudila možnost za nekaj nežnosti in strastnega seksa … To pa je daleč od tega, da bi mi bilo všeč …

Draga Manca, si misliš, da v tem času nekateri še vedno ne pomislijo na to, da jim lahko ena avantura za vedno spremeni življenje, jih zaznamuje za zmeraj. Ali ljudje še vedno ne znajo misliti s svojo pravo glavo, in ko je najbolj potrebno, pozabijo na najpomembnejše, torej zaščito pred neprijetnimi posledicami? Ne mislim samo na HIV, še toliko drugih stvari je, pred katerimi nas lahko trenutno obvaruje le kondom. Danes mi je prav žal, da se nisem pozanimal o številu okužb v tisti lepi deželi. Bil bi to zelo zanimiv podatek. Je mogoče, da so vsi ti nespametni že okuženi in jim je prav vseeno, če okužbo pridno širijo okoli? Kot spominček turistom? Je kdo res lahko tako krut? Kaj si ti misliš o tem, draga Manca?

No, počitnic je bilo konec, in ko sem prišel domov, me je doma čakal izvid zadnjega pregleda. Zdravnik je napisal, da je koncentracija virusa tako nizka, da mi za nekaj časa ukinja terapijo in sem samo na opazovanju. Res lepa novica, kajne?

Ko zaključujeva tole najino dopisovanje, imam zanimivo dober občutek. Veliko sem ti povedal, bila si mi kot prijateljica, ki me nisi obsojala in si bila vedno tukaj zame, me poslušala in bodrila. Tvoja pisma sem prebral tolikokrat, da jih znam na pamet, pa jih bom še večkrat, saj so zame kot sončni žarek v dneh, ko sonca ni, kot smerokaz v času, ko ne najdem poti naprej. In če sem koga vsaj malo spodbudil k razmišljanju, da bo ukrenil kaj za svojo zaščito in zaščito partnerja, sem naredil dovolj, kajne? Moj namen je bil dosežen.

Pa dovoli še en stavek za konec, spomnim se ga iz neke TV-nanizanke, ki se je pri nas vrtela pred leti, mislim, da je bil njen naslov Nočni ptič. Tema enega izmed delov te nanizanke je bil aids, in ta »nočni ptič«, radijski napovedovalec, je rekel poslušalcem: »Postelja ni prazna, če ste vi v njej, lahko noč, Amerika, kjer koli že ste.«

Jaz tebi pošiljam le še objem in lep pozdrav, kjer koli že si.

Žare

(se nadaljuje)

>

Obiščite nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana