Deli Duševno zdravje

Sramota svojih staršev

Sramota svojih staršev

Zgodbe iz svetovalnice

Sramota svojih staršev

Ime: Peter
Starost: 22
Zaimek: on
Delovna tema: ponotranjena transfobija

Uvodni pozdrav, raziskovanje počutja in vsebine, s katero prihaja.

(…)

Peter:Mislim, da gre pri meni za ponotranjeno transfobijo. Tako, večino časa mi je prisoten občutek sramu.”

Teja: “Mi poveš kaj več o tem, kako doživljaš občutek sramu, v kakšnih situacijah se pojavlja, kako se kaže?”

Peter: “Recimo ko sem si pobril glavo, je mama rekla, da če se mora zdaj še na ven videti moja sprevrženost. Bila je čisto histerična, da zdaj ne morem tega več popraviti in bomo morali čakati, da lasje zrastejo. Med tem ko je pomivala posodo si je še dalje momljala, kaj ji je tega treba.” (…) “Oče mi je rekel, da tako oblečen v moškega ne bom šel z njimi na družinski dogodek. Ko sem se uprl in vztrajal, da bom šel tak, ker tak sem, to sem jaz, mi je rekel, da če ima sina, bom pa tako tudi vzgajan, me močno porinil ob steno in nekajkrat udaril po glavi.” (…) “V vseh takšnih situacijah mi povejo, da se me sramujejo.”

Teja: “Slišim, da imajo tvoji starši zelo močne reakcije in si predstavljam, da so njihove besede in udarci silno boleči. Žal mi je, da živiš v tako sovražnem okolju in prestajaš toliko nasilja.” (Sledi preverjanje o varnosti in možnostih, kako se lahko zaščiti in poskrbi zase. Zagotovi, da je varen in da ima možnost umika k babici, ki je vir podpore in k partnerki, ki sicer živi pri starših, a je tam dobrodošel. Lahko nadaljujeva z delovno temo.)

Teja: “Opisuješ številne situacije, v katerih se pojavlja sram, pa tudi načine, kako se ta kaže in kakšne so posledice. Pripoveduješ, kako te vidijo starši, kako si razlagajo tvojo pojavnost in kako se nate odzivajo. Slišim, da prek njihovih odzivov prejmeš sporočilo, da se te sramujejo. Mama komentira tvoje lase, oče tvoje obleke. Čuti se, da imata problem s tvojim spolnim izrazom in ta problem poskušata rešiti tako, da poskušata spremeniti tebe. Kako se ti to sliši?”

Peter: “Meni se tudi zdi, da je to njun problem. Samo postane pa moj problem, ko začnem vsemu temu verjeti. Pa je tudi problem, če jih zaradi tega fašem.”

Teja: “Peter, tako zelo te slišim v tem, da tako močna in nenehna sovražna sporočila vplivajo na to, kako vidiš sam sebe in tako čutim s tabo, kako ta sporočila vzameš za svoja. Sploh, če se na ta način lahko zaščitiš pred nasiljem.”

Peter: “Hvala. Res mi je težko včasih.”

Teja: “Verjamem ti. Čutim težo v tvoji pripovedi in si lahko samo predstavljam, koliko moči in poguma nosiš s seboj, da zmoreš naprej in da slediš temu, kar čutiš, da ostajaš in obstajaš točno tak, kot si.”

Peter: “Joj, res hvala. Sam ne čutim toliko moči, ker je večino časa samo težko. In potem začnem verjeti, da je res z menoj nekaj narobe, če svojim staršem povzročam toliko skrbi. Tako nekako se zdi, da sem jaz v stiski, ker njiju spravljam v stisko.”

Teja: “Slišim, kako prejemaš njuno sporočilo. Slišim pa tudi, da mi govoriš, da jima ti povzročaš stisko. S svojim obstojem ne moreš povzročiti stiske, sama si jo povzročita s svojimi interpretacijami. Vsak je odgovoren za to, kako razume in se odziva na ljudi in pojave. Kako se drugi počutijo, ni tvoja odgovornost. Tvoja odgovornost je, kako se vedeš do ljudi in kako jih tretiraš. Prav tako kot je to njuna odgovornost. In onedva se vedeta nasilno, sovražno in zaničujoče do tebe. Ne ti do njiju. Jaz razumem, da si ti zaradi tega v stiski, zaradi njunih odzivov, ne zaradi njunega počutja. Razumem tudi, da z uporom izgubljaš njuno ljubezen, ki jo strašno pogojujeta. In to ni lahko. To ni nekaj, kar lahko z lahkoto spustiš. Potem pa zraven pride še toliko krivde, ki jo navržeta nate. Nekako tako se izide: Ti si kriv, da te onedva ne sprejmeta in si zato zaslužiš nasilje. Ti si kriv, da te onedva ne moreta ali nočeta sprejeti? Ti si odgovoren za nasilje? Kako se ti to sliši?”

Peter: (tišina)“Ja…” (tišina) “Tole je zdaj malo drugače. To se mi sliši grozno.”

(…)

Teja: “Se ti zdi, da se lahko nekaj podobnega dogaja z občutkom sramu?”

Peter: “Ja, sigurno. Njiju je sram in to dajeta name. Fak.”

Teja: “Ko si začel pripovedovati o tem, kako doživljaš sram, si opisoval izključno besede in odzive svojih staršev: “mama pravi”, “oče udari”, zaključil pa si z “V vseh takšnih situacijah mi povejo, da se me sramujejo.”. Oni tebi povejo, kako se počutiš. Niti enkrat nisi izpostavil svojih misli in občutkov sramu, ki ne bi bili zgolj vzeto sporočilo tvojih staršev. Kako to?”

Peter: (jezno)“Ja, ker je njih lahko sram da so tako ozkogledi in je važno samo kaj bodo drugi mislili in kaj bodo potem rekli!!” (… se mu pridružim v jezi in se pogovarjava o jezi in sramu).

Teja: “Prišel si s tem, da je večino časa čutiš, da je prisoten občutek sramu. Kako se zdaj čuti ta občutek, kako o tem razmišljaš?”

Peter: (odločno)“To ni moje.”

Teja: “Ni. To ni tvoje. Njihove krivde, sramu in sovraštva ne rabiš vzeti in ne rabiš te teže nositi s seboj.”

Peter: “Res ne in ne bom.”

Diagnoza: Nasilje doma (transfobija)

Zapis je primer preokvirjanja, ki se je zgodil v dialogu. Gre za ključen premik v razumevanju sebe (svojih občutkov), odnosov in interpersonalnih procesov. Ta premik ni končen cilj in ni zaključen proces. Stiske in občutki krivde in sramu se bodo zagotovo še pojavljali in to je pomemben del procesa, ker gre pri (ponotranjeni) transfobiji za preplet vsebin in pojavov (odnosi, kultura, družba, okolje, psihološki procesi in kapacitete, varnost, (institucionalno, javno, medosebno) nasilje, viri in dostopnost podpore in pomoči), ki se bodo aktivirali v različnih situacijah. Premik, ki se je zgodil na tem srečanju, je izhodišče za razvijanje novih pomenov, novih načinov spoprijemanja, priložnosti za raziskovanje in možnosti za oblikovanje svojega življenja in sebe v vseh barvah.

*Zapis je nastal z dovoljenjem uporabnika, ki je potrdil strinjanje za objavo s predhodnim vpogledom. Vsebina je spremenjena (z namenom zagotavljanja varnosti, zasebnosti in zaupnosti) minimalno (za namen avtentičnosti zgodbe in realnega prikaza procesa podpore z dialoškim pristopom). Zapis je za namen lažje berljivosti in prikaza sporočila strnjen in osvetljen v ključnih trenutkih, pri čemer ne gre za poenostavljanje kompleksnih in dolgotrajnih procesov ali zmanjševanja teže in pomena izkušenj.

>

Obišči nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana