Deli Duševno zdravje

“Toksičnost” v duševnem zdravju ali mejna osebnostna motnja

“Toksičnost” v duševnem zdravju ali mejna osebnostna motnja

"Toksičnost" v duševnem zdravju ali mejna osebnostna motnja

Znajdemo se v odnosu, v katerem se počutimo slabo, v katerem čutimo, da nam škoduje. Prva ideja (obramba), ki nam pade na misel, prvi občutek, ki nas žene: ta oseba je toksična; nisem dolžna_en trpeti toksičnih ljudi; ne rabim tokisčnih ljudi v življenju. Toksični ljudje. Ta koncept, ta oznaka, ta obtožba, ta obsodba, ta dehumanizacija tako zastruplja vsakdanje diskurze, odnose in celo stroko. 

Zakaj je toksičnost vsepovsod?

Kadar nas nekaj prizadene, ko (za)čutimo nemoč in stisko, je priročno očrniti druge, da se o sebi bolje počutimo. Takrat ne pomislimo o svojih odzivih, o svojem deležu odgovornosti in prispevka k škodljivim vedenjem in bolečini, ki nastaja. Označiti nekoga za toksičnega po tem, ko začutimo bolečino, je nekako po principu otroške strategije “ti me udariš, jaz te udarim nazaj”. Na tej točki tudi sami napredujemo v naziv toksičnega človeka. Zaciklamo se. Zdaj je na obeh straneh bolečina. Na obeh straneh je potreba po posluhu, razumevanju in empatiji, a obe strani ostaneta praznih rok, s težo v prsnem košu.  

Toksičnost najdemo povsod, ker se vsako vedenje na svoj način usede in dotakne naše teme, izkušnje, vzorca, potrebe, rane. Vedenje, ki je toksično zame, ni nujno toksično za drugo osebo. Zato ne moremo govoriti o toksičnih ljudeh, govorimo lahko le o toksičnih vedenjih. Vedenja so povsod. Nanje naletimo. In nanje se odzivamo.

Pravica do odgovornosti

Pravico imamo, da prepoznamo, definiramo in izrazimo svoje občutke o tem, kaj želimo zase in česa ne, kaj sprejmemo in česa ne dopuščamo. Pravico imamo do jeze in žalosti in sramu in vseh čustev in občutkov. Pravico imamo, da to izrazimo: “Jezna_en sem, ker mi je ta oseba naredila/rekla nekaj”; “Faking ne pustim, da se nekdo tako pogovarja z mano”; “Zelo me je prizadelo, kar si rekla_el.” 

Vsekakor nismo dolžni in ni naša naloga, da rešujemo stiske, ki tičijo za tistimi vedenji drugih, ki nam škodijo. In nikakor ne rabimo biti v odnosih, ki nam povzročajo stiske. Vsak občutek nemoči, ranjenosti, strahu, prizadetosti, žalosti, katerikoli občutek, je resničen. Kadar v odnosu čutimo številne napetosti, nastajajo nesporazumi o nesporazumih, dejanja so za nas škodljiva in nasilna, je vse to (za nas) res. Vse_i trpimo na svoj način. 

Označiti osebo za toksično ne pomaga nikomur; ne osebi, (o) kateri to rečemo, ne nam. Njih bomo razvrednotili, sebi bomo odvzeli lastno odgovornost in moč. Nič od tega ne bo nikomur pomagalo pri okrevanju, pri rasti, pri predelovanju in razumevanju svojih izkušenj. 

Preseganje označevanja in žaljenja je povabilo k empatičnosti, k dialogu, k stiku. Povabilo k izkušnjam svobodnega izražanja o sebi (o tem, kaj in kako doživljamo in o svojih mejah). V spoštljivem dialogu ohranimo precej več nadzora, moči in integritete, kot v vojni žaljenja. Pravico imamo, da se umaknemo. Če želimo, (si) lahko damo priložnost človeka bolje razumeti in mu_ji prisluhniti in najti načine, kako ravnati v takšnih situacijah, da ne bodo škodljive za nikogar. Oboje je okej. Podpiram odločitve, s katerimi (po)skrbimo zase, ne podpiram pa vojne. Če imamo kapacitete, da prepoznamo škodljiva vedenja, imamo tudi moč, da jih ne prakticiramo.

Toksičnost v duševnem zdravju ali mejna osebnostna motnja

Izkušnje sogovornic_kov, ki imajo mejno osebnostno motnjo, ilustrirajo pereč problem stigmatiziranja težav v duševnem zdravju, s strani bližnjih in pomembnih ljudi, služb in strok, ki služijo preventivi in podpori na področju duševnega zdravja in drugih psihosocialnih pojavov. Na tem mestu predajam besedo osebam, ki so strokovnjaki_nje iz osebnih izkušenj.

Napisala Teja Bakše

“Po postavljeni diagnozi s strani psihologinje, mi je psihiatrinja rekla, da se mejne osebnostne motnje ne da zdraviti, da mi s tem ne morejo pomagati in da se bom pač moral naučeti živeti s tem.
To absolutno ni res. Samo zato, ker nekdo ne zna oz. ne želi delati z osebami z mejno osebnostno motnjo, to še ne pomeni da se ne da.
Glede na to da ima “stroka” takšne predsodke si lahko predstavljate, da je v splošni populaciji vse samo še hujše. Najti partnerja, ki bi razumel in bil pripravljen živeti s tem je praktično nemogoče pa čeprav ljubiti mene ni nič težje kot ljubiti kogarkoli drugega.
Nisem toksičen. Toksični so vsi, ki vidijo moje težave z dojemanjem čustev in zanje krivijo mene. Nisem si sam izbral tega, se pa trudim po svojih najboljših močeh in kljub svoji diagnozi živim popolnoma normalno življenje.”
Alex Kovač (on/he)

“Sem Medeja in tole je moja izkušnja živet z mejno osebnostno motnjo. Z diagnozo mejne osebnostne motnje živim že ogromno let. Uradno pa sem diagnozo dobila pred parimi meseci. Največ težav vidim na prostoru medosebnih odnosev in zdravstvenih delavcev. Izguba prijateljev, ker sem preveč “zahtevna” in “zakomplicirana” in da imam preveč čustvenih nihanj. Osebam se enostavno ne ljubi oziroma ne da razumeti diagnoze, ki pri meni osebno izhaja iz travm. Raje me odpikajo pri prvi težavi. Redko najdem osebe (prijatelje in partnerje), ki imajo potrpežljenje in željo me popolnoma razumeti, vključno z diagnozo in simptomatiko. Glede zdravstvenih delavcev pa lahko povem le to, da sem v roku 6 let menjala več kot 5 terapevtov in zdravstvenih delavcev, katerim se “ni dalo” ukvarjati z mano in mojimi nihanji. So me enostavno zanemarili. Sedaj imam srečo in imam zelo prijetno terapevtko, ki mi pomaga razumeti sebe in diagnozo na povsem drugačen način. Živeti z mejno osebnostno motnjo je zelo težko, saj večinoma časa ne moram kontrolirat svojih čustvenih nihanj in reakcij. Rabim le potrpežiljivost, odprtost in razumevanje. Ko me spoznaš bolje vidiš, da sem morda celo prijetna družba.”

Medeja

“Uradno diagnozo da imam mejno osebnostno motnjo (borderline) sem dobila prvič pred 2 leti. Pred tem nikoli nisem imela nobene psihološke obravnave, kljub svojim dolgoletnim duševnim težavam, ki so se začele okoli mojega 13. leta starosti. Pojavile so se kot depresivnost, motnje razpoloženja, impulzivnost… Že od nekdaj sem vedela da z mano nekaj ni ‘okej’, v tem smislu, da sem se vedno počutila odtujeno od drugih, kot da bi bili vsi drugi normalni, samo jaz ne. To da imam ‘mejno osebnostno motnjo’ ni prišlo kot presenečenje, saj sem za to osebnostno motnjo vedela že preden so mi jo postavili na psihiatriji. Za to bolezen je sicer velika stigma, vendar gre dejansko za zelo resno mentalno bolezen, s katero je težko živeti, obenem pa še veliko ljudi ne razume tvoje bolezni ali pa jo pometejo pod preprogo kot da ni veljavna.
Sama sem sprejela to kot del sebe. S to boleznijo je težko živeti, ni ozdravljiva, vendar se jo da obvladovati. Na momente je zelo težko, vendar ni nemogoče. 

Pridejo namreč dnevi ko se vse zdi nemogoče in brezupno, počutim se osamljeno in izgubljeno. Ne zavedam se kdo in kaj sem, velikokrat slišim glasove. Najhujše pa so psihotične epizode, včasih pridejo brez razloga ali pa jih sproži neka malenkost, še posebno pa ob občutkih izgube. Bojim se, da me bodo vsi zapustili, zato se včasih samoizoliram po več dni, ali pa delam stvari v to smer, da me na koncu res vsi zapustijo. 
Vendar živim za vsak dan posebej in verjamem da bo bolje, vsak dan se bolj spoznavam in tako rastem. “

Ana

“Aja slikala sem pa dnevnike (zvezki pač), ki sem jih pisala takrat v parih letih, mi je pisanje poleg terapije ful pomagal… ko sem brala za nazaj nisem mogla verjet kako drugač razmišljam zdaj. kot da bi pisala čist druga oseba…”

“Glede problematike terapevtskega dela… Jaz sem (I kid you not :D) enkrat prav to rekla terapevtki, da kako so mi šli na živce nekateri sošolci s SFU-ja, ko smo se kdaj pogovarjali in so bili vsi: “O, groza, kaj če dobiš borderline-a na terapijo.” itd., itd.. Meni se je to že takrat zdelo absurdno, ampak sem bila tiho. Kasneje sem pa na lastni terapiji rekla, da se mi zdi to prav sporno (no, tam sem se izrazila drugače, verjetno sem rekla, da se mi zdijo butasti:)), ker – kdo pa bo pomagal potem tem ljudem, če ne ravno terapevti? V smislu, da če mislijo, da bodo k njim na terapijo hodili ljudje, ki nimajo problemov? Ne vem, zakaj so se potem sploh odločili za ta poklic… Se mi zdi, da prav ljudje s takšnimi težavami najbolj potrebujejo pomoč. Se pa spomnim tudi, da so v bistvu že nekateri profesorji (ko so pripovedovali zgodbice s svojih terapij) širili ta strah in “doom&gloom vibe”… “nekaj najbolj strašnega je, če dobiš borderline-a na terapijo, kakšni da so, nevarni…” itd.

Nekje sem prebrala, ko je terapevt Will Hall zapisal nekaj v tem smislu, da so ljudje s takimi težavami bili večinoma hudo travmatizirani kot otroci, povrh vsega jih pa potem še sistem in družba ožigosata, kar povzroči še večjo stisko, sram in izolacijo. Ljudje, ki bi v bistvu nujno potrebovali ogromno sočutja, empatije, razumevanja. Nekaj v tem smislu.

Saj vem, da v bistvu ravno zato stigma ostaja živa, ker se ne govori o tem, po drugi strani pa če pomislim, če bi se sama izpostavila ali ne – ni šans, ker nočem pomisliti, kako bi to vplivalo konkretno na moje življenje. Če moram izbirati med “mirnim življenjem”, da se ne sprašujem, kako bi ljudje gledali name, če bi vedeli in razbijanjem stigme s tem, da se poimensko izpostavim, se vedno rajši odločim za 1. opcijo. 

Problem vidim v tem, da je veliko strokovnjakov mnenja, da je motnja neozdravljiva, da se z leti lahko omili do te mere, da “nisi več moteč za okolico”. Veš kako je bilo meni, ko sem kaj takšnega slišala – “moteča za okolico”. Kot da v bistvu ni važno, kako se počutim in če trpim, če hodim po robu in že nekaj let niham od samomorilnosti do tega, da se vseeno oklepam kančka upanja, da mogoče kdaj ne bo tako hudo in živim za trenutke, ko lahko malo lažje diham, ampak moram biti zadovoljna s tem, da mogoče čez xy let ne bom več moteča za okolico, jaz pa itak ne bom mogla nikoli imeti nekega polnega, zadovoljujočega življenja oz. se moram zadovoljiti s tem, da “ne bom motila drugih”. In da nekdo človeku, ki trpi reče nekaj v tem smislu, ga lahko pahne še bolj v brezup.

Sem prebrala članek, kjer je Zvezdana Dernovšek (nočem ji zdaj polagati besed v usta) rekla, da imajo borderline drugače zvezane možgane kot drugi in da motnja ni ozdravljiva (pišem po spominu, bistvo je to, da naj bi bilo neozdravljivo). In da to slišiš, to ti odvzame kakršenkoli občutek moči, nekaterim verjetno tudi upanje in željo po spremembi. Saj začneš razmišljati na tak način: Jah, takšna pač sem, očitno bom pač s tem živela celo življenje, itak se ne da spremeniti…”. Tudi sama sem tako razmišljala. Poleg tega se (vsaj jaz sem se) začneš identificirati z diagnozo in tudi s tem (ne samo s konkretnimi težavami, ki jih imaš npr. v medosebnih odnosih, itd.) pride ogromno enega sramu. Ker ti nisi isti kot ostali ampak si borderline. Si pošast. Je dolgo časa trajalo, da sem na vse to začela gledati drugače. Poenostavljeno – vse te motnje, težave, karkoli, so posledica travme. Ko se travma predela, tudi simptomi izzvenijo. In seveda, da je možna korenita sprememba. Korenita. Se čuti kot osvoboditev. Kot noč in dan. Teža in groza in praznina se prelevijo v nekaj lažjega, lahkotnega in svetlejšega. In ja, si isti kot ostali ljudje, že od začetka, nič drugačen in nikoli nisi bil drugačen. Ključnega pomena je pač, da dobiš pravo pomoč in predelaš travmatične izkušnje. Zelo mi je pomagalo tudi, da nekateri prijatelji in sestra niso name gledali kot na “moteno” ampak kot name, kot na osebo. 

Kar se terapije tiče, sem imela res srečo, hodila sem k dvema terapevtkama, k vsaki približno 3 leta in pol. Pri drugi so se zgodili ključni premiki, lahko rečem, da mi je terapija pri njej rešila življenje. Izvaja sicer relacijsko družinsko terapijo, kjer je sicer takšen način dela, da en terapija traja 3 mesece, potem je 3 mesečna (ali več) pavza, potem, pa se terapija lahko ponovi,  če oseba to še potrebuje. No, jaz sem k njej hodila kontinuirano 3 leta in pol (ponavadi sva le poleti imeli pavzo), ker je očitno vedela, da to potrebujem. Poleg tega sem imela večinoma brezplačno terapijo, saj si v tistem času nisem zmogla privoščiti, da bi plačala za terapijo. To so takšni ljudje, ki res delajo s srcem in se zavzamejo za človeka.

V oddaji polnočni klub se spomnim, da je terapevt Gostečnik (pa nisem verna drugače:)) – gre se za to, koliko empatije sem zaznala pri njemu, ko je govoril o ljudeh, ki ustrezajo kriterijem za borderline) opisoval, kako ti ljudje z borderline dejansko trpijo, kako globoko trpljenje je to, brezup, smrtni strah… Sem si zapomnila, ker je to bila bolj izjema, kot pravilo, da se govori o borderline z empatijo in ne kot o pošastih.

Po eni strani razumem, mi je jasno, da tudi svojci, prijatelji, sodelavci itd… lahko zelo trpijo v odnosih z “borderline”. Vsak se sam odloči ali bo v odnosu in kakšnem, če sploh, s to osebo. Nihče si ne zasluži biti podvržen zlorabam, nespoštljivemu odnosu, besu drugega. Se mi pa zdi predvsem problematičen odnos terapevtov “…jaz pa ne bi borderlinea, to je najhujše, kar se ti lahko zgodi, itd…”. In jih že v štartu gledajo z nekakšnim odporom namesto s spoštovanjem in empatijo, kot ostale kliente. Kam se boš potem sploh obrnil za pomoč, če te še tisti, ki naj bi bili usposobljeni za to, zavračajo?  

Ja, veliko mi pomeni, da lahko o tem govorim. Če lahko na tak način koga “prepričam”, da je možna temeljna sprememba mi to ogromno pomeni. Ker vem, kako je živeti s praznino v sebi in ko je vsaka sekunda agonija. Če lahko mogoče komu s tem dam upanje, da je možno živeti drugače. Vsi si zaslužimo živeti mirno, izpopolnjujoče življenje. Kroničen občutek praznine, prenajedanje, bolestno ljubosumje,  smrtni strah ob misli na to, da bom zapuščena… Vsega tega ni več. Mišljenje, čustvovanje, … se je spremenilo, drugače funkcioniram v odnosih. Vedno večji mir čutim v sebi. Pa če bi vsi strokovnjaki na svetu rekli, da to ni možno… ja, očitno je. :)

Tole sem napisala na tale forum kot odziv na mnenje terapevtke, da je borderline ozdravljiv: https://med.over.net/forum/tema/moja-motnja-sem-v-soku-3539756/ 

Spoštovani,

vaše sporočilo me je presenetilo in hkrati razveselilo – je prvo, kjer sem zasledila, da strokovnjak jasno izrazi prepričanje, da je motnja ozdravljiva. Sama sem bila v psihoterapevtskem procesu skoraj 7 let (s krajšimi vmesnimi premori, ker si včasih nisem mogla finančno privoščiti terapije) pri dveh psihoterapevtkah. Obe sta bili odlični, sploh pri zadnji so se zgodili ključni premiki.
Imam občutek, da je večina psihiatrov in nasploh ljudi (kolikor imam izkušnje ali pa po prebiranju raznih forumov) mnenja, da se pri motnji lahko skozi leta in ob ustrezni pomoči simptomi le omilijo – na ta način, da človek lahko nekako funkcionira in da “ni moteč za okolico”. Enkrat sem terapevtki rekla, da tega ne sprejmem, da bi celo življenje tako trpela, le da z leti ne bi bila več v breme drugim, ampak da si tudi jaz želim živeti kot človek – brez konstantne agonije, ki sem jo čutila v sebi. Danes imam občutek, kot da so se mi možgani dejansko drugače zvezali. Praznine ne občutim več, smrtnega strahu, ko sem samo pomislila na možnost zavrnitve ali (namišljenega) zapuščenja tudi ne, občutek imam, kot da bi dobila tršo kožo, hkrati pa bolj čutim druge in mi je nekaj najbolj normalnega, da se lahko vživim v sočloveka. Bolj čutim tudi sebe. Prej sem svet dojemala (ne nalašč, tako je pač bilo, če sem iskrena) nekako popredmeteno, sebe nisem doživljala kot dragocenega, spoštovanja in ljubezni vrednega človeka in tudi drugih ne. Mogoče se to komu nenavadno bere zato rajši ne bom preveč razpredala o tem. Dejstvo je, da se zdaj počutim kot normalen, navaden človek, nič drugačna od drugih ljudi (ne v slabšem in ne v boljšem smislu). Občutke globokega brezupa, praznine, pesimizma, ki jih omenjate poznam, ker sem dolgo časa živela z njimi, vendar jih danes ne čutim več. Sicer se trenutno še ubadam z znižanim razpoloženjem, vendar to ni nič v primerjavi z agonijo, ki sem jo preživljala včasih in sem optimistična, da se bo tudi to izboljšalo. Sem pa brez zdravil že več kot 4 leta (niti mi niso kaj preveč pomagala).
Vsega tega niti ne govorim okrog, ker je stigma okrog tega res močna in močno je še zakoreninjeno mnenje (tudi s strani strokovnjakov), da so osebnostne motnje neozdravljive, le “zajezljive” da so. Meni vem, da je terapija rešila življenje, občutek imam, kot da bi se nanovo rodila in terapevtki sem enkrat rekla, da verjamem, da je to moj najpomembnejši dosežek v življenju, ne glede na to kaj bom v življenju še mogoče dosegla.

Res ti hvala, sem 100% da bo tole, kar delate in za kar se zavzemate komu veliko pomenil in pomagal.”

Anja

>

Obišči nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana