Deli Glavca

VIDEO: »Aids je povzročil obrat v desno, ki še vedno traja«

VIDEO: »Aids je povzročil obrat v desno, ki še vedno traja«

V tokratnem videointervjuju Pamet v roke, kondom na glavo! smo se pogovarjale_i s pesnikom in pisateljem Branetom Mozetičem, ki ima že od nekdaj občutek, da je seksualnost na Slovenskem zatirana, zatrta, zafrustrirana. Kot dolgoletni LGBT-aktivist je prepričan, da je bil aids, ki se je začel širiti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, »izrabljen kot kazen za vso liberalizacijo, ki se je dogajala prej. Aids je povzročil obrat v desno, ki še vedno traja.«

Vabljene_i k branju intervjuja in ogledu videoposnetka (tudi s podnapisi)!

* * * * *

VIDEO: PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO!, 2. del – BRANE MOZETIČ

Brane Mozetič, pesnik, pisatelj in LGBT-aktivist, foto/video: Društvo DIH

Kdaj se ti zdi fant, s katerim seksaš ali pa si vanj zaljubljen, najlepši?

Velikokrat je pravzaprav ta začetni, prvi vtis. Jaz nisem nagnjen k temu, da bi bil z nekom znanec, prijatelj, in potem bi iz tega nekaj nastalo. Absolutno ne. Pri meni je bil vedno zelo pomemben začetek in tudi se mi je zdelo, da obstaja nek kratek čas, ko je treba s tem človekom seksati, če ne, ne bo nič. Če ne, potem ni več zanimiv. Tudi če bi potem on kaj hotel, dva meseca kasneje, meni ne bi bil več zanimiv. Jaz se bolj zatreskam na prvi pogled.

Kdaj si postal aktivist in začel z ozaveščanjem?

Moje osebno življenje se skorajda pokriva z gej aktivizmom v Sloveniji. Nekako v istem letu, ko se je tukaj gej aktivizem pojavil, sem jaz šele začel zares živeti kot gej. In eno in drugo pa se je seveda takoj povezalo z aidsom. Direkten kontakt z epidemijo sem pravzaprav  doživel v Parizu; tam je bilo nekako bolj jasno, da se nekaj dogaja. Bilo je več raznih informacij po klubih. Spomnim se, da so zaprli vse darkroome oziroma so jih razsvetlili in tja postavili televizije in vrteli porniče, ni pa še bilo promocije kondoma.

Mislim, da leta 1984 kondom še ni bil razglašen kot stvar preventive. V tedanjem času si aktivizma brez aidsa ni dalo niti predstavljati, tako da je bil ves čas aids nekako zraven, sem se pa vsako leto vračal v Pariz in tudi spremljal prisotnost aidsa na sceni. Začeli so tudi umirati prvi znani ljudje, tudi v Parizu …

Se spomniš svojega prvega testiranja na hiv?

Kolikor sem imel spolnih stikov, so bili pravzaprav nezaščiteni, v tistem času, seveda. Tako da sem bil takoj pozoren na to, da je infekcijska klinika jeseni 1985 začela s testiranjem. Septembra, če se ne motim, sem šel na testiranje, ki ni bilo anonimno, bilo je pač na izkaznico.

Jaz sem prišel iz čisto drugega sveta, bolj liberalnega. Tam me je vzel doktor Vidmar; bil je edini, ki se je s tem ukvarjal. On me je zelo previdno spraševal levo-desno, jaz sem mu zelo zahodnjaško odgovarjal, zelo odprto. On je zelo zardeval pri tem, tega se spomnim. V bistvu je bilo njemu bolj nerodno kot meni. Jaz sem bil poln ene druge energije in na srečo so bili ti testi negativni.

Ali je gejevsko sceno zajel strah pred aidsom?

Ne vem, če je vladala kakšna posebna histerija na sami sceni. Bilo je res malo več nekega nadzora od zunaj, ki pa sem ga jaz bolj videl kot nadzor nad gejevsko sceno, kot pa nek upravičen nadzor zaradi aidsa. Spomnim se, da je bilo več prisotnosti policije na raznih »štrikališčih«, ponoči, ali pa da so nekako razganjali.

Aids je pretresel ne le gejevsko skupnost, ampak celotno družbo …

Vemo, da so rekli, da je »kazen božja za pedre«. Ampak ni bilo samo to, bil je izrabljen kot kazen za vso liberalizacijo, ki se je dogajala prej, in aids je povzročil obrat v desno, ki še vedno traja. Aids je bil izredno pomemben za zgodovinsko dogajanje v drugi polovici 20. stoletja. Najpomembnejša je postala zdaj družina, monogamnost, zvestoba in seveda heteroseksualna družina.
Kljub temu, da je aids prinesel tudi več govora, več svobode homoseksualcem, je v osnovi trend odšel nazaj k tradiciji. Tudi sprejemanje zakonov, istospolnih porok, to je v isti liniji, to je namreč trend tradicije. To ni tisti trend, ki se je razvijal po drugi svetovni vojni in dosegel vrhunec v sedemdesetih s svobodno ljubeznijo, komunami in ne vem kaj …

Kakšen se ti zdi odnos Slovencev do seksa?

Jaz sem imel vedno občutek, da je seksualnost na Slovenskem zatirana, zatrta, zafrustrirana. Spolnost gejev je nekako potlačena. Ima tisoč nekih problemov. Grdo bo, če rečem, da ima tri četrt moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, probleme s svojo usmerjenostjo in to se kaže tudi v seksualnosti. Imajo tudi probleme s svojo seksualnostjo.
Morda je bilo manj prenosov aidsa tudi zaradi tega, ker je bila ta seksualnost zavrta, površna. Velikokrat se je omejevala samo na ročna dela, oralni seks, manj je bilo mogoče analnega seksa in je bil to tudi razlog, da je bilo teh prenosov manj.

Kako pa spolnost doživljamo danes?

Če primerjam slovensko seksualnost s kakšnimi tujimi, bi v vsakem primeru rekel, da je še vedno nekako zavrta. Ima še vedno pezo katoliške morale ali pa se je to celo povečalo. Ta odklon v desno, o katerem sem prej govoril, ta večji pomen tudi religije vpliva tudi na seksualnost, ne glede na to, ali so ti posamezniki sploh verni. Ta splošna atmosfera vpliva na samo spolno življenje moških, tudi mladih gejev.

Ali ni seksualna revolucija prinesla nobenega napredka?

Seksualna revolucija, ki se je zgodila na Zahodu v sedemdesetih, ni v bistvu nikoli prišla do nas. Mi seveda lahko govorimo o vseh mogočih praksah, ampak Slovenija je vseeno majhna.
Če imaš ti nek fetiš na neko posebnost, imaš težave, ker tukaj ne boš nikogar našel. Mogoče boš našel tri, ampak ne moreš samo s tremi komunicirati oziroma seksati stalno s tistimi tremi. Takoj, ko hočeš nekaj specialnega, nekaj manjšinskega, v manjšini, si nekako obsojen, da to iščeš v tujini ali se celo preseliš v tujino, kjer je pač več možnosti. (I. K., A. Z.)

>

Obišči nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana