Deli LGBTQIA+

Zgodbe LGBT+ odraslih v svetu otrok

Zgodbe LGBT+ odraslih v svetu otrok

Zgodbe LGBT+ odraslih v svetu otrok

Pogovarjala sem se s tremi LGBT+ osebami, ki se v svojem osebnem življenju in/ali strokovno srečujejo z otroki (tudi v interakciji z odraslimi). Sogovornica Michelle je socialna delavka, ki se je z otroki in starši srečevala pri delu v trgovini s copati in trgovini z igračami, sogovornica Ana je biseksualna mama dveh otrok, sogovornik Tim je transspolna oseba, ki dela z otroki z motnjami v duševnem razvoju. V svojem vsakdanu raziskujejo raznolike načine, kako se na vsebine povezane s spolom in spolno usmerjenostjo odzivati, kako jih odpirati in kako se o njih pogovarjati. In predvsem, kako se o njih pogovarjati z otroki. 

Bledenje otroških barvitosti

“Mlajši ko so bili, bolj so bili odprti za različne strani. Ne glede na spol, so zbirali raznolike barve copat. Od osnovne šole dalje stari otroci so samoumevno zavili bolj k stereotipnim barvam. Niso bili tok odprti, da bi fant vzel rdeče copate, bog ne daj. Med tem ko mlajši, so z veseljem gledali tudi roza, oranžne, bleščeče in tako dalje. Pri fantih je bilo to veliko bolj opazno, ker če je punca izbrala modre copate, ali pa črne, ni mislila, da mora roza vzeti. Pri fantih pa kar avtomatsko zavil k “moškim barvam”. (Michelle)

Z odraščanjem ne upada zgolj odprtost do raznolikosti, temveč tudi dostopnost do raznolikosti.

“Velika slabost, ki sem jo videla je, da večje, ko smo imeli copate (ker imajo moški običajno večjo nogo), vedno manj barve je bilo na voljo. Samo rjavi, modri, črni, sivi, mogoče kdaj kakšna oranžna vmes, ampak redko kdaj.” (Michelle)

Na (trgovinskih in tistih miselnih) oddelkih za punčke raznolikosti sploh ni. Pa tudi praktičnosti ne. 

“Večino oblačil za otroka sem dobila, od tega je bilo 90% roza, vijolično, mogoče kej rdeče, mogoče kej belo, sem pa tja kkšna druga barva. Punčkasto v tri krasne. Ene stvari sem dala sam stran, ker bog pomagi. Ne razumem tega za majhne otroke. Kot prvo njih ne briga, kako so oblečeni, kot drugo dojenčki ležijo, bolj ali manj se valajo, plazijo, kobacajo. Ne razumem poante, zakaj bi dojenčka oblačila v oblekco, v krilce, sploh tok mejhnega. Moja mami je kupla za mojo hčerko. Enkrat sem jo oblekla in ji nato oblekla bodi. Jaz sem praktičen človek in se mi zdi popolnoma brez pomena, da bom svojega dojenčka oblačila v obleke. Spol ga ne definira. Nima nobene veze. Razen kadar jo umivam, je popolnoma nepomembno, katerega spola je.” (Ana)

“Razumm ko hočejo svoje otroke lepo oblečt, uredu, jaz tudi rada lepo oblečem in da je čista, ampak tudi da je meni praktično. Saj jo tudi oblačim v malo bolj nevtralne barve, sem ji kupla modro srajčko, itak če hočeš kupiti kul stvari morš iti na fantovski oddelek. na punčkastih je vse roza. In ni praktičnih stvari dost.. Ne vem, a ji je res všeč ta barva al ker majo druge punčke roza stvari.” (Ana)

Kupovanje barvic za že pobarvane pobarvanke.  

“Otroci so prišli, primer, da je hotel zbrati barvo, ki naj nebi predstavljala spola, katerga nej bi on bil, in je starš rekel, da take barve ne bo imel, ker to so punčkasti copati ali to so fantovsko copati. Prov te izraze so uporabljali. Se spomnim tud enga primera, ko je ena punca, 10 stara, hotela imeti črne copate in je mami ful zatežila, da ne bo imela črnih, nej se bolj punčkasto oblači, da ima že tko vse črno. Pol pa nisem mogla bit več tih, pa sem rekla: “Men se pa nič ne zdi narobe, če ona želi imet črne copate, naj si izbere nekaj, kar bo rada nosila”. Pa ni mama nič bed name reagirala, da sem se vmešavala, je pa rekla “ma ne, črna je tok fantovska barva, taka temačna”. Potem sem pa jaz rekla: “Črna pa res ni fantovska barva. Ni fantovskih pa ni punčkastih barv, vsak zbere, kar mu je všeč.” Potem je pa mama še zmer tok časa naprej najedala, mene itak ni poslušala, nje tudi ne, potem pa je punčka zbrala rdeče.” (Michelle)

“Med igračami za otroke je na voljo veliko zadev za kuhanje (noži, sadje). Ena od zadev je tud set za čajanko. Prišla je ena mamica, ful skulirana je delovala, in je rekla da za otroka kupuje set za kuhat, pa da bi imel on za čaj delat. Sem ji pokazala to za čajanko, ki je bila take turkizne vijolične barve (šalčke in ostalo). Rekla sem, da je ta ful dober, naj to vzame, pa ona reče: “Ja bo pa to mal problem zarad barve.” Pa jaz: “A ne mara teh barv?” Pa ona da ne, ne, ni to problem, ona nima problemov s tem kakšne barve otroku kupuje, problem je v tem, da je enkrat soseda prijavila na CSD, ker je otroku kupila pripomočke za kuhanje v roza barvi. Zdaj ful pazi, kaj kupuje otroku, zaradi družbe. In da ji je ful žalostno to. Zmeri mu da ful prosto izbiro, ampak premisli, kam bo šel kako oblečen.” (Michelle)

“Stereotipno prepričanje je bilo tudi, da so kuhinja in pripomočki namenjeni samo punčkam, da to ni igrača za fante. Že v mejhnih letih to spodbudi, da se stereotipne vloge razdeljujejo. Veliko je bilo takih primerov, ko so starši nekaj večjega hoteli kupiti, in sem velikokrat predlagala kuhinjo, ne glede na spol otroka, ker se ful prek tega naučiš in ful spodbuja domišljijo in res je top zadeva, in so bile miljonkrat reakcije: “Ne ne, naš otrok je fant.” in jaz “Ja nč hudga, sej to je igra. Prek igre se bo raznih stvari naučil. sicer pa bo enkrat tud on mogu kuhat, če ne druzga”. In oni “Ne ne, da oni bi rajš kej za šraufat”. Tega je bilo ful velik. Bog ne dej kupt igrače za otroke, k niso vezane na spol. Bog ne dej, da bi punčki kupili šraufe, čeprov te šraufi so namenjeni razvijanju motorike, ne temu, da bo čez 20 let dejansko delala v avtomehanični delavnici, al ne vem kaj so razmišlal. Dvomim da tudi te igre vplivajo kaj bodo otroci čez 20 let v življenju delali.” (Michelle)

“Gleda tudi risanke, ki niso samo za punčke, samo poniji. Ful ji je všeč ena risanka z reševalnimi vozili: policiski avto in gasilski kamjon, to sta fantka, potem je reševalno vozilo ki je roza in je punca, potem je še helikopter, ki je fantek. Policist in gasilec sta močna in pogumna, ona je pa pametna in prijazna. V eni epizodi delajo izpit iz izgorskega reševanja, kjer ona ne more, ker ni dovolj močna. Ampak hčerki je najbolj všeč policist, tako da to je dobro. (smeh) Risanke sicer ne razume, ker je v angleščini, razume pa katerega spola so, kar je bizarno, ker so avti. So liki, ki niso ljudje, pa jih naredijo, da veš, katerega spola so. Imam ene par starih knjig, ljudske zgodbe, ki jih želim prebrat otroku, ampak je tok grozno, da ti ne znam povedat. Meni je tako težko to brat, ona zelo rada posluša, ampak je res težko brat. Na začetku sem brala tako, kot je, potem sem pa dojela, da mogoče ni najbolše. Potem kar spremenim al pa ne preberm teh zgodbic. Na neki točki ji bom pa razložila. Mislimo, da ne otroci ne razumejo, ampak razumejo.” (Ana)

Prebarvanje pobarvanih pobarvank

“Fantje so hoteli imeti rdeč kolo, in po tem mame: pa a boš res rdečega? Pa ne zaničevalno, ampak tako zaskrbljujoče. Potem pa sem jaz komentirala: “Sej rdeč kolo je kot rdeča strela, kot iz filma Cars, kjer je avto rdeč in je najhitrejši.” in potem so in otroci in starši napalili na to.” (Michelle)

“Jaz ne ločujem glede na pripisan spol, kako se igrat, z dejavnostmi in igrač ne gledam na tak način, ampak glede na otrokov interes. Imam punčko, ki se rada igra z vlaki, traktorji. Fantka, ki vzame roza grad, ki je zaznamovan kot igrača za punčke. Ne zdi se mi sporno, naj se vsak otrok igra s tem, kar mu je všeč. S tem, ko eni to preprečujejo ali vsiljujejo neki drugega, ubijajo otroško ustvarjalnost. Otroku daš sporočilo, da ni ok, če se igra z neko igračo, on pa ne razume, zakaj se more igrat s tem, če hoče barbi grad. Pri meni imajo veliko svobode glede tega in izbiranja barv. Vedno si lahko izberejo katero barvo želijo, ko barvajo, če ni ravno usmerjeno, če ni glih jesen in jesenske barve.” (Tim)

“Na neki točki sem prepovedala vsem družinskim članom, da kupujejo roza stvari. Malo so zavijale z očmi, ker to delajo babice in teta, tri ženske, dedek ji pa kupi z veseljem vse ampak ga zares ne briga. Se je pa izkazalo, da hči tudi hoče vse roza in jaz malo požrem in kupim roza.” (Ana)

“Sodelavke so še zmeri strogo usmerjene. Če jih vprašam, zakaj je tok pomembno, rečejo: “tak pač je”. Ja ne, ni, vprašaj jih, kaj hočejo imeti. Naučene so tako. Kadar začnejo s tem, izhajam iz sebe in svoje skupine otrok. Jaz se svojim otrokom pustim igrat s čimer se želijo. S tem še spodbujam njihovo možnost izbire in to da imajo kontrolo nad svojim življenjem. To lahko apliciraš v vsakdanjem življenju, ko deliš bonbone: katerega boš? Če so roza za punce in modri za fante, otroku vzameš barvo, vzameš mu izbiro. Ne morš dat izbire, potem pa je tukaj vzet.” (Tim)

“Imela sem fantka, ki je prišel z mami, bil je 1. ali 2. razred osnovne šole, star 6, 7. Prišla sta kupovat copate. Za to starost je veliko barv na voljo. Zagledal je srebrne bleščeče copate, se zagledal vanje, rekel, da jih zelo želi, da waw, da to hoče imeti. Mami je najprej vprašala: “A bi res rad imel te SREBRNE bleščeče copate?” Ni rekla zaničevalno, ampak presenečeno. Rekel je da mu je ful všeč, hoče take k se svetijo. Jih proba in reče, da jih hoče vzet. Edina stvar, ki mu je mami rekla je: “Samo, da jih boš res nosil v šoli!” To je edina stvar k mu je rekla!” Ko se je Michelle ganjeno odzvala na moment, je mama dodala, da je njej čisto vseeno, kaj njen otrok nosi, važno, da se dobro počuti in potem tudi rad nosi, kar kupi.” (Michelle)

Molčanje ne zatre radovednosti, zatre otroka

“Enkrat je hčerka rekla, da fantje ne smejo imeti pobarvanih nohtov. Pa sem rekla, da seveda da lahko. Eni fantje imajo pobarvane nohte. Probam razložiti na ta način, ki se mi zdi zanjo razumljiv. Marsikaj, kar se mi je zdelo prej nemogoče razložit, recimo da lahko eni fantje nosijo krila, da imajo ene punčke lulčka. S tem njenim jezikom, čim bolj enostavno. Načeloma sprejema, ene stvari so ji čudne in jih ne razume ampak nič ne komentira. Je pa ena stvar, ki sem razmišljala, da nikol ni podvomila, čudno gledala al pa vprašala karkoli v zvezi s tem, da sem prej bila z moškim, zdaj sem pa z žensko. Zdaj me čaka, ko se bova začeli pogovarjat o družinah pa jih bodo v šoli začeli predstavljat. Me zanima, kako bo. Vseeno mislim, da ne bo drugače, ker bo predstavljala mene in očeta. Tudi tako naju dojema. Me pa zanima kako bo z mlajšo, ko bo dovolj velika, kako bo si predstavljala družino. Poznala bo realnost, da živi in z nama in z njim.” (Ana)

“Jaz v službi nisem čist out. Eni otroci sploh ne razumejo toliko razlik med spoloma zaradi motnje v duševnem razvoju. Tisti, ki porajtajo, pa sprašujejo kaj sem jaz. Meni ni pomembno, kaj otroci mislijo, ker so otroci, ki se ukvarjajo s čisto drugimi stvarmi, kot da bi razmišljali o spolu. Malo višje intelektualno so zelo usmerjeni v to, kaj je za fante in punce, ker so uspeli podležt binarnemu šolskemu sistemu in se tega že iz vrtca naučili. Z vidika avtizma, ki imajo radi pravila, jih to ziritira. Potem me konstantno sprašuje, ker podoba ne gre skupaj s tem, da je punca. To pač ne more biti punca. Glede na situacijo precenim, koliko grem v razlago, ker iti razlagat kvir teorijo ne gre, ker ne razumejo. Najprej povem, da se punce različno oblačijo, da nismo vsi enaki, ker jim je to bližje in bodo hitreje to razumeli, kot če greš na neke “se vsi ljudje ne počutijo kot fantje ali punce”, ker je to abstraktna zadeva za razumet za nekoga, ki ima 6 let in težjo motnjo v duševnem razvoju. Pri neverbalnih učencih z MDR tudi težje ugotovim koliko razumejo neke koncepte, zato ker se težje komunikacijsko izražajo.” (Tim)

“Intelektualno bolj razviti imajo več vprašanj in se želijo o tem pogovarjati, ravno tako, kot otroci v OŠ, ki so ful zgovorni. Če jim ti negiraš pogovor o tem, s tem ne narediš nobenega progresa, ker jih bo še naprej zanimal, forever. In bodo rabli in spraševali, dokler ne bodo prišli do dokončnega odgovora. Zdej pa odvisno, kako se bo pristoplo. Ali bojo zatiral, da to ni ok in ni normalno ali pa odprto šli v te teme. Jaz pri mlajših pri učenju izhajam iz njihovih družin. Če ima otrok dve mami, se izhaja iz tega: on ima dve mami. Nimam slabih izkušenj, da bi jim bilo to kej čudno, ker so bolj odprti, ker jih družba ne uspe tok pokvarit. Njim je vseeno, kaj si in kdo si, samo da si ready za igre.” (Tim)

“Jaz vidim, da sm ful bolj pozorna na te teme, ful bolj mi je pomembno kako razložim in da ji razložim. In tud jaz o tem razmišljam in kot starš morem, ker ni dovolj knjig, v katerih bi lahko videla reprezentacijo vseh spolov, družin, odnosov, vsega, kar se tiče LGBT+ tem. Tudi izven tega: rase, invalidov. Tega je ful malo in starši, ki so na vozičku in imajo otroke, verjetno berejo tud kkšne take knjige in se potrudijo najti, namesto, da bi to že bilo povsod v vseh risankah bolj raznoliko, da otroci vidijo, da to obstaja in da ni nč nenavadnega. Da je. Ko so imeli v eni skupini v vrtcu v skupini otroka s posebnimi potrebami, so ga drugi sprejeli tko, kot je, ker je to realnost in jim je to normalno. Si mislim, če vidijo starše, ki so različni, da bo isto: moja sošolka ima dve mamici. Preveč se skriva te teme. Tudi v kurikulumu, ne samo knjigah pa filmih.” (Ana)

“Niti ne rabijo imet tematski dan o teh temah, ampak moja hči, ko je bila v vrtcu, so jim sprintali pobarvanke. Punčke so vzele unicorne, fantje so barvali traktorje. (moment tišine) Lahko bi pa sprintali osebo na invalidskem vozičku. Ne rabim, da se vzgojiteljica z mojo hčerko pogovarja o ne vem čem. Razumem, da tega ne morejo v vrtcu, lahko pa z nekimi malenkostmi, ki niso “in your face”, barvajo družino in majo različne liste in si zberejo in vidijo neko raznolikost. S tem bi se dalo ful narediti. Tudi, če si ne zbere takšne pobarvanke, lahko bo videl, lahko bo vprašal. Ni prisile. In pozornost na besedah: da ne rečejo punčke ali fanti, ampak osebe. Izobraževat je treba začet. S skrivanjem ne bomo naredili nič dobrega nikomur. (Ana)

“Punčke se pa tko ne obnašajo.” Ne, ljudje se tko ne obnašajo. 

Situacije so, s kom se bodo držali za roke. Ne rabijo se skos držati fantek – punčka. Tudi kar se tiče objemov, moramo dost ustavljat, sploh zaradi korone, ampak ful drugače reagirajo, če starejši fant objame fanta, kot če punco. Razloži na enak način. Objame lahko samo, če vpraša in dobi pritrdilen odgovor. Ne pa da “si že tako velik, ne morš fantov objemat”. Punc pa tud ne, ker ni primerno. Če fant fanta objame je ne, namesto da se vpraša. Pri punci se vpraša. Ni prostora da bi o tem govoril. Sodelavka je rekla, da opaža pri starejših, da so LGBT+, ampak je problem, da se jim nikol ni ponudil prostor o tem se pogovarjati. Ona se proba o tem pogovarjati, a ko se o tem pogovarjaš šele ko so stari 25, je veliko stvari zamujenih in ponotranjenih fobij. Kot je nam težko, je njim še težje, ker imajo omejeno komunikacijo. Kar se seksualnosti tiče obstaja najprej stereotip, da so aseksualne osebe, potem pa da so strejt. So lahko tudi aseksualne osebe, ampak ne nujno, zdej je pa treba razbiti še stereotip, da so strejt. (Tim)

Js sm dostikrat mamo slišala “punčke pa ne rigajo naglas” in otroci še nimajo tega filtra, da morjo potiho rigat in prdet. Zakaj? Ali pa “punčke se pa tko ne obnašajo”. NE, ljudje se tko ne obnašajo. A če je fantek, bo pa lahko naglas rigal ali pa zaloputnil z vrati, sej ni važno. Ali pa ne vem, punčke ne smejo igračke vržt v ihti, fantje pa lahk. (Ana)

Ne zavedamo se. Če nisi pozoren, če nimaš nekega fokusa, ki ti je pomemben, ne opaziš teh stvari. Ne opaziš, da to delaš. Punčke morajo biti prijazne, se ne smeš jezit. In risanke, marsikdo ne opazi. Pujsa Pepa, ful luštna risanka in se igrajo, samo pač tud te spoli majo kakšno dobro foro. Vedno oče vozi avto, pa vedno mama kuha, pa sta oče in mati. Malenkosti, ki ti povedo, da fantje imajo dinozavre, punčke pa plišaste igrače. To so malenkosti, ampak otroci to vidijo in to je njihov model. Če se nobena punčka v risanki ne igra z avti, se tud ona ne bo. Če fantki nikjer ne vidijo nobenega moškega s pobarvanimi nohti, valda si ne bodo barvali nohtov. Mogoče si bodo, ker se jim bo zdel to ok in bodo starši rekli, da ne, ker si fantek. Malenkosti, ki jih ne opaziš, so ful pomembne in ful ločujejo. Ponavljajo ta vzorec. Punčke so pridne, se učijo, so delovne, so pametne. Fantki so pa podivjani, pa so bolj za tehnične stvari. Otroci vidijo, tudi če mi ne. (Ana)

Spraševala Teja Bakše

>

Obišči nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana