Deli Novice

LGBT+ in vera: Intervju s Tadejem Strnišo

LGBT+ in vera: Intervju s Tadejem Strnišo

Ali se vera in LGBT+ teme povsem izključujeta? V kakšni poziciji se najdejo LGBT+ osebe, ki so verne? Kakšna je dinamika med vero in homofobijo? Na ta in še več vprašanj odgovarja Tadej Strniša, odkrit gej in teolog, ustanovitelj bloga Jonatan, o krščanstvu in LGBT+ skupnosti.

Kjer je v nadaljevanju omenjena vera oz. verska skupnost je s tem mišljena predvsem Rimskokatoliška Cerkev in njeni teološki in disciplinski nauki. V besedilu uporabljeni izrazi, zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni za vse spole.

Kakšno vlogo in pomen ima vera v tvojem življenju?

Sem gej. Kristjan (sicer katoličan, čeprav se nerad omejim le na to ožjo skupino, saj delim poglede na vero tudi s pravoslavjem in nekaterimi protestantskimi skupnostmi). Vero in versko vzgojo sem prejel od svojih staršev (predvsem od babice) in od domačih duhovnikov. Tako sem počasi rastel v odnosu z Bogom. Kasneje sem ta odnos nadgradil s študijem na teološki fakulteti in v bogoslovnem semenišču. Vero sem sicer v nekem trenutku tudi skoraj izgubil, a so mi zgledi drugih ljudi ter literatura pomagali pri tem, da sem jo ohranil, hkrati pa sem jo podprl tudi z lastnimi dognanji. Dar vere v Boga sicer človek lahko prejme, težava pa je, da jo je živeti sam precej težko. Zato je zame del vere odnos z drugimi vernimi ljudmi, ki mi pomagajo oz. me spremljajo na tej poti. Skupnost je vedno zelo dragocena, saj me dopolnjujejo, kjer sem jaz nepopoln, me navdihujejo, mi dajejo priložnosti, da lahko doživljam Boga v konkretnih dejanjih (pomoč starejšim, ubogim, bolnim). Del vere pa je tudi odnos s samim sabo. Zame so to trenutki, ko se v tišini cerkve lahko umirim. Takrat še najbolj začutim samega sebe, saj je to v tempu vsakodnevnih obveznosti precej težko. Hkrati pa mi je vera tudi pomoč, ko mi je težko, pa nimam nikogar, na katerega bi se lahko obrnil. 

Na kakšne načine vera sovpada z LGBT+ temami?

To vprašanje me spremlja že več let. Iz osebnih opažanj, sem prišel do sklepa, da so si verske skupnosti in LGBT+ gibanje pravzaprav precej podobni. 

Biti veren in biti LGBT+ oseba. Oboje je hkrati intimno in javno. Vsak posameznik osebno doživlja in spoznava vero ter svojo spolno usmerjenost in identiteto, a hkrati tega ne more živeti sam, ker je preveč samotno, ljudje pa smo družabna bitja. Oboje je dejstvo, ki je v človeku intenzivno navzoče, biti gej, lezbijka, biseksualna, transspolna etc. oseba pravzaprav še bolj, kakor biti veren. Tega se preprosto ne da tajiti, oz. je skrivanje zelo neprijetno. Iz tega sledi naslednja točka. 

Posamezniki se na podlagi skupnih dejstev povezujejo. Tako so nastale organizirane verske in LGBT+ skupnosti ter gibanja. Tu si izmenjujemo svoje izkušnje ter jih delimo z drugimi, priskočimo na pomoč drugim enako čutečim in mislečim (pa tudi drugim), se borimo za enakost, etc. Posameznik sam težko preživi, s skupnostjo, ki ga razume, sprejema in podpira pa je mnogo lažje. 

Ljudje smo obredna bitja. Svoje življenje prepletamo z dogodki, s katerimi se spominjamo določenih dejanj. Tako katoličani (kristjani) praznujemo Veliko noč, božič, Telovo, Marijino vnebovzetje ter druge kristološke, marijanske in svetniške spomine. Tudi LGBT+ gibanje ima praznike, ki temeljijo na zgodovini gibanja in njegovih članih. Dan razkritja (coming out), dan boja proti homofobiji, transfobiji in bifobiji, dan spomina na žrtve transfobije so le nekateri izmed njih. Katoličani naš največji praznik, Veliko noč, praznujemo s procesijo, LGBT+ skupnost pa svoj »začetek« praznuje s parado ponosa. Obe skupnosti organizirata različne tematske skupine in dogodke. LGBT+ društva imajo Lezbofé, GayDay, Kavarniške večere, kvize, tabore etc., katoliške župnije pa imajo organizirane molitvene, biblične, mladinske, zakonske in druge skupine.

Oboji se borimo za dostojanstvo človeka. V nekaterih pogledih se sicer razlikujemo, a glavna misel ostaja ista. Morda je najbolj žalostno to, da veliko pripadnikov svoje skupnosti (verska ali LGBT+) ne razume oz. je noče razumeti in podpreti pri skrbi za druge ljudi. Pri nas je to zelo opazno v LGBT+ skupnosti, kjer zanjo deluje in jo podpira le manjše število posameznikov. Pričakovali bi, da bi skupaj stopile vse LGBT+ osebe vsaj na paradi ponosa in Sloveniji pokazale, da nas ni zgolj 1000, ampak stokrat več. Mnogi, ki živijo v coni lastnega udobja, utemeljijo svojo brezbrižnost z razlogom, da jim pač ni do razkazovanja, če že nočejo iskreno priznati, da jim je pač vseeno za druge, kljub temu, da so to osebe, ki so enake spolne usmerjenosti ali identitete, kakor oni. Podobne stvari se dogajajo tudi med vernimi ljudmi, ko je navzoča brezbrižnost do sočloveka (npr. do krščanskih beguncev, ko bi bilo pričakovati, da poskrbiš vsaj za brata ali sestro v veri, če že ne tudi za druge). 

S kakšnimi izzivi se srečujejo LGBT+ osebe, ki so verne?

Največji izziv je to, da mnogi mislijo, da se LGBT+ in vera izključujeta oz. sta nezdružljivi. Mene, ne dvomim pa, da iste občutke delijo tudi mnoge druge verne LGBT+ osebe, najbolj prizadene, ko nekateri verni ali LGBT+ posamezniki obračunavajo drug z drugim na način, da blatijo in izključujejo kar celo »nasprotno« skupnost. Razlogi so sicer velikokrat tehtni, saj ni nobena izmed obeh skupin nedolžna in se razlogi za obtožbe najdejo hitro, a boli me to, da je diskusija na povsem neprimernem nivoju. Razlog za to vidim v nepoznavanju drug drugega oz. v veliki preobremenjenosti s stereotipi. Verne LGBT+ osebe (ki smo »outirane« na obeh področjih) pa ob takih dogodkih pogosto izpademo kot nekakšen strelovod za obe skupini in se zato povsem neupravičeno počutimo osramočene oz. da smo mi krivi za medsebojne napetosti. 

Druga težava vernih LGBT+ oseb je, da so lahko zaradi svoje vere izključeni iz LGBT+ skupnosti, ali pa zato, ker so LGBT+ osebe, izključeni iz domače župnije. Veliko jih zato o obojem moči. Veliko je sicer na tem, s kakšnimi ljudmi si obdan. Nekateri imamo srečo, da imamo sprejemajoče župnike in smo zato še vedno tesno povezani z domačo župnijo oz. imamo LGBT+ prijatelje, ki jim je vseeno če sem veren. Nekateri te sreče žal nimajo. 

Kakšen je odnos verujočih heteroseksualnih ljudi do (verujočih in neverujočih) LGBT+ oseb?

Zelo različen. Nekateri nas odkrito sovražijo in prezirajo. Nekateri nimajo mnenja oz. trdijo v smislu, »vsak naj se briga zase«. A veliko nas podpira. Nekaj posameznikov odkrito, večina pa žal še vedno goji zgolj tiho sprejemanje, saj se bojijo odziva okolice (pa ne verskih oblasti, ampak zgolj okolice). Opažam sicer, da v njihovem odnosu do LGBT+ vera niti ne igra tako bistvenega razloga. Nekateri sicer utemeljijo svoje nasprotovanje ali sprejemanje s sklicevanjem na Sveto pismo, a večina tistih, ki se opredelijo za verne, deli mnenje zgolj na podlagi stereotipov in občega mnenja (sklicevanje na naravnost ipd.). Ti ljudje so bolj dovzetni za mnenje slavnih ljudi (šport, politika, televizija etc.), kot mnenje Svetega pisma. Pri nekaterih posameznikih, kjer vera igra res veliko vlogo, so pa mnenja deljena. Nekateri tradicionalistični verniki se največkrat držijo redkih svetopisemskih stavkov in nas pošiljajo v pekel (in se oprijemajo starih stališč, kot pri vsem), nekateri, »modernejši,« so pogosto bolj sprejemajoči, čeprav to ne velja za vse. Ljudje so dejansko zelo različni, enako njihova mnenja. Težko je najti enotne razloge, po katerih bi jih lahko klasificirali in bi bili skupni vsem posameznikom določene skupine.

Kateri so predsodki, miti in stereotipi o veri v povezavi z LGBT+ temami?

Glavni predsodek je gotovo ta, da sta vera in LGBT+ nezdružljivi. Upam, da sem na ta predsodek dal razlago že pri drugih odgovorih.

Eden izmed stereotipov je, da smo verne istospolno usmerjene osebe omejene na življenje v celibatu oz. da ne moremo v polnosti uživati v spolnih odnosih. Lahko bi dal jedrnat odgovor, kakor ga misli veliko ljudi: naj se Katoliška Cerkev že enkrat pobere iz naših spalnic in naj se ne ukvarja z vprašanjem spolnosti, ker je to ne briga. Lahko pa dam daljši odgovor. V njenem nauku je tudi nekaj, kar je prav, da cenimo. To je, da je spolnost potrebno umestiti v kontekst ljubezni. Če se z drugim povežemo na telesni, čustveni in duhovni ravni, so tudi spolni odnosi večji užitek. V zadnjih letih je Katoliška Cerkev sicer nekoliko posodobila svoj nauk o spolnosti in zvezi, a še vedno prevladuje zelo starodavna misel, da so spolni odnosi le v namen razmnoževanja. To je glavni razlog, da Katekizem Katoliške Cerkve dojema istospolne seksualne odnose kot nekaj napačnega. Medsebojno zvezo pa je nujno potrebno dojemati v vsej njeni razsežnosti, ne le zgolj razmnoževanju (pravzaprav je danes na svetu več ljudi, kot kdajkoli prej, zato resnično ni bojazni po izumrtju človeštva). V tem, da smo zvesti svoji spolni usmerjenosti, da smo v zvezi, ker hrepenimo po ljubezni in ne želimo biti sami, resnično ni ničesar slabega.

Na kakšne načine vera doprinese v življenja LGBT+ oseb?

Veliko LGBT+ oseb se sooča s stiskami, predvsem duševnimi. Vera je lahko tista, ki jim v stiskah pomaga, da si odgovorijo na vprašanja, ki jih tarejo. V pomoč so jim lahko tudi druge verne osebe, ki jih bodo lahko bolj razumele, kot nekdo, ki ni veren oz. pripada kaki drugi verski skupnosti. A vera ni zgolj sredstvo za pomoč, Bog ni tisti, ki ga zgolj prosimo in se nanj obračamo v težavah. Tu gre tudi za veselje in zahvaljevanje Bogu. Gre za zavedanje, da človek v svetu ni zgolj kupček mesa in številk, ampak da smo duševna in duhovna bitja. Gre za dejstvo, da nam je vse podarjeno, da smo le preprosti najemniki Zemlje, ki ne bomo nikoli spoznali vseh skrivnosti sveta, ker je to kljub vsej znanosti nemogoče. Gre za čudenje nad tem, česar ne razumemo. Če izgubimo to čudenje, ne bo nobena stvar več zanimiva. Gre za ljubezen, h kateri nas Jezus neprestano kliče. K medsebojni ljubezni bi nas sicer morala siliti naša človeška narava sama, ampak jo prevečkrat nasilno zatremo. Zato je prav, da nas k temu vabi tudi Bog.

Kako razumeš dinamiko med vero in homofobijo?

Razlike se pojavljajo glede na države in celine. Veliko je odvisno tudi od izobrazbe posameznikov. Nekateri žal svete spise (Sveto pismo, Koran,…) berejo resnično povsem dobesedno. Imajo jih za učbenik geografije, biologije, prava in zgodovine ali pa za kuharsko knjigo. Težava je, ker iz njih ne razberejo tistega kar je pomembno. Bolj se ukvarjajo s točnim datumom Jezusovega rojstva, kot pa s tem, kaj nam je želel sporočiti s svojimi besedami in zgledom. Besedila berejo povsem dobesedno, pozabljajo pa na njihov kontekst, na literarno zvrst, na čas, ko so bili napisani, na naslovnike. Božja beseda ni Božje narekovanje pisatelju ali pisateljici, ampak gre za človeške besede, ki je navdihoval tudi Bog. Če Božjo besedo, ki je dinamična in živa, beremo v luči teh spoznanj, ugotovimo, da so v njej nadčasovne misli, ki so nam koristne, poleg pa tudi besede, ki jih moramo razumeti glede na okoliščine, ko so bile napisane. Drug razlog je ta, da ne smemo biti le slepo poslušni verniki. Seveda je najlažje, da razmišljanje prepustiš nekomu drugemu, sam pa le ubogaš njegove napotke, a to je zgrešeno. Ljudje smo poklicani, da tudi sami, z lastnim raziskovanjem in tehtanjem pridemo do spoznanj, kaj je prav in kaj narobe in da ne le zgolj verjamemo nekomu drugemu, saj se ta morda moti. Katoličani ne smemo biti zgolj poslušni in ubogljivi, ampak smo dolžni, da spreminjamo tudi mnenja naših verskih voditeljev. S krstom smo prejeli preroško, duhovniško in kraljevsko službo, in smo zato dolžni delovati kot živi člani Cerkve tudi pri odločanju, sploh v disciplinskih zadevah, ki se zelo spreminjajo glede na čas. Ena izmed takih stvari je pogled na homoseksualnost. 

Kakšne so tvoje izkušnje (biti gej) v skupnosti vernikov?

Imam srečo, da sem obdan s sprejemajočimi in razumevajočimi ljudmi, ki razumejo mene in moje delo. S svojim znanjem želim priskočiti na pomoč, ne glede na to kaj sem. Nekateri sicer občudujejo mojo iskrenost in pogum, z nekaterimi posamezniki pa sem se zaradi tega nekoliko oddaljil. Glavni razlog vidim predvsem v nepoznavanju LGBT+ gibanja. A najbolj dragoceno je to, da tisti, ki so bili v mojem življenju pomembni še pred mojim outiranjem, to ostajajo še naprej. Še vedno sodelujem kot bralec božje besede, pomagam pri bogoslužju ter različnih drugih opravilih in dogodkih v domači župniji. 

Kaj se ti zdi še pomembno izpostaviti, česar se nisva dotaknila?

Mislim, da sem na bistvena vprašanja odgovoril, če pa ima kdo od bralcev ali bralk še kakšno dodatno vprašanje me lahko najde oz. mi piše na:

  • mail: tadej.strnisa3@gmail.com
  • facebook: https://www.facebook.com/tadej.strnisa.9/
  • instagram: https://www.instagram.com/tadeymca/
  • oz. bere članke na mojem blogu: https://www.jonatanlove.com/

Imaš kakšno sporočilo za verne LGBT+ osebe?

Vsem bi najprej sporočil to, da smo ljubljeni Božji otroci. Kljub temu, da nam nekateri skušajo sporočiti nasprotno, sem trdno prepričan, da se motijo. Bog sam nam sporoča, da je vse, kar je naredil, zelo dobro (1 Mz 1,31). On nas je »stkal v materinem telesu. Zahvaljujmo se mu, ker smo tako čudovito ustvarjeni« (prim. Ps 139,13-14). 

A ne slepimo se s tem, da smo vrednejši in boljši od drugih. Ne bojmo se priznati, da nismo popolni, da smo šibki, ker smo zgolj ljudje. Nekdo je dejal, da blagor tistim, ki imajo razpoke na duši, kajti skoznje bodo lahko vase sprejeli svetlobo. Sveti Frančišek saleški pa je zapisal, da je raje »šibak, kakor močan, saj Bog močne prime le za roko, šibke pa nosi v svojem naročju.«

Položil bi vam na srce, da trdno stojte v tem kar ste. Bodite vedno zvesti samemu sebi in ponosni nase, kljub temu, da to ni vedno lahko. Svoje znanje v veri in LGBT+ gibanju utrjujete in izpopolnjujte, da boste lahko s svojim zgledom in besedami vedno pričevali dobroto in resnico ter razbijali predsodke. Tu naj poudarim, da uradno mnenje verske ali LGBT+ skupnosti, še ne pomeni, da moramo misliti enako. 

In še najpomembnejše. Naj bo vodilo našega življenja ljubezen. Do nas samih, do sočloveka, do Boga. 

Tadej Strniša

Spraševala Teja Bakše

>

Obišči nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana