Deli Novice

Razbijmo tišino.

Razbijmo tišino.

Razbijmo tišino.

Homobitransfobija je od nekdaj orožje (hetero) seksizma, ki učinkuje pod patriarhalno (pri)silo ščitenja nuklearne družine. Tradicionalne družinske vrednote vsiljujejo trdovratno rigidne spolne vloge, vključno s heteroseksualnimi ženskimi aktivnostmi rojevanja, vzgoje otrok, gospodinjskega dela, in plačanega dela, ki je rezerviran za moške. Homobitransfobija nastopi kot odgovor na ogrožene tradicionalne vrednote, pa tudi kot orodje regulacije spolnih performansov. Ne gre toliko za problem privlačnosti in intimnosti onkraj heteroseksualnosti, predvsem gre za strah pred spolno nespecifičnim vedenjem (da se neheteroseksualni moški ne obnašajo in ne izražajo maskulino). Skozi homobitransfobijo se na te načine konstruira hegemonična maskulinost (v ideji, da je heteroseksualnost del moškosti). 

Homobitransfobija zdaleč ni zgolj orožje heteropatriarhata. Znotraj LGBT+ skupnosti so cela polja diskriminacijskih min. 

Zanikanje homobitransfobije (»nisem homofob, če imam prijatelja, ki je gej«), se od ljudi, ki domnevno podpirajo lgbt+ skupnost, manifestira skozi privilegirano zanikanje (»nisem homobitransfob, ker sem del skupnosti«); prek legitimiranja (»biseksualne osebe so okej, ampak naj izberejo (med »hetero« in »homo« seksualnostjo) in se odločijo za spolno usmerjenost, ki se ujema z njihovimi odnosi«); v poskusih utišanja raznolikosti znotraj samega LGBT+ akronima (učinki heteronormativnih funkcij približevanja k družinskim, kulturnim in družbenim vrednotam). Vse LGBT+ osebe smo postavljene pred izziv artikulacije političnega diskurza in socialne prezence. Pripadnost marginalizirani skupini nikomur ne odvzema odgovornosti zavračanja hegemonije in nikogar ne opravičuje poustvarjanja homobitransfobije. 

Pripadnost marginalizirani skupini nikomur ne odvzema odgovornosti zavračanja hegemonije in nikogar ne opravičuje poustvarjanja homobitransfobije. 

Oni o njih 

Reprezentacija LGBT+ oseb v medijih skozi prikazovanje raznolikih spolnih usmerjenosti in identitet prek cis hetero oseb konstruira razumevanje, da je trans ženska moški v obleki, biseksualnost pijan eksperiment, homoseksualnost zadnji trend. Stereotipna razumevanja transspolnosti utišajo samoreprezentacijo z argumenti, da niso dovolj reprezentativne; širijo ideje, da se vse trans osebe izražajo, reprezentirajo, izgledajo in živijo enako. Transfobija se v medijih manifestira v ocenjevanju in presojanju stopnje izraznosti spolne identitete (da nisi dovolj ali si premalo trans, ženstvena, drugačna), in na podlagi te presoje v eno ali drugo smer – pretirano seksualizirajo ali razseksualizirajo – stereotipizirajo in utišajo vsako odstopanje od cisspolnosti. Homobitransfobijo je treba postaviti v širši kontekst razumevanja –  jo videti in slišati v izkušnjah in življenjih (vseh) LGBT+ oseb.

Reprezentacija LGBT+ oseb v medijih vpliva na to, kako bomo LGBT+ osebe obravnavane v vsakdanjem življenju, kjer obstajamo. Imamo svoj glas in ne rabimo, da drugi govorijo in odločajo o nas ali za nas. In ne morejo, ker ne vejo, ker ne živijo naših življenj. 

Reprezentacija LGBT+ oseb ni namenjena (samo) cisspolnim in heteroseksualnim ljudem z namenom približevanja. Reprezentacija je namenjena LGBT+ osebam, da se preko likov in vsebin prepoznajo, poistovetijo, povežejo, mislijo, začutijo; da odprejo možnost alternativnim izkušnjam in zgodbam, ki niso vedno samo utopične ali samo tragične. Samoreprezentacija je prostor vidnosti. LGBT+ identitete niso pravljice v filmih, niso izmišljene in (zgolj) zasebne realnosti, ki jih ljudje živimo. Reprezentacija LGBT+ oseb v medijih vpliva na to, kako bomo LGBT+ osebe obravnavane v vsakdanjem življenju, kjer obstajamo. Imamo svoj glas in ne rabimo, da drugi govorijo in odločajo o nas ali za nas. In ne morejo, ker ne vejo, ker ne živijo naših življenj. 

Tišina prepričanj

Vnašanje identitetnih vsebin v tišino je silno boleče. Čakaš minute, ure, dneve, leta, celo življenje. Čakaš na odziv. Čakaš na ljubezen. Dočakaš pa samo spoznanje, da je tudi tišina odziv. Čas ne celi bolečine in ljubezen ni nekaj, kar dočakaš. Tišina ostane s tabo. Namesto ljubezni srce napolni tišina. Samost v tišini je agresivna. Agresija se naseli v tišino, ker je tam prostor zanjo (in v skrajnih, a ne redkih, primerih rezultira v internalizaciji homobitransfobije, težavah v duševnem zdravju, suicidalnih ideacijah). Prepričuje te, da nisi okej. 

Dobronamernost ne izniči in ne preseže homobitransfobije.

Surovo homobitransfobijo je zlahka prepoznati, ker je direktna; grožnje, udarci, sramotenje, posilstvo. Prikrita homobitransfobija v vsakdanjih komentarjih, zadržkih, tišini, vprašanjih, pogledih in dotikih je okužena z mikroagresijo. Izjave tipa »Nisem homofob, ampak…; Sprejemam, da si gej, dokler ne govoriš o tem; Rada te imam kljub temu; Super, da imaš zdaj fanta, saj boš nekega dne že našel pravo ljubezen;Sej so vse ženske malo biseksualne; Podpiram trans osebe, samo res ne rabite skos samo o tem; Ne rabiš govoriti, da si biseksualen, lahko priznaš, da si gej; To je od moje hčerke dobra prijateljica delujejo sijajno defenzivno za prihajajoče eksplanacije, na katerih se kaže homobitransfobija v duhu dobrih namer. Ampak nič ne moreš, če pa mislijo dobro. Pogojevanje ljubezni na tovrstne načine implicira, da je vsako odstopanje od cisspolnosti in heteroseksualnosti slabše, da predstavlja problem, ki ga je oseba pripravljena spregledati. Dobronamernost ne izniči in ne preseže homobitransfobije; prisiljene_i smo spregledati načine, na katere smo spregledane_i. 

V tihem sprejemanju, kadar v svojih odzivih niti ne omenijo izkušnje seksualnosti, tega dela zgodbe, tega dela identitete, gre tako ali drugače za skrivanje in za tišino. To, da se seksualnosti ne omenja, ne pomeni, da je to tok okej in normalno in običajno, da niti ni treba. Tudi s tišino smo utišane_i.

Prebijanje skozi tišino

»Sej je vse ok, ampak ni treba skos izpostavljat svoje spolne usmerjenosti« 
Ni vse ok in treba je. Dokler obstaja potreba po vprašanju »zakaj je treba to skos izpostavljat« (pri čimer ne gre za vprašanje, ker homobitransfobija ne obstaja v obliki vprašanja), obstaja potreba po izpostavljanju (in ne odgovorih, ker nismo dolžne_i odgovarjati in pojasnjevati). 

»Sej je vse ok, ampak ni treba skos izpostavljat svoje spolne usmerjenosti« 
Ni vse ok in treba je.

Izpostavljanje neheteroseksualnih spolnih usmerjenosti ne pomeni, da so te nekaj neobičajnega. Tudi heteroseksualnost se ves čas in povsod izpostavlja. Če neheteroseksualne spolne usmerjenosti ne bi izpostavljale_i, bi se predpostavljalo in avtomatsko razumelo, da je oseba heteroseksualna, dokler ne bi bilo izpostavljeno drugače, in s tem spregledale_i, kako razlike v spolnih usmerjenostih vplivajo na življenja ljudi. Nismo vsi ljudje, ne glede na spolno usmerjenost, enaki, ker nimamo enakih življenjskih izkušenj, možnosti, priložnosti, nismo vsi enako slišani, videni, prepoznani, razumljeni, predvsem pa nismo vsi enako varni. 

Tišina ni luksuz in ni privilegij; tišina ni varen prostor. Razbijmo kolektivno, toksično tišino, ki visi nad prepričljivo platformo tolerance »sprejemam lgbt+ osebe, dokler ne razlagajo o svoji spolni usmerjenosti ali identiteti«. Skozi tišino se konstruirajo pomeni. Stereotipov, predsodkov, nasilja in zatiranja ne moremo preprečiti s tišino. Homobitransfobije ne moremo preseči skozi tišino. 

Nismo vsi ljudje, ne glede na spolno usmerjenost, enaki, ker nimamo enakih življenjskih izkušenj, možnosti, priložnosti, nismo vsi enako slišani, videni, prepoznani, razumljeni, predvsem pa nismo vsi enako varni. 

Tišina ni nikoli samo odsotnost besed; manjka posluha. 

Nihče ni brez glasu; namensko smo utišane_i in vedno slučajno preslišane_i. 

Naj ta tišina spregovori glasno, jasno, direktno in udarno.


Napisala Teja Bakše.

>

Obišči nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana