Deli Pride

Parada ponosa – Zakaj?

Parada ponosa – Zakaj?

New York, 1969

Še petdeset let nazaj so bili v ZDA pogoji za dostojno življenje LGBTQI+ oseb popolnoma nemogoči. Vsakršna implikacija drugačne spolne usmerjenosti ali identitete je naletela na takojšen odpor tako s strani družbe kot s strani oblasti. Živeti kot veleva srce je vodilo samo v zapor in v popoln konflikt z vsemi plastmi družbe. Pomenilo je marginaliziranost in depriviligiranost na vseh področjih življenja, pri mnogih povzročilo popoln obup, samomor, pri drugih dvojno življenje, polno sprenevedanja. Le redki so si uspeli ustvariti varno okolje, da jim ni bilo treba tajiti pomembnega dela identitete. Vsaj pred najbližjimi.

Živeti kot gej konec šestdesetih v Green Village-u v New Yorku je bil privilegij. No, peščici gejevskim klubom je uspelo kolikor toliko obratovati, v sivi coni, brez licence za alkohol. To je pomenilo tudi izsiljevanje s strani policije in vpletenost mafije. Pogoste so bile racije, kjer so aretirali na desetine transspolnih oseb, lezbijk in gejev. Vpleteni posamezniki so bili v stiku z nasilno transfobno in homofobno policijo pretepeni in ponižani. Kazenski sistem jih je imel samodejno za krive na podlagi spolne identitete in usmerjenosti. Ostali so brez zob in dostojanstva, brez pravice in enakosti pred zakonom, brez varnosti in zasebnosti v javnem življenju in včasih celo brez podpore najbližjih.

Že skoraj petdeset let je, odkar so v vzdušju ameriških črnskih in protivojnih gibanj v Stonewall Innu rekli: dovolj izkoriščanja in poniževanja! Ko so štirje policisti pretepali butch lezbijko Stormé DeLarverie pred zbrano množico petstotih ljudi, je zavpila: “Zakaj nič ne naredite?” in sprožila iskrico. Sledil je upor proti policistom, ki so se zabarikadirali v klub, in vodil v večdnevne proteste. Na koncu je dogodek na Christopherjevi ulici poponoma prerodil boj za emancipacijo in začel se je bojevit in organiziran LGBTQI+ aktivizem, ki še danes, počasi in vztrajno, spreminja politiko in kulturo zatiranja spolnih manjšin po različnih delih sveta.

Čečenija, 2017

V Čečeniji sta bila od konca Sovjetske zveze že dve vojni. Še danes je v ozračju napetost med različnimi silami, gibanji za osamosvojitev, islamskimi organizacijami in silami Ruske federacije. Negotovost in nasilje sta del vsakdana. Dogajajo se častni umori žensk, ki so očrnile čast družine in klana. Biti oseba drugačne spolne identitete ali usmeritve se lahko konča z umorom prav s strani najbližjih.

V aprilu je ruska novinarka Elena Milašina v izdaji Novaje Gazete prvič pisala o organizirani kampanji nasilja proti homoseksualcem s strani čečenskih državnih institucij. Ugotovila je, da je bilo več deset čečenskih homoseksualcev pridržanih s strani represivnih organov in mučenih z namenom, da so od njih pridobili sezname ostalih homoseksualcev. Nekateri so bili tudi umorjeni. Zelo malo informacij je o resničnem številu vseh izginulih, pridržanih in ubitih. Mnogi v LGBTQI+ skupnosti so prekinili vse stike v strahu pred nasiljem oblasti.

V primeru Čečenije so zastraševanje, izsiljevanje, mučenje in umori sistematične narave. Na dogajanje zadnjih mesecev v Čečeniji se je odzvala tako Angela Merkel kot tudi Emmanuel Macron. Nekatere države zdaj vztrajno odpirajo to temo na mednarodnem parketu in aktivno nudijo azile za begunce spolnih manjšin iz Čečenije, da bi jih nekako rešili nasilja. Bilo bi edino primerno, da tudi Slovenija ponudi pomoč skupini ljudi, ki jim zaradi osebnih okoliščin grozi načrten, sistematičen in institiucionaliziran holokavst!

Ljubljana, 2017

Pri nas so še dandanes žrtve institucionaliziranega nasilja interspolne, transspolne in cisspolno nenormativne osebe. Interspolne osebe medicina poskuša tlačiti v predalčke dvospolne normativnosti, transspolne osebe morajo za pravno priznanje spola še vedno dokazovati medicinske posege na genitalijah in biti objekt preizpraševanja in moraliziranja na vsakem koraku vsakdanjega življenja.

Tudi ob odsotnosti najhujšega institucionaliziranega nasilja je ponekod pri nas še vedno zelo težko živeti opolnomočeno življenje LGBTQI+ osebe. Transfobno in homofobno nasilje se še vedno dogaja. Še vedno se zgodi, da smo marginalizirani na rob družbe. Še vedno se zgodi, da smo diskriminirani in depriviligirani na področju šolstva ter dela ali v stiku z institucijami.

Živimo v zelo različnih situacijah, nekateri na intersekcijah različnih manjšin in ranljivih skupin. Ne smemo pozabiti na vse tiste, ki zaradi svojih osebnih okoliščin lahko le sanjajo o emancipaciji in vidnosti v družbi.

LGBTQI+ osebe ne pozabljamo zlahka slabih izkušenj iz preteklosti. Pa vendarle ne smemo na noben način dopustiti, da bi nam strah iz preteklosti preprečil iskreno in avtentično življenje danes! Če le imamo ta privilegij, da nas podpira družina, če imamo to srečo, da nas sprejemajo prijatelji, če si lahko oddahnemo, da nam ni treba skrivati spolne identitete in usmeritve pred lokalno družbo in če nas država v zakonodaji in konkretnih postopkih ne ponižuje… Storimo nekaj za tiste, ki nimajo tega privilegija. Pridruži se nam na Paradi ponosa 2017 v Ljubljani, 17. junija ob 17:00 pred društvom DIH! Povorka krene z Metelkove ob 18:00 in se zaključi s prireditvami na Novem trgu!

Nejc Jelovčan
>

Obiščite nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana