Deli Zanimivo

Občutek krivde

Občutek krivde

V življenju pri sebi opažam precej občutka krivde in razmišljam, ali lahko vzroke zanje najdem v sebi, so mi bili »vcepljeni« v družini, a so to ostanki naše krščanske tradicije (čeprav je bila v naši družini odkrito verna le babica, jaz do vstopa v OŠ, oče pa je le »občasni nedeljski vernik«). V odnosih z drugimi se kar prevečkrat vprašam, ali sem jaz kriva za slabo voljo nekoga drugega, zakaj zamujam in se tega enostavno ne zmorem otresti in v čem je smisel razpravljanja o lastni krivdi nasploh (skorajda se počutim krivo, ker se ne morem znebit pretiranih občutkov krivde). Običajno (kratkoročno) rešitev problema najdem v dialogu s sabo ali z drugimi, ki mi osvetlijo na novo situacijo. Ker pa je občutek krivde tako stalen spremljevalec v mojem življenju, mu namenjam malce več razmišljanja.

V pogovorih se pogosto vrtimo okoli različnih, med seboj prepletenih pojmov, ki imajo v ozadju skupni imenovalec – občutek krivde. Takšen je na primer občutek sramu, ki pomeni negativno oceno sebe. Povzroča občutke osramočenosti in prepričanja, da drugi mislijo, da sem manj vreden in sposoben. Sram pogosto sproži obrambni mehanizem, s katerim človek razbremeni napetost tako, da stvari preprosto pozabi, se z njimi ne ukvarja, a tudi iz tega nič ne nauči.

Poleg občutka sramu lahko v takšnih pogovorih izpostavim občutek vesti, ki je lahko konstruktiven ali nekonstruktiven in za razliko od sramu, spodbuja k učenju in delovanju. Oseba, ki občuti krivdo, lahko ob tem občuti moč za spremembo. Konstruktivno se odzove tako, da negativnih občutkov ne pozabi, temveč jo ti spodbudijo k boljšemu ali bolj poštenemu delovanju. Oseba pa lahko občuti tudi nemoč in se odzove nekonstruktivno, z brezdeljem in svoje napake ne popravi. Bistvena razlika med občutkoma sramu in krivde je torej njuna moč za učenje in spreminjanje. Vsaj v teoriji in izven teme LGBTIQ+, recimo.

Družina

V nasprotju s situacijami, v katerih smo ravnali narobe, se iz tega nekaj naučili in na podlagi občutkov krivde, spremenili svoje vedenje, pa so situacije, ko je občutek krivde omejujoč in neupravičen. Vsiljen od zunaj. Takšne občutke pogosto doživljajo osebe, ki pripadajo neki manjšini, npr. tudi pri ljudeh, ki se identificirajo v okviru LGBTIQ+ – katerih  spolna usmerjenost je drugačna od prevladujoče in splošno sprejete v družbi, drugačna od tiste, ki jo radi označimo za »normalno«. Še posebej je to izrazito pri otrocih, ki zaradi drugačne spolne usmerjenosti, kot jo imajo njihovi starši, doživljajo občutke sramu in krivde. V želji po sprejetosti in ugajanju staršem, doživljajo strah pred tem, da bi prizadeli in razočarali starše, če bi ti izvedeli, kakšna je njihova spolna usmerjenost. Edino pravo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti na tem mestu, je, kdo je tisti, ki bi v resnici moral premisliti o svojih dejanjih. Naloga in odgovornost staršev je, da svojega otroka sprejmejo in zanj ustvarijo ljubeče okolje, ne glede na otrokovo spolno usmerjenost. Občutke krivde bi bilo na tem mestu bolje pripisati tistim staršem, ki otroke na podlagi spolne usmerjenosti diskriminirajo in jim ne nudijo opore pri njihovem življenju.

Religija

Poleg družine, je vir občutkov še toliko pogosteje lahko tudi religija. Še posebej je to značilno za krščansko vero, ki otroke straši s peklom, kamor naj bi posameznik odšel po smrti, če ne bo ustrezal normam, ki jih od njega pričakuje družba. Lahko bi rekli, da gre za  manipulacijo in siljenje v sprejemanje zgolj ene spolne usmerjenosti kot normalne in za heteronormativnost (heteroseksualni odnosi so norma in se propagirajo na skoraj vsakem koraku našega vsakdanjega življenja). Tudi na tem mestu bi se bilo smiselno vprašati o tem, kdo bi pravzaprav moral doživljati občutke krivde in kdo si jemlje pravico o tem, da razsoja, katera spolna usmerjenost je primerna – ali celo – kako bi moral nekdo doživljati sebe in svojo spolno identiteto.

Ponotranjena homofobija

Tretji vir občutkov krivde pri LGBTIQ+ je ponotranjena homofobija. Če nekdo misli oz. verjame, da je biti gej, lezbijka ali biseksualen, narobe, ali »čudno«, potem se hitro počuti krivo, ko to opaža pri sebi in skuša potem to zatreti, skrivati ali se pridružiti hajkam proti LGBTIQ+ skupnosti. Lahko pa tudi v svojih notranjih bojih klone in pade v depresijo ali druge psihične stiske.

Zaključim lahko, da se pri osebah, ki se identificirajo kot LGBTIQ+ usmerjene, pogosto prepletajo občutki krivde, sramu in vesti, ki so med seboj prepleteni. Izvor vseh teh občutkov je družbene narave, vsiljen od zunaj, saj živimo v družbi, ki pogosto presoja o ustreznosti posameznikove spolne identitete skozi različne družbene institucije. Izpostavila bi družino, ki precej sooblikuje otrokov razvoj čustev in doživljanja samega sebe in katere naloga je otroka opremiti tako, da bo lahko živel v družbi. Naloga staršev je brezpogojna ljubezen in sprejemanje otroka – tudi ne glede na njegovo spolno identiteto. Prav tako bi izpostavila verske institucije, ki preko religijskih naukov vernike učijo o primernosti spolne identitete in strašijo s peklom ali izključenostjo iz »verske družine«. Heteronormativnost kot  umetno ustvarjena norma, ki temelji na zvezi moškega in ženske kot edinega normalnega odnosa v družbi, je pogosta norma tistih, ki si jemljejo pravico do diskriminiranja drugačnih. Ob tem se upravičeno sprašujem, kje je njihov občutek vesti, ali ob tem občutijo krivdo in ali jih morda ni sram, saj s takšnim vedenjem posegajo v pravice nekoga drugega.

In kaj z vsem tem?

Prav gotovo se ni kar za prepustiti občutkom krivde in nas lahko jezi, če nas svet in naše izkušnje spodbujajo k pretiranim občutkom krivde. In pri LGBTIQ+  osebah, je nemalokrat to dejstvo, ki lahko načne naše veselje do življenja kot si ga želimo in vpliva na naše duševno zdravje. Seveda ni zdravo, če si potem naprtimo še slabo vest ali dodatni občutek krivde, ker imamo občutke krivde;), zagotovo pa je priložnost, da se (vsake toliko) vprašamo: za koga sem odgovorna jaz? In kaj ni odvisno od mene? Kako preprosto želim živeti in s tem ne delam nobene škode drugim?

Tudi če se občutkov krivde ne znebimo enkrat za vselej, jo lahko sčasoma obvladamo oz. ji ne pustimo, da obvladuje in diktira omejitve našemu življenju. In prepoznamo, kdaj je zdrava in kdaj nam dela samo škodo.

~Ancha

VIRI:

>

Obiščite nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana