Deli Zanimivo

Mesec LGBTIQA+ zgodovine: Christina, kraljica Švedske

Mesec LGBTIQA+ zgodovine: Christina, kraljica Švedske

Mesec februar je mesec LGBTIQA+ zgodovine. Na DIH-u smo se odločile_i v tem času objaviti 8 člankov, ki obravnavajo vse identitete v tej kratici – lezbijke, geje, biseksualne, transspolne, interspolne, kvir in aseksualne osebe ter vse ostale identitete, ki so zajete pod +. Članki ne bodo nujno obravnavali zgodovine neke spolne usmerjenosti ali spolne identitete, ampak bodo zgolj predstavljali en kratek vpogled, zanimivost, zgodbo ali drug prispevek, ki naslavlja specifično spolno usmerjenost ali identiteto.

Dobrodošle_i k branju.

Švedska kraljica Christina je znana po tem, da je vladala nad Švedsko na svoj način. Abdicirala je svoj položaj, preobrnila se je iz protestantizma na katoličanstvo, bila je nenavadno dobro izobražena, imela je rada umetnost in imela je rada ženske. Formalno je postala kraljica leta 1650.

Christina se je rodila leta 1626 kot edini otrok takratnega kralja Gustavusa Adolphusa Vasa in kraljice Marie Eleanore Brandenburške. Odraščala je v času tridesetletne vojne (1618-1648) in po navodilih očeta je dobila izobrazbo, “kot bi jo imel deček”. Hitro je postala znana po svojemu znanju in kasneje so jo imenovale_i “Minerva severa” ali “Atena severa”.

Uradno je postala kraljica leta 1632 po očetovi smrti; takrat je imela 6 let. V času do njene polnoletnosti je kraljestvo vodil Axel Oxenstierna, ki je bil svetovalec Christininem očetu in kasneje postal svetovalec tudi Christini.

Leta 1644 je imela 18 let in začela prevzemati več vlog v vodenju kraljestva. Christinino kronanje je bilo prestavljeno do 1650 zaradi vojne z Dansko.

Pri 18 letih je spoznala Ebbo Sparre, 15-letno žensko, hčerko politične družine, ki so jo poslali h Christini, da bi bila njena dekla. Christina ji je pravila “Belle” in pogosto hvalila njeno lepoto obiskujočim diplomatom. Pisma, ki jih je kraljica pošiljala Ebbi, močno nakazujejo, da odnos ni bil platonske narave. Vključila se je tudi v Ebbin zakon in ji izbrala zakonca tako, da je zagotovila, da bo Ebba ostala v Christinini bližini.

Leta 1645, pri 19 letih, je v nasprotju z nasveti svetovalca Oxenstierne poslala svojega delegata na pogajanje glede vojne, ki jo je Švedska takrat bila z Dansko. Svetovalec je bil mnenja, da se mora vojna nadaljevati, razen, če Švedska dobi izjemno dobro ponudbo; Christina pa se je zavzemala za mir pod vsakim pogojem. In to se je tudi zgodilo.

Christina je osnovala “dvor učenja”, ki naj bi bil namenjen slavljenju umetnosti, gledališča in glasbe. Akademijo je moral obiskati tudi Rene Descartes, vendar se je izkazalo, da se s Christino nikakor ne razumeta, poleg tega je leta 1650 zbolel in umrl.

Po kronanju leta 1650 se je izkazalo, da Christino poroka z moškim, moški na splošno in rojevanje otrok sploh ne zanimajo, kar je bilo v velikem nasprotju s tem, kar se je brez razprave pričakovalo od nje. To je bila samo ena od mnogih težav, na katere je naletela v času svojega kraljevanja.

Že leta 1651 so se začele govorice, da se želi preobrniti na katoličanstvo, kar bi bilo za njen kraljevski položaj gotov propad. Njena spolnost in pogledi na poroko so bili problematični, ampak religiozna čustva, ki jih je začela izražati, so bila nesprejemljiva.

Leta 1654 je javno in uradno abdicirala kraljevski položaj. Grof Per Brahe, ki je bil zadolžen za odstranitev njene krone, tega ni zmogel, in je zato Christina z lastnima rokama predala svojo moč nasledniku.

Od takrat je oblačila samo še moška oblačila in potovala po Evropi;
nekaj časa je živela v Antwerpnu, potem pa se je tudi uradno preobrnila na katoličanstvo in bila povabljena v Rim.

Leta 1656 se je borila za naslov kraljice Neaplja. Član njenega gospodinjstva, markiz Monaldesco, je izdal njene načrte takratnim vladajočim osebam v Neaplju. Christina ga je za to dejanje takoj in v njeni prisotnosti dala ubiti. Zaradi tega dejanja je bila nekaj časa marginalizirana v rimski družbi, ampak se je kasneje spet vključila v cerkvene politike.

Več kot 20 let svojega življenja je bila znana kot kraljica rimske “podzemne scene”, leta 1689 pa je zbolela in umrla. Prosila je za enostaven pogreb, ampak se je papež odločil, da bo njen pogreb javna ceremonija in da bo pokopana v Vatikanu, kar je bila takrat redka čast.

(@limunika)

Viri:

>

Obišči nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana