Deli Zanimivo

Kako (je) živeti s težkimi temami ali kako preživeti nasvete o tem – o strahovih, kaosu, zatiranju, globoki žalosti, jezi in moči

Kako (je) živeti s težkimi temami ali kako preživeti nasvete o tem – o strahovih, kaosu, zatiranju, globoki žalosti, jezi in moči

Kako (je) živeti s težkimi temami ali kako preživeti nasvete o tem

– o strahovih, kaosu, zatiranju, globoki žalosti, jezi in moči

Z upoštevanjem, da tehnike, zdravila in pristopi ne delujejo iz mnogih razlogov (npr. ker je potreben čas, da zdravila začnejo učinkovati ali da se vzpostavijo nove povezave v možganih), razumevanje, zakaj masa po spletu razmetanih nasvetov, kadar gre za težke teme, ne deluje in ne more delovati, osvobodi ujetosti v brezizhodnost. Nismo obsojene_i na nasvete privilegiranih čokolino strokovnjakov. Nihče ni obsojen na brezup.

“Vsi smo kdaj žalostni” -> jabolka niso hruške

Težave v duševnem zdravju gredo z roko v roki s socialnimi in političnimi strukturami, z odnosnimi in zgodnjimi življenjskimi izkušnjami, z drugimi težkimi okoliščinami, na katere imamo malo ali celo nič vpliva. Nasveti, kako s spanjem, zdravo prehrano in rekreacijo odpraviti anksioznost, depresijo in druge težave, s prelaganjem odgovornosti na ljudi, ki živijo v zatirajočem sistemu, ne dosežejo vzroka težav, vselej ga reproducirajo ali vsaj vzdržujejo.

“Zdravo jej in dovolj spi” -> jej in počivaj

Spanje ne deluje na ukaz ali željo. Če bi lahko spali, bi. Zadnja ideja, ki ti pade na pamet, je porabljati energijo, ki je nimaš, za pripravo (zdrave) hrane. Ne greš delat drastičnih dietnih sprememb, s katerimi svoje telo spraviš v še večji šok. Hrana ali način prehranjevanja, ki pomeni zagotovilo, da ješ, lahko tudi vir udobja in ugodja, je v kriznih, akutnih, težkih situacijah še posebej ključnega pomena. Kar hočem reči je, da jej in vzemi in uporabi kar deluje zate. Kar hočem kričati je, če krvaviš, ni prioriteta, kakšna zdrava dieta vpliva na celjenje rane, treba je (najprej) ustaviti krvavitev.

“Ugasni telefon in si vzemi čas zase” -> ničesar ti ni treba

Ne delaj tega, preveč je tega, premalo je tistega, preveč delaš, delaj to, delaj uno, delaj, delaj, delaj nekaj. Čas ni dejavnost. Če rabiš, leži v postelji in glej v strop. Bodi na telefonu, če ti je igrica, socialni mediji, virtualen stik z ljudmi vir podpore in strategija spoprijemanja. Moderna zabloda o času zase in skrbi zase zgolj zapakira pritisk produktivnosti. Nekaj moraš delati s svojim časom, tudi če je ta dejavnost poljubna in prijetna – pa niti ni nujno; nenaden mir ali stik s seboj lahko vodi v grozljivo preplavljajoč občutek, zato razne meditacije in podobne aktivnosti v akutnih stanjih niso dobra ideja. Tudi iskanje nekega višjega smisla, ki naj bi ga že imeli v sebi, je v teh momentih odveč, ker tega, kar iščemo, (še) nimamo. Strategij se je treba naučiti, okoliščine je treba ustvariti, pomene je treba misliti, smisel je treba razvijati.

Ni ti treba delati nekaj, kar se ne čuti dobro zate in nima smisla delati nekaj, kar ne odgovarja na potrebe. Delati nič (nič lahko pomeni karkoli se ne vrednoti kot produktivno; gledanje serij, scrollanje po raznih platformah) pomeni delati vse, kar rabiš, kadar na ta način preživiš. Kaj je bolj produktivno od tega?

“Najdi razloge za življenje” -> hoteti je razlog

Ko nimaš in ne najdeš razlogov za življenje, se običajno znajdeš tudi brez kapacitet za iskanje volje za iskanje razlogov. Razlogi so v glavi in povsod okoli, ampak se ne dotaknejo, ne pašejo pravilno, ne čutijo se oprijemljivo. Ne morem (tako) živeti, ampak nočem umreti. Včasih hočem umreti, ampak se nočem ubiti. Hočem hoteti živeti. Hočem čutiti te razloge. In dokler hočem, sem in lahko in bom. Če hočem razlog, je razlog to, da hočem razlog. Hoteti razlog je imeti razlog.

“Ne skrbi in poglej s pozitivne plati; vse je stvar perspektive” -> rekonstrukcija popularnega diskurza o pozitivnem mišljenju; perspektiva onkraj vrednotenja

Res, da s svojim načinom mišljenja in ponavljanja enih in istih misli in skrbi, vplivamo na to, kako se počutimo. S konstantnim skrbljenjem in premišljevanjem o neprijetnih stvareh porivamo svoj um onkraj zdravega delovanja. Prav na ta način učinkujejo tudi konstantne izkušnje sistemskega nasilja in neenakosti, pa o tem nihče ne pametuje. Zavedanje in čutenje, da za te stiske ne moremo več nositi odgovornosti, je tista drugačna perspektiva, ki jo najbolj rabimo in sega onkraj pozitivnosti v nujnost in pravičnost in odgovornost.

Pozitivno mišljenje, kot odsotnost “negativnega” (ki običajno implicira ignoriranje težav) ne odgovori na stiske, ki nastajajo v zatirajočem sistemu. Ko spustimo pridno naučeno samouničevalno vlogo, se začne proces zdravljenja in celjenja. S prenehanjem (re)produciranja misli o lastni manjvrednosti, misli ostajajo – navsezadnje so udobno usidrane v naš program. Če te misli zgolj pustimo, jih ne poskušamo utišati, potlačiti ali potencirati, sicer ne bodo izginile, izgubile pa bodo svojo moč. Nismo končale_i misli, končale_i smo bitko, ki jo bijemo proti sebi.

Ne počutimo se okej in občutek je, da nikoli ne bo in ne more biti drugače. Po mesecih ali celo letih trpljenja to ni nobeno presenečenje. Enako bi se zgodilo, če bi nenehno tekle_i teh nekaj tednov, mesecev, let. Mišice bi propadle. Kratek počitek ne bi bil dovolj, da bi noge nehale boleti in da bi lahko hodile_i, kaj šele tekle_i. Načeloma nihče ne teče tako dolgo in tako daleč, da bi prišlo do totalnega razsutja telesa, ker nas telo opozori in ustavi. Kako nam ta vednost pomaga? Na enak način nas opozarjajo simptomi in težave v duševnem zdravju. Če nadomestimo vprašanja “zakaj ne zmorem” z “zakaj moje telo potrebuje toliko počitka”, drastično premaknemo fokus od nezmožnosti k celjenju; silovito odvržemo odgovornost za posledice sistemskega zatiranja, ki jih nosimo; s počitkom vstopimo v produktiven upor. V momentu realizacije grozovite zmote o lastni nemoči, se začudene_i znajdemo v zavedanju, kako in koliko zmoremo preživeti v strukturnih grozotah. Koliko več zmoremo, kot si sploh lahko predstavljamo.

“Odloči se za veselje” = uživaj ko trpiš?

“Veliko slabše bi lahko bilo” – vedno je lahko slabše; lahko bi me posilil 2x na dan, ne samo enkrat; lahko bi me ubil, pa me je samo pretepel; lahko bi me poškodovali, pa so se samo verbalno spravili name. Lahko bi se ubila, pa imam samo težko depresivno epizodo. Nič v tem ni lahko. Nič v tem ni odločitev. Nasilje ni odločitev. Depresija ni odločitev. Koliko slabše mara biti, da je dovolj? Kje se to konča? Kdo presoja o tem, da bi lahko bilo slabše? Ne, ne bi moglo biti slabše in predvsem ne sme obstajati opcija, da bi bilo.

“Bodi hvaležna za vse, kar imaš” – imam slabo plačano službo, streho nad glavo, hrano in vsakodnevno dozo nasilja. Danes sem dobila še dodatne udarce in 3 seksistične pakete, hvala! Prakticiranje hvaležnosti prinaša ugodne elemente, vključno s fizičnim vplivom na možgane (sproščanje serotonina in dopamina), ne izbriše pa bolečine težkih izkušenj. Forsirati ljudi, ki doživljajo nehumane stiske, živijo s težkimi temami in v nemogočih okoliščinah, iz istega razloga deluje hudo uničujoče.

“Kako je lahko nekdo tak, kot si ti, depresiven?” – naj vprašanje uporabljeno kot sredstvo zatiranja, postane zahteva za razumevanje in nuja za odgovor skrbi.

“Odpusti in ne glej nazaj” = ignoriraj sedanjost?

Manipulacija. Izsiljevanje. Igra moči. Zloraba. Zanemarjanje. Izživljanje. Privzgojena krivda. Travmatične izkušnje ostajajo in grejo z mano naprej. Ni šlo za nesporazum. Ni bilo mimogrede. Ni bilo slučajno. Ni se zgodilo enkrat. “Če so lahko drugi pozabili dogodek, zakaj ga ne moreš ti?” Ker je bila zame formativna in travmatična izkušnja, zanj je bila sreda popoldne. On živi nasilje, jaz živim posledice. Oboje se še vedno dogaja. Oboje je še vedno sedanjost, nekje. Takšna sedanjost ni nikoli več preteklost.

“Stopi iz cone udobja” = vstopi v cono nevarnosti

Če v iskanju nove perspektive razumemo, da smo same_i odgovorne_i za posledice svojih misli in da imamo nanje vpliv, lahko razumemo tudi okoliščine in strukture, na katere tega vpliva nimamo. Pri vseh oblikah nasilja, zatiranja, izključevanja, lahko govorimo zgolj o coni preživetja. Korak nazaj od nasilja, je 84576894379 korakov iz cone udobja. Živeti s težkimi temami in v težkih okoliščinah smo tako daleč od cone udobja, da je vsak korak preživetje. Uničujoče misli, ki so posledica realnih izkušenj in nevarnih realnosti, rešujejo življenje.

Negativna misel Pozitivno mišljenje Od mišljenja k realnosti
Nikol ne bo minilo. Vsaka situacija in občutek mine, nič ne traja večno. Kdaj bo minilo? Ko te partner brca v glavo, mimoidoči grozi na ulici, ne dobiš službe zaradi spolne diskriminacije,… Kdaj se bo to nehalo? In če se bo, a bo prepozno?
Ne zmorem tega. Čeprav je to zame težko, lahko zdržim in zmorem. Težke teme so prevelike, da bi jih vsakič morali (z)držati.

Treba je ustvariti varne pogoje, ki sploh omogočijo možnost spreminjanja svojih miselnih shem, ne zgolj preganjati ljudi v objem agresivnih rok.

Živeti s težkimi temami pomeni živeti v tveganju in živeti v boju. Tvegati je boj in ostati varna_en je boj. Vsaka odločitev o tem kdaj, na kakšen način in kateri boj bo bila ta dan, je boj. Vsak boj je zmaga; enkrat zmaga v umiku, drugič v kričanju, tretjič v obstoju.

Vsebina nasvetov ni problematična, ker temelji na znanosti, in nasveti so dobri, in so v rešitev usmerjeni; obsojam neodgovorno razmetavanje in obmetavanje z njimi. Uničujoče je ostati pri neoprijemljivih in nedostopnih oblikah podpore in pomoči, in usodno je s tem sploh začeti; prav daleč ne bomo prišle_i, neizogibno pa bomo padle_i precej globoko. Z zagotovitvijo pogojev (varnost, stabilna tla pod nogami, nove izkušnje, dostopnost pomoči) lahko šele začnemo z rekonstrukcijo pomenov, izkušenj, samogovora in oblikovanja ustreznejših perspektiv o sebi (in) zase.

Ljudje okrevamo, se celimo, se spoprijemamo z izzivi in rastemo, živimo v zatirajočem sistemu, s seboj nosimo svoje izkušnje. Nad tem, kako bomo svoja izkustva življenja mislile_i, čutile_i, nosile_i in z njimi živele_i, imamo vpliv. Zgolj za to smo odgovorne same_i; nikoli za depresijo, nikoli za revščino, nikoli za nasilje. Travmatične stvari, ki se nam dogajajo, niso naša krivda. Travmatične stvari, ki se nam dogajajo, niso naša krivda.

Napisala Teja Bakše

Članek je nastal v sklopu solidarnostnega projekta Medvrstniška podpora za LGBTQIA+ mlade.

>

Obišči nas

Slomškova ulica 25
1000 Ljubljana