Na jutrišnjem, že drugem DIHtivem večeru poezije in kratke proze se nam bo z besedo in glasbo predstavila tudi Sandra Erpe. Čeprav 25-letna magistrica primerjalne književnosti in študentka doktorskega študija Humanistike in družboslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani pogosto objavlja v najrazličnejših tiskanih in spletnih literarnih revijah, jo širša javnost pozna predvsem kot kantavtorico. Pred dnevi je posnela videospot za skladbo Tropski dež.
Med vidnejše nagrade prišteva bronasto kanto, ki jo je leta 2015 prejela na festivalu Kantfest. Leto pozneje je bila v kategoriji novinec leta nominirana za zlato piščal. Lani je sodelovala v projektu RTV Slovenija in Ministrstva za kulturo z naslovom Imamo novo glasbo, pri založbi Dallas Records pa je izdala debitantski album Sinonim za mojo mladost. Skladba Sedež ob oknu, ki je izšla februarja letos, napoveduje novo smer v Sandrinem glasbenem ustvarjanju.
Sandra pravi, da v glasbo ni mogoče preliti vsega, kar občuti v vsakdanjem življenju, zato se posveča tudi pisanju poezije. »To mi omogoča večjo neposrednost in intimnost; na takšen način izražam tudi družbeno kritiko, saj mi pesniška svoboda dovoljuje kritično distanco.«
Prihodnji teden bo luč sveta ugledala njena prva pesniška zbirka.
SELITEV: TAKE ONE (Sandra Erpe)
WC školjka je bila pokvarjena
že od jedkega začetka
da bi potegnil vodo
si moral najprej spustiti pokrov
stopiti nanj
in na vrhu kotlička pritisniti zaklopko
ko sem se po nekaj mesecih
prezgodnjih budilk
‘kdo-je-kriv-prepirov’ in razjedi na želodcu
končno odselila
sem najbolj sovražila novo kopalnico
z butastimi pelikani na keramičnih ploščicah
in prevelik lijak
v katerem bi z lahkoto zaplavala
manjša raca
seveda pa sem najbolj sovražila
običajno delujočo WC školjko
BERLIN (Sandra Erpe)
morala sem
videti
kje si je zloglasna
Christiane F.
prvič vbrizgala
H
in kje je prvič
pofafala tiča
morala sem
videti
postajo
živalskega vrta
in tisto malo
klošarjev
ki spadajo zraven
morala sem
priti
da bi lahko
videla
in nabirala spomine
ne vem zakaj
nisem pomislila
da na postaji
verjetno ne bo
14-letne deklice
z iglo v roki
niti Detlefa
in ostalih prijateljev
ker je od takrat
minilo
nekaj desetletij
čeprav se zdi
da zares ni pretekla
niti sekunda
svet v knjigi
je tako zelo živ
in enak za zmeraj
in to je prekleto
naporno
zato sem pač morala
videti
priti sem
da se
jaz otrok iz podalpske deželice
zares prepričam
SAMOTE (Sandra Erpe)
Ali zares obstaja samo univerzalna ista-za-vse samota ali pa so (bog ne daj!) ta potuhnjena stanja za vsako bitje, ki pleše po tvojih vekah, različna? Zakaj bi o tem govoril le neznancu – zakaj bi prav njemu zaupal, da se vračaš nekam, kamor se ne znaš vrniti in kljub vsemu ostajaš nekje vmes; vmes med vlaki in zrenji, da sva to poletje pač premalo padala v travo in spuščala balone v nebo, da sva – ja, premalo – šla, da bi lahko z gotovostjo trdila, kako se mlade jate ptic utapljajo v zadnjih žarkih sončnega zahoda. Le dva osamljena norca na poti do padala, ko je noč že strastno ugasnila luč, zdaj počasi stiskata skupaj deževne oči in končno še zadnjič prečkata ulico, ki ju je tako dolgo spremljala. Občutek, ko veš, da ti ni treba, a vseeno hočeš, postaja nevzdržen, ker si mogoče že umrl ali pa je umrla vsaj tvoja različica iz leta 2014 – ko veš, da ti ni treba, ampak vseeno hočeš; na silo prisluškuješ, kaj govorijo ozvezdja in kako se planet odpravi iskat tisto, za kar si bil prepričan, da je za-vse-isto, in če morda je; zakaj vsaki zvezdi med prsti odmeva del neba – zakaj še vedno ne veš, kakšen vonj imajo sanje? Zakaj bi o tem govoril le neznancu; veš, da ti ni treba, ampak vseeno moraš – osamljen kot vrtiljak med najhujšim nalivom sredi lunaparka –, na robu začetka naivno čakaš, saj je vsakršna samota takšna; dva, ki se ne bosta nikoli srečala, imata srečo v svojih šapah.
_________________________________
Foto: Boštjan Tacol