LJUBLJANA – Sociolog Roman Kuhar je v sredo zvečer vodil predavanje v sklopu LGBTIQ+ meseca na Univerzi v Ljubljani. Na dogodku se je osredotočal predvsem na življenje lezbijk in gejev v Sloveniji ter svoja razmišljanja podpiral s pomočjo dveh raziskav izvedenih v letu 2004 in 2014. Predavanje, ki ga je organiziralo Društvo DIH – Enakopravni pod mavrico, je potekalo v Peterlinovem Pavilijonu.
Kuhar je skozi raziskavi poskušal interpretirati, kako se je življenje gejev in lezbijk v Sloveniji spremenilo v desetih letih med obema raziskavama na področjih vsakdanjega življenja, razkrivanja spolne usmerjenosti, spopadanja z nasiljem idr. »Ko sem prejel rezultate raziskave sem bil razočaran,« je dejal Kuhar. »Razočaran, ker se svet v tem času ni postavil na glavo.« Podatki namreč niso pokazali, da bi se stvari radikalno spremenile. Vendar je Kuhar priznal, da je nato sledila stopnja streznitve, saj je deset let premalo za radikalne spremembe v družbi. »Načeloma se stvari v družbi ne spreminjajo tako hitro,« je dejal.
Čeprav je bilo sprememb malo in so bile zelo majhne, pa jih je nekaj vendarle bilo. »Spremembe so bile zabeležene predvsem v zasebnem življenju,« je razkril Kuhar in poudaril, da se je to zlasti kazalo na pozitivnejših reakcijah v krogu družine. »Razlike v javnem življenju niso bile zabeležene. Stopnja diskriminacije, nasilja itd. je ostala na približno enaki ravni kot pred desetimi leti.«
Po besedah Kuharja se je velik premik pokazal tudi pri samosprejemanju gejev in lezbijk. To naj bi bila predvsem posledica razvoja interneta, ki je omenjenima skupinama služil kot velik vir informacij. Starejše generacije, ki interneta še niso poznale oz. se je takrat šele razvijal, niso vedele kaj se dogaja z njimi, saj jim ni nihče povedal, da je homoseksualnost nekaj normalnega in da v tem niso sami. »Zaradi vseh zgrešenih informacij in pomanjkanja informacij iz okolja, šole, družine, začneš sam nad seboj izvajati zelo hudo obliko nasilja,« je Kuhar pripovedoval zgodbo neimenovanega geja iz njegove prve raziskave. Glavnina anketirancev je v raziskavah poročala, da se o seksualnosti v družini niso pogovarjali, prav tako pa so zelo malo podatkov pridobili s strani šole. »V kurikulumu za osnovno in srednjo šolo je trenutno le eno mesto, kjer je spolna usmerjenost eksplicitno zapisana kot cilj poučevanja, tj. pri predmetu družba,« je povedal Kuhar, »vendar pa nobeden od potrjenih učbenikov spolne usmerjenosti ne omenja.«
Kuhar je predavanje zaključil z »neprijetno« temo – nasilje nad istospolno usmerjenimi osebami. »Načeloma vsak drugi gej ali lezbijka še vedno poročata o vsaj eni izkušnji nasilja zaradi spolne usmerjenosti,« je povedal Kuhar. Stvari so se v desetih letih sicer malce izboljšale, a je po njegovem mnenju ta sprememba zanemarljiva. Rezultati raziskave kažejo, da gre tukaj še vedno za večinoma verbalno nasilje. Največja sprememba v tem delu raziskave se je pokazala pri vprašanju o izvajalcu nasilja. »Bila je najbolj negativna sprememba. Delež izvajanega nasilja s strani sošolcev se je od prve raziskave povečal za več kot 100 odstotkov,« je na podlagi grafa razložil Kuhar. V letu 2004 naj bi o nasilju s strani sošolcev poročalo le 20 odstotkov anketirancev, v letu 2014 pa več kot 40 odstotkov. Sicer pa na tem področju vrh še vedno zavzemajo neznanci.
Avtorica: Maja Pavlin