Si dovolj “bi”?
17. maja obeležujemo mednarodni dan boja proti homofobiji, transfobiji in bifobiji.
Njegov glavni cilj je ozaveščanje glede nasilja, diskriminacije in represije, s katero se soočajo LGBT+ skupnosti po celem svetu. S približanjem teme splošni javnosti se lažje začnejo (nadaljujejo) dialogi z mediji, odločevalci in širšo civilno družbo, ki zahtevajo enake pravice za LGBT+ posameznice_ke. Številne nevladne organizacije in institucije organizirajo dogodke, kjer opozorijo na še vedno obstoječe ovire v vsakdanjem življenju. Marsikaj bi se dalo povedati o praznovanju takšnih in drugačnih mednarodnih dni, kjer izobesimo zastave, delimo rože, pozivamo k spremembi, ob polnoči pa pozabimo na problem in se vrnemo v svoj privilegiran vsakdanjik; eni bolj, drugi manj. Marsikaj bi se dalo povedati o performativnosti takšnih dejanj in njihovih (skritih) namenih, pa o tem, komu služijo in zakaj jim je narasla priljubljenost. To seveda ne pomeni, da obeleževanja niso pomembna. Omogočajo priložnost za evalvacijo storjenega, praznovanje napredka, oblikovanje načrtov za prihodnost, predvsem pa povezovanje s sebi podobnimi in delu na skupnosti.
“Kljub temu znotraj LGBT+ skupnosti obstaja hierarhija, ki jo narekuje cis-heteronormativna družba.”
LGBT+ skupnost je izjemno raznolika. Ne samo, da se posameznice_ki razlikujejo po drugih osebnih okoliščinah, ki narekujejo njihova življenja, kot so družbeno-ekonomski razred, rasa, etnična pripadnost, različne telesne zmožnosti itd., posamezne skupnosti znotraj akronima imajo različne stopnje sprejemanja v družbi in posledično tudi različne izkušnje. Strica na družinski večerji potrepljamo po rami, ko reče, da niso vsi geji slabi, saj nekaj let nazaj tega ne bi izustil (kljub temu, da se dopolni s tem, da “to, ko hočejo biti fantje punce, to je pa že predaleč”). Nekatere stvari družba sprejema (beri: tolerira) bolj kot druge, spolna usmerjenost je manj kritična kot spolna identiteta, ker izzove manj zakoreninjenih norm in je torej lažje prebavljiva. Kar lahko klasificiramo, lažje razumemo; kar ne spada v konkretno kategorijo, izzove več neodobravanja. A o tem drugič. Tokrat želim pobliže pogledati strup, ki skupnost odžira navznoter. Na socializacijo in ponotranjenje norm LGBT+ osebe seveda nismo imune, zaradi lastne kvalitete življenja (in solidarnosti?) zgolj mnogo več naredimo na raztapljanju mnenj, ki so nam bila dana in s katerimi se ne strinjamo. Prevprašujemo, ker poskušamo razumeti sebe in pogosto tako lažje razumemo tudi koga drugega. Kljub temu znotraj LGBT+ skupnosti obstaja hierarhija, ki jo narekuje cis-heteronormativna družba. Kaže se v diskriminaciji že diskriminiranih na številne načine, vsak od njih bi zahteval lasten članek in vse so enako pomembne. Ena manj naslovljenih in ena, o kateri lahko govorim jaz, je bifobija.
Mnoge_i posameznice_ki se sprašujejo, če pripadajo LGBT+ skupnosti, čemur pogosto sledi razmišljanje v smeri, če ji pripadajo “dovolj”. Ta miselni tok hitro pripelje do negativnih doživljanj po smislu “ne spadam nikamor”, ko oseba ne čuti, da izpolnjuje heteronormativne standarde, hkrati pa ni “videti kot lezbijka”. Biseksualne osebe se s tem soočamo tudi s strani skupnosti, ki prepogosto s heteronormativnimi osebami deli številne stereotipe o naši zmedenosti, promiskuitetnosti, tendenci k varanju do tega, da si izmišljujemo in smo straight/lezbijke/geji; da v bistvu ne obstajamo. Skupnost, ki bi me naj razumela, mi da občutek, da me ni. Da četudi sem, sem drugotna liga, podporna pomoč, faza, eksperiment.
“Stereotipi heteronormativne družbe imajo plodna tla povsod, tudi v LGBT+ skupnosti, nekateri pa jih vztrajno zalivajo, čeprav v istem dihu sami sebe imenujejo za solidarne. Če nam je vsem mar za isto stvar, čemu fragmentacija?”
Stereotipi heteronormativne družbe imajo plodna tla povsod, tudi v LGBT+ skupnosti, nekateri pa jih vztrajno zalivajo, čeprav v istem dihu sami sebe imenujejo za solidarne. Če nam je vsem mar za isto stvar, čemu fragmentacija? Solidarnost do ene identitete ne izključuje razumevanja do drugih; človeška empatija ni torta z omejenim številom kosov, ki jih moramo skrbno razdeliti. Kje je topla skupnost, ki jo opevamo? Kdo je postavil tako prekleto okrnjene kriterije za vstop vanjo, če bi naj bila osnovana na sprejemanju, solidarnosti, odprtosti in varnosti? Je zgrajena na sprejemanju ali dokazovanju? Če je smisel sprejemanje, zakaj sodelujemo pri reproduciranju in dodatni marginalizaciji že marginaliziranih skupin? Zakaj nadaljujemo z zatiranjem, ki smo ga bili deležni sami?
“Zame je moja spolna usmerjenost fluidna, preference se spreminjajo, predvsem pa z njimi nisem omejena.”
Nisem 50/50. Nisem pol lezbijka in pol heteroseksualka. Biseksualnost ne deluje na tak način. Svojih izkušenj z ženskami ne rabim dopolniti z enakim številom moških. Edino ravnovesje, ki ga iščem, je notranji mir. Nikomur ne dolgujem pojasnil. Ne sluzastim moškim, ki upajo na trojčka, in ne družinskim članom, ob katerih se ne počutim varno. Omejeno dojemanje moje življenjske izkušnje teh ljudi je točno to – njihovo omejeno dojemanje, osnovano na njihovih posploševanjih in sodbah (ki pa seveda vplivajo na mojo realnost, in jih prav zato ne morem zanemariti). Še vedno sem biseksualka, ko sem v resni zvezi z moškim. Še vedno bom, če se z moškim poročim. Če si oblikujem družino in otroke vzgajam s svojo partnerico, je odstotek biseksualke v meni enak. Zame je moja spolna usmerjenost fluidna, preference se spreminjajo, predvsem pa z njimi nisem omejena. Seveda so izkušnje drugih biseksualnih oseb lahko popolnoma drugačne, v nobenem primeru pa njihova biseksualnost v heteroseksualnih odnosih ne neha obstajati in ni odobrena z izpolnjevanjem pogojev, ki jih je postavila tretja oseba. Moja identita je validna ne glede na ostale okoliščine. Tisti, ki menijo drugače, si morajo oznako “borec za pravice LGBT+” sneti.
TR