Pordelih lic: intervju s Tomom Vebrom

𝐓𝐨𝐦 𝐕𝐞𝐛𝐞𝐫 (Maribor, 1995) je pesnik, performer, vizualni umetnik, urednik in kulturni producent. Je samozaposlen v kulturi in večkratni prejemnik JAK-ove štipendije za perspektivnega ustvarjalca na področju leposlovja. Poezijo objavlja v literarnih revijah 𝑆𝑜𝑑𝑜𝑏𝑛𝑜𝑠𝑡, 𝑃𝑜𝑒𝑡𝑖𝑘𝑜𝑛, 𝐷𝑖𝑎𝑙𝑜𝑔𝑖, 𝑀𝑒𝑛𝑡𝑜𝑟, 𝐿𝑖𝑡𝑒𝑟𝑎𝑡𝑢𝑟𝑎, 𝐴𝑝𝑜𝑘𝑎𝑙𝑖𝑝𝑠𝑎 in 𝑅𝑎𝑠𝑡. Je zmagovalec Pesniške olimpijade 2018, uvrstil pa se je tudi v finale Pesniškega turnirja 2019, 2022, 2024,  zmagal na MKC-jevem natečaju »Ali govoriš emojščino«, na natečaju Naj pesem 2020 v sklopu festivala Dnevi poezije in vina, na natečaju za najboljšo kratko zgodbo revije 𝑆𝑝𝑖𝑟𝑎𝑙𝑎 v letu 2022 in na natečaju Fanny Haussmann za najboljši cikel pesmi v letu 2023. Njegove pesmi so bile objavljene na Hrvaškem, Madžarskem, Grčiji, Franciji, Avstriji, Nemčiji, Rusiji in na Kitajskem, nekaj njegovih pesmi je bilo objavljenih tudi v nemški antologiji 𝑀𝑒𝑖𝑛 s𝑐ℎ𝑤𝑢𝑙𝑒𝑠 𝐴𝑢𝑔𝑒, kjer se s svojimi deli predstavljajo gejevski literati in umetniki iz celega sveta. Uredil je antologijo pesniške skupine 𝑃𝑠𝑒𝑣𝑑𝑜𝑝𝑜𝑒𝑡𝑖: 𝑀𝑖𝑙𝑖𝑚𝑒𝑡𝑒𝑟 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑙 in izbor del mladih slovenskih LGBTQ+ ustvarjalk_cev 𝑆𝑟𝑐𝑎 𝑣 𝑖𝑔𝑟𝑖. V sklopu festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru in projekta Maribor skozi rožnata očala organizira literarne večere z naslovom 𝑀𝑙𝑎𝑑𝑎 𝑠𝑙𝑜𝑣𝑒𝑛𝑠𝑘𝑎 𝐿𝐺𝐵𝑇𝑄+ 𝑙𝑖𝑡𝑒𝑟𝑎𝑡𝑢𝑟𝑎. Udeležil se je literarnih rezidenc v Kubedu, Grazu, Schrattenbergu, Dunaju in Corku. Izdal je tri pesniške zbirke: Točka preloma, Do tu sega gozd in Pordelih lic.

Glej kako sneži
nebo je mehko
ko me stiskaš k sebi
na licih poganjajo
rdeči tulipani
tvoj nasmeh
dvigovanje in spuščanje
prsnega koša
lepota ki me rani
tam od znotraj
veliko ti nisem povedal
a za zdaj je dovolj
ta slika.

Kako in katere_i pesnice_ki so navdihnile_i tvoj umetniški glas?

Vsekakor sta na začetku mojega literarnega ustvarjanja name naredila velik vtis Ana Svetel in Esad Babačič, k njunim delom se še danes zelo rad vračam, saj zapisano razumem zmeraj nekoliko drugače, v čemer se kaže tudi kvaliteta njunih del. Trenutno pa me najbolj navdušujejo in inspirirajo predvsem pesnice_ki znotraj moje generacije, s katerimi sem spletel vezi tudi v osebnem življenju in je tako branje njihovih besedil še nekako bolj intimno (Špela Setničar, Sara Fabjan, Veronika Razpotnik…). Kot bralca me zanima prav slednje – glasovi katerih ni strah zarezati globoko in pokazati svojo notranjost. Vse ostalo se mi zdi brezveze.

Katere teme obravnava tvoja nova pesniška zbirka Pordelih lic in katera čustva najbolj povezuješ z njo?

Pesniška zbirka Pordelih lic je specifična in zame nekaj prav posebnega, saj sem nekatere pesmi napisal še pred svojim prvencem Točka Preloma. Tako je bil tudi sam proces pisanja in sestavlja zbirke nekoliko drugačen, saj je nastajala v daljšem časovnem razponu in sem na tak način lahko zajel v njej različna obdobja svojega življenja. V sami zbirki se ukvarjam predvsem z lastno preteklostjo – s časom adolescence in z vsemi čustvi, vprašanji in temami s katerimi se človek navadno ukvarja v tem obdobju. Pesmi so tako precej zaletave, naivne, prežete z duhom vsemogoče.

Kdaj si začel pisati poezijo in kako si se od takrat do zdaj razvil kot pesnik?

Zdi se mi, da je svoj oseben ali umetniški razvoj zmeraj nekoliko težko komentirati. Ljudje smo namreč zmeraj sami s seboj in ne zmoremo nase in na svoje življenje pogledali z nekega drugega zornega kota, nepristransko in objektivno. Vsekakor pa lahko komentiram svoj odnos, ki ga imam do poezije. Pred devetimi leti, ko sem začel s pisanjem pesmi, sem v tem iskal predvsem uteho, podporo in možnost obesedovanja občutkov in situacij, s katerimi sem se takrat ukvarjal. Pisanje je zame takrat imelo predvsem nek psihoterapevstki učinek in mi dajalo možnost predelovanja in shajanja z različnimi tegobami s katerimi sem se ukvarjal v svojih zgodnjih dvajsetih. Zdaj poezije ne pišem zaradi potrebe in gole nujnosti, temveč, ker jo želim pisati, ker se mi zdi, da je življenje veliko lepše, ko v njega spustiš pesem.

Kako tvoja kvir izkušnja vpliva na teme in slog tvojega pisanja in kako razumeš termin kvir literatura?

Sem pesnik, ki večino tem s katerimi se ukvarjam v svojem pisanju jemljem in se z njimi soočam tudi v svojem osebnem življenju. Samega sebe dojemam kot človeka na presečišču različnih poti, prepričanj in nazorov. Vsak človek je na nek način kolaž različnih identifikacij – spol, socialno-družbeni razred, poklic, narodnost, spolna usmerjenost… Tudi sam se vseh teh identifikacij zavedam, ne želim pa, da bi me katere od njih preveč zaznamovale, definirale in kroile potek mojega življenja. Tako je tudi moja kvir izkušnja le ena izmed mnogih izkušenj, ki jih imam v tem življenju, biti kvir samo po sebi tako ni nekaj enoznačnega, tako kot je težko govoriti o neki poenoteni izkušnji biti strejt. Kvir osebe živimo zelo različna življenja, nekatere njihovo kvirovstvo definira bolj kot druge, izhajamo iz različnih socialno-družbenih razredov in zato uživamo v različnih položajih in privilegijih, na nas vplivajo različne zunanji vtisi in okoliščine… Prav zaradi tega se mi zdi termin kvir literatura tudi delno problematičen, saj po eni strani daje vidnost, glas in reprezentacijo osebam, ki so marsikdaj zaradi svoje kvir izkušnje prezrte in zatrte. Po drugi strani pa se meni osebno zdi problematično, da ljudje radi označujejo samo marginalizirane skupine, s tem smo naprimer kvir ljudje vedno v položaju nečesa »drugega«, obrobnega, manjšinskega. Ne razumem zakaj bi spolna usmerjenost morala definirati vso delo, ki nastaja pod avtoričinimi_jimi prsti. Dela se tako dojemajo v kontekstu te spolne usmerjenost, kar pri svojih strejt bratih in sestrah seveda ne opažamo.

Kje lahko tvojo pesniško zbirko kupimo in kje lahko sledimo tebi?

Sledite mi lahko na mojem Instagram profilu: @tomveber7, knjigo pa si lahko zagotovite že na našem dogodku v četrtek, katerega se zelo veselim.