V sredo, 16. 11. 2016, je v Mestnem muzeju v Ljubljani potekalo tretje strokovno srečanje z imenom TransMisija. Gre za enega ključnih javnih dogodkov za tematike transspolnosti v Sloveniji.
Letošnja poudarka dogodka sta bila na dveh temah: pravnem priznanju spola oz. širše, na pravni ureditvi človekovih pravic transspolnih oseb in transspolnosti v mladinskem formalnem in neformalnem izobraževanju v Sloveniji.
Podrobnejši program TransMisije III.
V prvem delu so se govorci pogovarjali predvsem o pravnem priznanju spola v Sloveniji in dobrih praksah v Evropi in svetu. Z nami so svoje izkušnje in znanja delili: Noah Keuzenkamp, oblikovalec in izvajalec usposabljanj za organizacije pri Transgender Europe, – Ana Grm, Zavod Transfeministična Iniciativa TransAkcija in dr. Bojana Zadravec, predsednica Združenja upravnih delavcev Slovenije. Za začetek je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, zakaj je potrebno in pomembno pravno priznanje spola. Razlogi so tako praktični kot seveda kršenje pravic, nediskriminacija in enake možnosti (težave pri identifikaciji, zaposlovanju, nasilje, nadlegovanje, ves čas se moraš outirati in razlagati, kaj je transspolnost, kršenje pravice do zdravja, zasebnosti, nedotakljivosti telesa idr.). Noah je povedal, da si 74 % transspolnih oseb v Evropi želi pravnega priznanja spola. Situacija pa je žal daleč od idealne. Za pravno priznanje spola je v 22 državah še vedno obvezna sterilizacija, v 35 državah psihiatrična diagnoza … Več informacij o stanju v Evropi si lahko ogledaš zemljevid stanja pravic transspolnih oseb v Evropi, ki ga pripravlja TGEU. Vseeno pa se stvari premikajo, v 20 državah je v teku sprememba zakonodaje v prid transspolnim osebam in pravnemu priznanju spola. Najboljše prakse se skrivajo na Malti, Danskem, Norveškem in Irskem, kjer so v zadnjih letih pozitivno spremenili zakonodajo v prid transspolnim osebam. Pri spreminjajo zakonodaje se pojavlja trend depatologizacije in spreminjaja zakonodaje tako, da bi prišlo do pravnega priznanja spola zgolj na podlagi samo-priznanja spola. Brez zdravniških ali psihiatričnih potrdil. Brez kirurških posegov ali hormonskih terapij. Brez poseganja v integriteto posameznika in kršenja njegovih pravic.
Tako v prvem, kot v drugem delu strokovnega srečanja smo se dotaknili vprašanja, ali je sploh pomembno, da imamo v dokumentih in tudi sicer zabeležen spol. Ali je ta podatek nujen? Dr. Bojana Zadravec je na to vprašanje odgovorila iz upravnega vidika: ‘ Načeloma, če bi bile pravice vseh izenačene, podatka sploh ne bi potrebovali. Ker pa temu žal (še) ni tako, pa je pomembno. Predvsem zaradi uveljavljanja pravic.’ Tukaj smo se seveda spotaknili tudi ob vprašanje ‘kaj pa nebinarne spolne identitete?’ Kako urediti to vprašanje, tako v zakonodaji, dokumentih, kot v vsakdanjem življenju, od čisto praktičnih stvari kot so WCji, do kompleksnejših vprašanj.
Drugi del srečanja je potekal v obliki panelne razprave, za omizjem pa so sedeli_e: dve transspolni osebi, Mark Užmah in Ani Klobučar, redna profesorica dr. Milica Antić Gaber iz oddelka za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, srednješolska profesorica angleščine Urša Posavec in mladinska delavka dipl. soc. del. Katja Sešek. Pogovarjali_e so se o prisotnosti, potrebah in izkušnjah transspolnih oseb v formalnem in mladinskem neformalnem izobraževanju v Sloveniji. Pogovor o transspolnosti zavisi na transspolnih osebah, na njih je odgovornost razkrivanja svoje spolne identitete in seveda bojazen, kaj bodo sošolci_ke in profesorji_ice na to sploh rekli. Na šolah in fakultetah je iniciativa prepuščena učiteljem_icam, profesorjem_icam oz. drugim pedagoškim delavcem_kam in njihovi osebni zavzetosti in sploh poznavanju tega področja. Za postoriti je veliko. Na vseh nivojih, od izobraževanja pedagoškega kadra, do sprememb kurikuluma, fizične ureditve prostorov izobraževalnih ustanov, sprememb dikcije v učnem gradivu … Tudi na področju neformalnega mladinskega dela izven LGBT+ organizacij je tema še precej neraziskana, mladinski_ke delavci_ke imajo premalo ali nič znanj o transspolnosti in s tem hote ali nehote tudi diskriminirajo transspolne osebe. Hkrati pa se srečujemo s stiskami transspolnih oseb, kot otrok in mladih, ki živijo v binarno naravnanem cis-normativnem sistemu, kjer nimajo v svojem okolju tako rekoč nič informacij o transspolnosti in velikokrat ne vedo, kaj se jim sploh dogaja, ne vedo, na koga se obrniti po podporo. Na srečo s(m)o tu organizacije kot je Zavod TransAkcija in druge LGBT+ organizacije, ki nudij(m)o informacije, svetovanje in podporo mladim transspolnim osebam in njihovim bližnjim. Žal se velikokrat mladi z nami srečajo šele v srednji šoli ali na faksu.
Prav zaradi truda organizacij kot je Zavod TransAkcija pa se stvari premikajo naprej, pozna se napredek in dela se na različnih frontah, od informiranja, do spreminjanja zakonodaje, nudenja podpore posameznikom_icam, izobraževanja strokovnjakov_inj iz različnih področij. Dela je še veliko, zavezništva pa se širijo.
Nekaj utripov iz strokovnega srečanja lahko (po)doživiš z ogledom videa:
Dogodek so omogočili Mestna občina Ljubljana, Astraea – Lesbian Foundation for Justice, Veleposlaništvo Združenih držav Amerike, Ljubljana in Transgender Europe – TGEU.