Evrovizija in EBU se nam predstavlja kot nepolitičen glasbeni spektakel, ki naj bi “združeval” Evropo zgolj prek zabave in popevk. Kar je bizarna trditev.
Že sam nastanek tega tekmovanja ima izključno politične temelje – Evrovizija je od začetka služila tudi kot orodje za evropsko povezovanje in diplomacijo. Evrovizija je vedno bila prežeta s politiko in je sprenevedanje EBU-ja ne samo neprimerno oz. smešno, ampak kaže na ignoranco EU, še več – tiho podpira genocid in vojne. Evrovizija danes ni zabaven glasbeni dogodek, ampak orodje za legitimizacijo vojn, kolonializma in geopolitičnega razrednega reda, ki se oz. bolje rečeno so se skrivali za “rainbow washingom”.
Evrovizija kot institucija ni nevtralna, ker tudi kultura ni nevtralna. EBU in Evrovizija služita kot ideološki aparat, ki s pomočjo spektakla utrjuje vrednote kapitalističnega centra – individualizem, liberalna toleranca, nacionalna konkurenčnost – ob tem pa zakriva realne razredne antagonizme, kolonialna razmerja in vojaško nasilje. Kot je zapisal Antonio Gramsci: “Vsaka kulturna institucija je orodje hegemonije, ker proizvaja konsenz za prevladujoči razred.”
V kratkem prispevku bomo skušale pregledati historični in politični kontekst tega največjega glasbenega festivala. Besedilo je mnenje, ki temelji na preprostih dejstvih, debata o poziciji pa je vedno dobrodošla.
Historični kontekst nastanka Evrovizije
Prva Evrovizijska Popevka se je zgodila leta 1956 v Lugnanu v Švici, organizirana je bila s strani Evropske radiodifuzivne zveze (EBU), ki jo organizira še danes. Tekmovanje je bilo zasnovano v povojni razdeljeni Evropi s ciljem spodbujanja evropskega sodelovanja in enotnosti preko skupnega televizijskega prenosa, ideja za glasbeno tekmovanje je izhajala iz italijanskega glasbenega tekmovanja San Remo, ki že od leta 1951 vsako leto navdušuje celotno Italijo in okoliške države.
V času, ko je Evropa okrevala po grozotah druge svetovne vojne, je Evrovizija skušala ponuditi neke vrste kulturno diplomacijo – priložnost, da se nekoč sprte države povežejo preko glasbe. Pobudniki so želeli z “univerzalnim jezikom glasbe” premostiti razdore in vzpostaviti občutek skupne evropske identitete. Ta cilj pa je bil od začetka vpet v razredni projekt združevanja Evrope kot prostora stabilnosti in integracije kapitala. Obnova po vojni je temeljila na Marshallovem planu in ameriški strategiji strahu pred komunizmom – Evrovizija je bila tako tudi kulturni produkt antikomunistične fronte. Že sam nastanek je tako temeljil na sami političnosti in združevanju evropskih držav proti vzhodnemu bloku (lahko celo trdimo, da je šlo za mehko diplomacijo, ki je takrat pripravljala evropske države na skupno pot, ki se je kasneje manifestirala v Evropski uniji).
Kot kulturni aparat je Evrovizija že v času hladne vojne pomagala krepiti simbolno moč Zahoda: promovirala je “evropski stil življenja”, ki je pomenil tržno ekonomijo, potrošništvo in “svobodno izražanje” – vse, kar je bilo postavljeno v opozicijo proti socialističnemu Vzhodu. A ta svoboda izražanja je vedno selektivna: svobodni smo, dokler reproduciramo logiko trga in liberalne demokracije. Edward Said je opozarjal, da kulturni imperializem deluje prav tako učinkovito kot vojaški: “Imperializem si nikoli ni želel samo zemlje, želel si je tudi misli.”
Uradno je EBU razglašala, da Evrovizija ni politično motivirana prireditev. Kljub temu je hladnovojni kontekst kmalu pokazal drugače. Tekmovanje je sprva vključevalo zgolj zahodnoevropske države; vzhodni blok pod sovjetskim vplivom ni sodeloval (do kasnejših let). Evrovizija je tako postala neke vrste kulturna fronta hladne vojne – zahodne države so prek bleščečega festivala pop kulture negovale medsebojno povezovanje in vrednote svobodne Evrope, medtem ko je vzhod organiziral svojo alternativno prireditev – Intervizijo. Že to kaže na politične boje v sferi kulture in zabave.
Že v prvih desetletjih so avtoritarni režimi prepoznali vrednost Evrovizije npr. španski fašist Franco naj bi denimo videl v tekmovanju priložnost za izboljšanje mednarodne podobe Španije. Zgodovinar Vuletić poudarja, da so nekatere diktature izkoristile Evrovizijo za “beleženje” svoje podobe v tujini ter iskanje političnih in gospodarskih koristi. Podobno danes to počne državna tvorba Izrael. Evrovizija se je rodila kot produkt svojega časa – ideja združene Evrope po vojni in medblokovske napetosti sta ji bili položeni v zibelko.
Ne samo to, da je bil začetek političen; temeljil je na ideji sprave in povezovanja – že samo dejstvo, da na Evroviziji sodelujejo države in ne javne televizije kaže na nujno političnost tega tekmovanja. Ko glasbenica predstavi svojo pesem pod zastavo države je že to samo po sebi politično in njenega nastopa ne moremo ločevati od politik, ki jih izvaja določena država.
“Biti političen” v kontekstu popularne kulture in Evrovizije
Kaj sploh pomeni, da je glasbeno tekmovanje “politično”? V splošnem politiko lahko razumemo kot boj za moč, vpliv in vrednote v družbi, vendar je mnogo več – politično je praktično vse kar ureja družbena razmerja in vpliva nanje; popuarna kultura pri tem ni nevtralna. V kontekstu Evrovizije politizacija ne pomeni nujno neposredne propagande, temveč se kaže bolj subtilno: skozi reprezentacije identitet, meddržavno rivalstvo, vrednote, ki jih izvajalke in organizatorji posredujejo, ter odzive občinstva in medijev. Evrovizija tako deluje na ravni simbolne politike: vsaka sodelujoča država nastopa kot predstavnica nacionalne skupnosti, to pa samodejno vnese elemente nacionalnega ponosa, rivalstva in diplomatskih odnosov. Gre za primer “banalnega nacionalizma” – vsakdanje manifestacije narodnih identitet (zastave, himne itd.) v na videz nepolitičnem okolju tekmovanja.
Ne smemo pozabiti tudi na interese kapitala. Kapital igra ključno vlogo: EBU je odvisna od zasebnih sponzorjev, ti pa oblikujejo meje sprejemljivega izražanja. Evrovizija zato ni samo kulturni spektakel – je tudi tržno-politični projekt, kjer se ideološko usmerja, kdo sme biti viden, kaj se sme povedati in kaj se mora prikriti. Kapital je vedno zainteresiran za promocijo na glasbenih in športnih prireditvah, velikokrat pa so take prireditve tudi zelo močno odvisne od takih podjetji in korporacij, da se sploh lahko izvedejo. V zadnjih letih je glavni sponzor Evrovizije ravno Moroccanoil; sicer izraelsko podjetje, ki se skriva za nenavadnim imenom.
Organizatorji EBU sicer vztrajno poudarjajo apolitičnost Evrovizije (kot da ni že samo zatrjevanje apolitičnosti politično) – v pravilih eksplicitno piše, da politične izjave, geste ali slogani na odru niso dovoljeni.
Pomembno je razumeti, da “nepolitizacija” nikoli ne pomeni odsotnosti politike – pomeni zatiranje določenih politik (npr. protikolonialne solidarnosti) in privilegiranje drugih (npr. nacionalnega ponosa, liberalnega individualizma). To je del t. i. ideološke nadstavbe, ki kulturno sfero uporablja za ohranjanje razredne vladavine in geopolitične hegemonije. Evrovizija ni izjema, temveč učbeniški primer le tega.
A kot ugotavlja Megginson, da je Evrovizija od “vedno prežeta s politiko – od glasovanja do nastopov”. Že dejstvo, da vsako leto države podeljujejo točke drugim državam, sproža interpretacije o zavezništvih in spopadih v ozadju. Primeri so tudi iz Slovenije, ničkolikokrat smo brale užaljene izjave naših predstavnic, ki naj ne bi prejele dovolj točk od Hrvaške ali Srbije? Zakaj takih pričakovanj nimamo od Italijanov ali Švedov?
Tekmovanje je tako postalo odražalec mednarodnih odnosov: analitiki in novinarji po finalu mrzlično razčlenjujejo, katera država je glasovala za katero in kaj to pomeni za njune odnose.
Včasih države preko pesmi izražajo svoj nacionalni narativ ali stališče – četudi zavito v metafore. Tako je ukrajinska zmagovalna pesem “1944” (Jamala, 2016) zelo očitno nosila politično sporočilo (o trpljenju krimskih Tatarov), kar so mnogi brali kot aluzijo na aktualno rusko-ukrajinsko situacijo. Pesmi niso diskvalificirali, ker ni neposredno omenjala politikov, a njena politična konotacija je bila jasna vsem.
Evrovizija je poligon izvajanja mehke politične moči. Države lahko z izbiro izvajalca in pesmi gradijo svojo mednarodno podobo – t.i. “nation branding”. Estonska zmagovalka leta 2001 je recimo simbolizirala “uspeh” postsovjetske države na poti v evropsko integracijo. Na drugi strani lahko kontroverzen nastop sproži diplomatske zaostritve, banalen primer je lahko recimo že letošnji predsednik Estonije, ki se v svoji točki “posmehuje” iz Italijanov.
Biti političen v kontekstu Evrovizije pomeni preplet zabave in ideologije: glasbeni spektakel postane nosilec sporočil o tem, kdo smo, s kom smo povezani in za katerimi vrednotami stojimo. Kot je dejal izvršni nadzornik Evrovizije Martin Österdahl, je tekmovanje nekakšen “dnevnik razpoloženja in družbenega konteksta Evrope”, ki odseva duh časa – in čeprav trdimo, da nismo politični, moramo vedno zagovarjati osnovne vrednote, kot so demokracija in človekove pravice. Ali se tega res držijo? Zakaj ta pravila veljajo le za določene države in za druge ne?
Tekmovanje med državami: nacionalni interesi, točke in politične napetosti
Evrovizija na oder postavi države kot tekmovalke – ta formula sproža meddržavno tekmovalnost, primerljivo s športnimi dogodki, le da tukaj namesto športnikov nastopajo glasbeniki. Tako se političnosti in “mehki” diplomaciji niti ne more izogniti.
Nacionalni interesi in identitete se odražajo v izboru pesmi, scenskih simbolih in nenazadnje v podeljevanju točk.
Glasovanje je področje, kjer politika vedno prehiti glasbo: znani so primeri blokovskega glasovanja, ko si določene skupine držav dosledno medsebojno podeljujejo visoke točke. Klasičen primer je Grčija in Ciper, ki si skoraj vsako leto izmenjata najvišjo oceno, ne glede na kvaliteto pesmi – kar je že pregovorno na Evroviziji. Podobno se oblikujejo skandinavski blok, balkanski blok, vzhodnoslovanski blok itd. Pogosto to odraža kulturno in jezikovno bližino ali pa politične in družbene vezi (npr. Turčija je dolgo dobivala točke od Nemčije zaradi številčne turške diaspore v Nemčiji).. Kritiki pravijo, da se tako na evrovizijskem odru odigravajo politična zavezništva, glasovanje “za soseda” pa spodkopava ideal nepristranske izbire najboljše pesmi.
Zaradi očitnih pristranskosti so se že pojavljali pozivi k bojkotom tekmovanja s strani držav, ki so se čutile zapostavljene. Še posebej v 2000-ih, ko so vzhodnoevropske države večkrat povsem dominirale na lestvici, so zahodne delegacije izražale nezadovoljstvo nad “nepoštenim” sistemom glasovanja. EBU je odgovorila z reformami – uvedba dveh polfinal (da se razbije geografske bloke) in ponovna vključitev strokovnih žirij poleg televotinga (od 2009 dalje, to se je sicer lansko leto ponovno spremenilo) naj bi uravnotežili lokalne naklonjenosti. Kljub temu geopolitični vzorci pri točkovanju ostajajo del folklore Evrovizije in vsako leto znova medijsko odmevajo.
Poleg točk se nacionalna politika odraža v nastopih in izboru pesmi. Države pogosto v svoj nastop vtkanejo nacionalne simbole ali zgodbe: na primer Armenija in Azerbajdžan sta v preteklosti vključila reference na sporna ozemlja (Gorski Karabah), kar je vodilo v medsebojne obtožbe.
Ne pokaže pa se vsa politika le med glasbenimi nastopi. Lep primer je zadnja Evrovizija, ki je potekala v Izraelu, na njej si je Izrael z “evrovizijskimi razglednicami” nonšalantno prisvajal palestinska ozemlja, ki jih je že takrat okupiral.
Nekateri spori so tako ostri, da države nočejo biti skupaj na odru: Armenija je izpustila Evrovizijo 2012 v Bakuju, medtem ko Azerbajdžan ni kazal armenskih nastopov na TV. Grčija in Turčija sta se iz političnih razlogov izmenično odjavljali v 70-ih (denimo Grčija 1975 zaradi turške invazije na Ciper). Tudi zastave in geste so večkrat zanetile škandal: npr. armenski predstavnik 2016 mahal z zastavo Karabaha, spomnimo se tudi islandske predstavnike iz leta 2019, ki so uporabili palestinsko zastavo itd.
Politika vpliva tudi obratno – na sprejem nastopa doma. Če neka država pošlje na Evrovizijo umetnika ali pesem, ki odstopa od domače uradne politike, lahko pride do notranjih polemik. Primer je ruska pevka Manizha (ESC 2021), ki je s feministično pesmijo izzvala kritike konzervativnih krogov v Rusiji, podobno reakcijo so v Sloveniji dobile Sestre (2002). Na drugi strani lahko solidarnostno glasovanje odraža sočutje Evrope do določene države: Ukrajina je leta 2022 sredi vojne prejela rekordno podporo občinstva, kar je bilo široko razumljeno kot izraz politične solidarnosti, ne le glasbeni uspeh. Tako je Evrovizija postala tudi nekakšno orodje za merjenje mednarodne podpore ali nezadovoljstva – aplavz, žvižgi in točke so mnogokrat pogojeni s političnimi simpatijami ali antipatijami med državami, čeprav se samo nezadovoljstvo od lanskega leta tudi utiša npr. uporaba tehnologije omejevanja žcižgov in dodajanje ploskanja – očitna je bila uporaba te tehnologije pri lanskem nastopu Izraelske predstavnice.
Kvir skupnost in Evrovizija
Evrovizija si je v desetletjih nabrala oboževalstvo kvir skupnosti. Bila je zelo liberalno tekmovanje, ki je pustilo izražanje različnih identitet in je kvir osebam dajala občutek vidnosti in sprejetosti, kar je izrednega pomena.
Evrovizija si je v desetletjih nabrala zvesto občinstvo kvir skupnosti. Od zgodnjih 1990-ih dalje je postajala ena redkih množičnih medijskih platform, ki je kvir identitetam omogočala vidnost, izraznost in občutek sprejetosti. V svetu, kjer so bile kvir osebe še vedno množično kriminalizirane, cenzurirane ali marginalizirane, je Evrovizija ponujala simbolno zatočišče – oder, kjer raznolikost ni bila samo tolerirana, temveč slavljena.
Leta 1998 je zmaga Dana International, prve transspolne izvajalke na Evroviziji, pomenila prelomnico: odprto trans ženska je zmagala – ne le kot glasbenica, temveč kot simbol upora in emancipacije. Njena zmaga je navdihnila mnoge in utrdila status Evrovizije kot prostora, kjer lahko manjšine zablestijo v središču množične kulture.
Od takrat se je zvrstilo vse več odprto kvir izvajalcev: Paul Oscar iz Islandije je bil že leta 1997 prvi odkrito gejevski nastopajoče; Conchita Wurst (Avstrija, 2014) je s svojo zmago in globalno odmevnostjo premikala meje spolne izražnosti; Marija Šerifović (Srbija, 2007) je svojo istospolno usmerjenost razkrila kasneje, a njena zmaga je že takrat pomenila ogromno za kvir ljudi v konservativnih družbah; Duncan Laurence (Nizozemska, 2019) je bil odkrito biseksualen zmagovalec; leta 2023 je slavila Nemo, prva nebinarna zmagovalka Evrovizije, ki je zgodovinsko zacementirala oder kot prostor nebinarnosti v mainstreamu. Ne gre pa pozabiti niti na slovenske Sestre (2002), ki so v slovenskem kontekstu sprožile pravi kulturni pretres in javno razpravo o spolu, spolnosti in normativnosti.
Evrovizijski oder je tako postal prostor razširjene vidnosti in slavja kvir identitet. Ta simbolna moč je pomembno vplivala na normalizacijo kvir identitet, posebej med mlajšimi generacijami. A s tem, ko kvir identitete vstopajo v množično kulturo, vedno pride tudi trenutek, ko kapital in oblast poskušata ta prostor “poblagoviti”, ga depolitizirati – prilagoditi hegemoniji.
Nekatere države so na kvirovstvo in liberalizacijo odgovorile z umikom. Turčija se po letu 2012 ne udeležuje tekmovanja; uradno zaradi nestrinjanja s sistemom glasovanja, a turški predstavniki so kasneje nakazali, da jih motijo kvir prizori, kot je bil npr. lezbični poljub na odru leta 2013. Madžarska se je po letu 2019 prav tako umaknila – uradno brez razlage, neuradno pa v času porasta anti-LGBT retorike doma, z razlago, da Evrovizija promovira “preveč liberalne vrednote”, ki so v nasprotju z nacionalno konservativno agendo. To jasno kaže, kako Evrovizija – čeprav se deklarira kot apolitična – ostaja močan simbol politične orientacije: države, ki so v kulturnem sporu z zahodno liberalno ideologijo, jo pogosto zavrnejo.
V preteklosti je bilo običajno, da so občinstvo in izvajalke na Evroviziji nosili in vihrali mavrične, trans, bi in druge kvir zastave. Te zastave so bile več kot dekoracija – bile so politični simboli, izjave obstoja in ponosa. Mnoge izvajalke in zmagovalke so jih na oder prinesle zavestno, kot izraz solidarnosti, identitete in opora za tiste, ki jih doma še vedno preganjajo, cenzurirajo ali zanikajo. Ko na odru zasije mavrična zastava, to ni le estetska gesta – je upor proti heteronormativnosti in konservativni kulturni represiji. Je opozorilo, da Evropa ni nikdar enotna v sprejemanju manjšin – a da se prostor za emancipacijo lahko gradi znotraj hegemonih institucij.
Zato je odločitev EBU, da od letos prepove vse zastave, ki niso državne, izredno pomenljiva. Ne gre zgolj za “tehnično pravilo” – gre za aktivno odločitev, da se odstrani simbolni jezik manjšin z javnega odra. V času, ko po Evropi ponovno narašča fašizacija – z napadi na trans skupnost, napadi na LGBTQ+ dogodke, cenzuro umetnosti in retoriko o “tradicionalnih vrednotah” – se je EBU odločila stopiti korak nazaj in se temu trendu počasi podrediti. Pod krinko nevtralnosti uvaja cenzuro, ki koristi predvsem nacionalističnim, homofobnim in konservativnim silam.
Ta prepoved ni “apolitična” – nasprotno, je globoko politična: signal, da se EBU vse bolj uklanja pritiskom ponovne rasti konservativizma in da je pripravljena izbrisati simbolno prisotnost tistih, ki so ta oder soustvarjali desetletja. S tem Evrovizija ni več varni prostor, temveč postaja normalizirani kulturni produkt, ki išče širšo sprejemljivost za ceno tistih, ki so jo naredili posebno in inkluzivno.
Evrovizija je z zgodovinsko prijaznostjo do kvir skupnosti de facto zagovarjala človekove pravice in enakopravnost. A prav to jo je vedno postavljalo v konflikt s konservativnimi režimi, zato se danes dogaja pospešen ideološki obrat: simbolne geste solidarnosti se odpravlja, soročila enakosti se umikajo v ozadje, Evrovizija se prilagodi “kulturni nevtralnosti”, ki pa je v resnici le kodificirana oblika politične prilagoditve hegemoniji.
V trendu ponovne fašizacije sveta in tudi Evrope se je EBU leta 2025 so tekmovalkam prepovedale nositi zastave, ki niso zastave držav, ki tekmujejo. Mislim, da dodaten komentar niti ni potreben mar ne?
Evrovizija: Belorusija
V praksi se Evrovizija pogosto znajde v vrtincu aktualnih konfliktov.V naslednjih kratkih sklopih bomo izpostavili par primerov aktualno-političnega dogajanja, ki ga EBU ni znala postaviti iz odra.
Belorusija je Evrovizijo skozi večino svojega sodelovanja uporabljala kot instrument državne promocije in mehke moči. Po predsedniških volitvah leta 2020 in brutalnem zatrtju množičnih protestov proti beloruskemu predsedniku je prišlo do odprtega konflikta z EBU, kar razkriva politično naravo institucije, ki se navzven predstavlja kot nevtralna in apolitična.
Leta 2021 je beloruska državna televizija za predstavnico na Evroviziji izbrala skupino Galasy ZMesta s pesmijo “Я научу тебя”, katere besedilo je odkrito zasmehovalo protestniško gibanje in izražalo lojalnost oblastem. EBU je zahtevala spremembo tekmovalne pesmi. Čeprav Evrovizija formalno prepoveduje politična sporočila, EBU teh pravil ni dosledno izvajala – razen kadar so sporočila prihajala iz pozicij, ki nasprotujejo liberalno-demokratski paradigmi, ki jo Evrovizija dejansko ščiti in reproducira. Takojšnja reakcija EBU in poziv k zamenjavi pesmi je bil v tem kontekstu politično-ideološka odločitev, ne pa tehnična intervencija v skladu s pravili.
Ko je Belorusija poslala drugo različico, ki je bila prav tako označena za “neustrezno”, je bila diskvalificirana. Ta odločitev je bila precedens: prvič v zgodovini sodelovanja je bila država izključena zaradi vsebine svojih prispevkov. Le nekaj mesecev kasneje je EBU suspendirala članstvo beloruske nacionalne televizije BTRC, pri čemer je kot razlog navedla “vladno vmešavanje” v medije – čeprav je v resnici šlo za nadaljevanje političnega pritiska in discipliniranja medijev, ki ne sledijo liberalnemu vrednotnemu okostju evropskega prostora.
Ta primer jasno razkriva dvojna merila EBU in selektivno rabo načela “nepolitizacije”: politična sporočila, ki utrjujejo liberalno, prozahodno ali antirusko narativo, so pogosto sprejeta ali celo nagrajena (npr. Jamala 2016, Kalush Orchestra 2022), medtem ko so politična sporočila, ki odstopajo od zahodne hegemone ideologije – četudi bi jih bilo mogoče obravnavati v okviru svobode izražanja – ostro sankcionirana.
V primeru Belorusije se je pokazalo, kako kulturna sfera – konkretno Evrovizija – deluje kot del širšega aparata kulturnega imperializma, kjer se pod krinko univerzalnih vrednot (demokracija, človekove pravice, svoboda izražanja) izvajajo selektivni pritiski, sankcije in izključevanja. Gre za obliko kulturne discipline, ki spodbuja lojalnost perifernih in pol-perifernih držav k evropskemu jedru, hkrati pa kaznuje neposlušnost.
V tem smislu Evrovizija ni le platforma za “združevanje skozi glasbo”, temveč del bojišča v sodobni geopolitični in ideološki vojni, kjer so države, ki zavračajo zahodni liberalni konsenz, podvržene simbolni delegitimizaciji, kulturni izolaciji in politični stigmatizaciji.
Primer Belorusije je tako šolski primer, kako kulturni aparati služijo ohranjanju prevladujoče ideološke paradigme v interesu kapitala in politične stabilnosti zahodnega reda, ker je to pač v interesu EU.
Evrovizija: Rusija & Ukrajina
Ukrajina Evrovizijo dojema kot eno izmed ključnih mednarodnih platform izvajanja diplomacije, preko katere lahko gradi nacionalno identiteto in artikulira svojo pozicijo v mednarodnem političnem prostoru. Že leta 2005, praktično takoj po oranžni revoluciji – zahodno podprtem protestnem gibanju proti postsovjetski oblasti – je Kijev gostil tekmovanje in ga izkoristil za uprizoritev diskurza »svobodne in demokratične Ukrajine«, usmerjene k Zahodu. V tem kontekstu Evrovizija ni bila zgolj zabavna prireditev, temveč orodje kulturne diplomacije v postsocialističnem prostoru.
Leta 2016 je zmagovalna pesem “1944” Jamale ponovno izpostavila Ukrajino kot žrtev imperija – tokrat preko zgodbe o deportacijah Krimskih Tatarov pod Stalinom. A pesem je nosila večplastno politično sporočilo: jasno aluzijo na rusko aneksijo Krima leta 2014. Njena zmaga je bila tako simbolna sankcija Rusiji s pomočjo kulturne sfere, kar je mogoče razumeti kot manifestacijo kulturnega bojevanja. Evrovizija je v tem primeru prevzela funkcijo prostora, kjer se izvajajo ideološke operacije v interesu dominantnega bloka – torej EU/NATO.
Leto kasneje, 2017, se je kulturna vojna nadaljevala: ukrajinske oblasti so ruski predstavnici Juliji Samoilovi prepovedale vstop zaradi njenega nastopa na Krimu. Rusija se je odzvala z umikom in tekmovanje je prvič eksplicitno pokazalo svojo podrejenost geopolitični logiki blokovske konfrontacije. Tekmovanje, ki se deklarativno zavzema za “združevanje ljudi z glasbo”, je ponovno postalo poligon za ideološko utrjevanje zahodne hegemonije.
Vrhunec te dinamike je bil dosežen leta 2022, ko je po začetku vojne v Ukrajini EBU sprva vztrajala pri “nevtralnosti”, a se je nato – pod pritiskom javnosti in nacionalnih radiotelevizij – odločila za izključitev Rusije. Ta odločitev ni bila nevtralna, temveč jasno odraža ideološko pozicioniranje EBU kot institucije, ki sledi liberalnodemokratskemu konsenzu EU. Evrovizija je s tem potrdila svojo vlogo kot del transnacionalnega aparata ideološke državnosti (v gramscijevskem smislu), ki reproducira zahodne vrednote demokracije, miru in “evropskosti” – pri tem pa sistematično izključuje vsak politični projekt, ki izziva to hegemonijo.
Izstop ruskih televizij iz EBU je bil sicer formalno prostovoljen, a v resnici predstavlja nadaljevanje kulturne blokade in selektivnega multilateralizma, ki si pod krinko univerzalizma (glasba, mir, demokracija) lasti pravico do izključevanja tistih, ki se ne uklonijo geopolitičnemu okvirju zahodnega kapitalističnega jedra. V tem smislu Evrovizija ni zgolj apolitičen oder popularne kulture, ampak pomemben mehanizem ideološke integracije Evrope okoli interesov kapitala, bloka NATO in zahodne liberalne vrednotne sheme.
Evrovizija: Izrael
V zadnih dveh letih je daleč najbolj problematična odločitev EBU ta, da ohrani na tekmovanju sionistično državno tvorbo Izrael.
Evrovizija je vedno operirala znotraj okvirov, ki jih določa liberalna hegemonija Evrope: promocija “strpnosti”, “raznolikosti” in “človekovih pravic” je pogosto postala ideološki jezik mehke moči, preko katerega se legitimirajo tudi kolonialni in kapitalistični interesi. To je seveda pričakovano saj je nastala in deluje v tem okolju. Kvir pravice so v tem kontekstu pogosto postale le del pinkwashinga – prikazovanje zahodnih držav (vključno z Izraelom oz. predvsem Izrael) kot “naprednih” in “strpnih”, z namenom, da se zakrije njihova vloga v kolonialnem nasilju, vojaški represiji ali neokolonialni logiki.
Evrovizija 2019 v Tel Avivu. Kljub številnim pozivom k bojkotu in pozornostjo mednarodne javnosti, da gre za tvorbo, ki izvaja sistematično kolonialno okupacijo in apartheid nad Palestinkami, je EBU brez zadržkov izvedla tekmovanje v izraelski prestolnici. Vmesne razglednice, ki običajno prikazujejo “lepote države gostiteljice”, so vključevale slike z okupiranih ozemelj, kot je staro mestno jedro Jeruzalema, ki ga mednarodna skupnost ne priznava kot izraelsko. S tem je Evrovizija – ki se formalno zavezuje “nepolitizaciji” – de facto priznala izraelsko kolonializem in ga podprla.
Takratni predstavniki Islandije, Hatari, so poskušali opozoriti na to dvoličnost s politično gesto: na finalnem večeru so razgrnili palestinske zastave. EBU jih je nemudoma sankcionirala. Ta gesta ni bila izoliran incident, temveč jasen signal, da je političnost na Evroviziji dovoljena samo, če utrjuje interese hegemonije. Prikaz kvir raznolikosti je sprejemljiv oz. je bil do letos – izražanje solidarnosti z zatiranimi ljudstvi pa popolnoma nesprejemljivo.
Ta logika dvojnih meril se je najočitneje pokazala leta 2024. Tekmovanje je potekalo v Malmöju (Švedska), v času izraelskega genocidnega obstreljevanja Gaze in brutalne vojaške ofenzive, ki je terjala na deset tisoče civilnih življenj. Kljub temu, da je bil ruski nastop po invaziji na Ukrajino 2022 prepovedan, je Izrael smel sodelovati in sodeluje tudi letos. EBU se je izgovarjala na “nevtralnost”, a ta nevtralnost je postala ideološka drža prilagajanja interesom geopolitičnih in vojaških interesov Zahoda.
V Malmöju je na tisoče protestnikov in protestnic mahali s palestinskimi zastavami, skandirali slogane, kot je “Evrovizija, združena v genocidu”, in s tem parafrazirali uradni moto “United by Music”. Policija je proti njim uporabila solzivec, kar priča o brutalnosti represije nad tistimi, ki ne pristajajo na molk. Tudi v dvorani so bili vsi izrazi solidarnosti – od simbolov do sloganov – strogo prepovedani. Udeleženke so morale skrivati palestinske šale in zastave, medtem ko so nacionalne zastave drugih držav mahale nemoteno.
Letos je EBU formalizirala ta ideološki obrat: prepovedala je vse zastave, ki niso uradne državne zastave sodelujočeh držav. Ta odločitev ni tehničen ukrep – temveč kulturno-politična čistka. Cilja je predvsem izbirs palestinske solidarnosti in vsake oblike politične prisotnosti manjšin in zatiranih. EBU s tem ne ščiti “nevtralnosti”, temveč aktivno ščiti interese imperialnega centra, kjer je genocid legitimen.
Evrovizija ni politično nevtralna, temveč je aparat kulturnega imperializma, ki pod krinko “glasbe in enotnosti” reproducira ideološke pozicije zahodnega kapitala, kolonialnih režimov in liberalne buržoazije. Kvir pravice so sprejemljive, dokler služijo naraciji “evropskega napredka” – ne pa, če so povezane s protikolonialnim bojem, internacionalizmom ali solidarnostjo z ljudstvi globalnega juga.
Če je včasih Evrovizija delovala kot prostor simbolne emancipacije, danes postaja poligon za depolitizirano normalizacijo imperialne hegemonije. Kvir skupnosti, ki so skozi desetletja soustvarjale ta prostor, so zdaj soočene z vprašanjem: ali bodo še naprej sodelovale v spektaklu, ki sistematično cenzurira njihovo politično voljo, ali pa bodo – skupaj z drugimi zatiranimi – zahtevale oder nazaj.
Zaključek
Evrovizija je danes vse prej kot nedolžen zabavni dogodek. Je politični projekt, ki pod krinko “enotnosti” in “glasbe” reproducira hegemonijo kapitala, legitimizira kolonialna nasilja in sistematično cenzurira upor ter solidarnost. V trenutku, ko se svet ponovno pomika v smer fašizacije, EBU aktivno izbira stran – in ta stran je stran zatiranja. Vztrajno zatrjuje “nevtralnost”, a to “nevtralnost” definira skozi logiko liberalne, proimperialne ideologije, ki dovoljuje izražanje le tistih identitet, ki so politično neškodljive in tržno unovčljive.
Spivak pravi: “Subaltern ne more spregovoriti, če je vsakič, ko to poskuša, discipliniran z logiko tistih, ki določajo, kaj je slišano.”
Evrovizija danes odloča točno to – kdo je slišan, kdo je utišan in kdo je izbrisan.
Palestinske zastave se cenzurira, nestrinjanje v dvorani se utiša, kvir simboliko odstranjuje, proteste utiša z represijo, genecidalnim državam se da prostor za nastopanje, izvajalke pa disciplinira s pravili, ki služijo ohranjanju statusa quo…
Ne gre se več za glasbo, ampak za vprašanje človečnosti. Oder, ki izključi zatirane, ni prostor kulure in sprejemjanja, temveč prostor ideološkega nadzora. Oder, ki utiša palestinske glasove je soglasje z genocidom. Oder, ki instrumentalizira kvir identitete, a jih cenzurira, ko izražajo solidarnost, je oder izdajstva.
Naša naloga danes ni plesati ob genocidu, niti ploskati okupaciji. Naša naloga je razgaliti dvoličnost, razklati tišino in – če je treba – oditi z odra, ki služi zatiranju.
Če naj bi bila Evrovizija res prostor enotnosti, naj bo najprej prostor upora.
Viri
- Fanon, F. (1963). The Wretched of the Earth. Grove Press.
- Gramsci, A. (1971). Selections from the Prison Notebooks. International Publishers.
- Megginson, N. (2023). Eurovision: Politics, Identity and Representation. Routledge.
- Said, E. W. (1993). Culture and Imperialism. Vintage.
- Spivak, G. C. (1988). Can the Subaltern Speak?. In C. Nelson & L. Grossberg (Eds.), Marxism and the Interpretation of Culture. University of Illinois Press.
- Vuletić, D. (2019). Postwar Europe and the Eurovision Song Contest. In The Eurovision Song Contest as a Cultural Phenomenon. Springer.
- Reuters. (2024). Switzerland wins Eurovision Song Contest amid Gaza protests.
- EBU. (2024). Official Eurovision Song Contest Rules
- OpenAI, ChatGPT, osebna komunikacija, 14. maj 2025
- Naslovna fotografija: Martin Meissner/AP