Triindvajsetletni Aleksandar je diplomirani fizioterapevt in nekdanji osebni trener številnih beograjskih telovadnic. Govori dva tuja jezika, rad ima mačke in medicino ter čaka na zadnje dejanje polnega procesa svoje tranzicije iz ženske v moškega.
»Jaz sem bil deklica, všeč so mi bile deklice, ampak nisem bil lezbijka, zato se mi je zastavljalo vprašanje – kdo pravzaprav sem?« je srbskemu spletnemu portalu Telegraf razkril moški, ki je prve znake svoje transspolnosti opazil že v vrtcu, vendar ni razumel, kaj se mu dogaja. Že kot šestletna deklica Milica je zavračal rožnata oblačila, vztrajal je, da mora biti ostrižen na kratko in ni se hotel igrati z lutkami.
Njegovo šolanje je sprva potekalo brez večjih težah, problemi so se začeli ob vstopu v puberteto. »Z razvojem pubertete sta se povečala depresija in nezadovoljstvo s sabo kot osebo, z lastno identiteto in fizičnim videzom. Bil sem videti drugačen od drugih tipičnih deklet, starih devet, deset let.«
Že skoraj polovico svojega življenja trpi zaradi različnega nasilja, toda dogodki iz osnovne šole, ki se jih danes nerad spominja, so ga okrepili in ozavestili, da si bo moral svoj mir priboriti sam.
»Trpel sam tako verbalno kot fizično nasilje; klasično vrstniško, ko te mimogrede udarijo po glavi ali vržejo vate vse, kar jim pride pod roke. Večkrat sem se obrnil na razrednega učitelja in šolskega psihologa, ki sta menila, da sem sam kriv, da me maltretirajo. Nekoč me je neki deček udaril v obraz in mi razbil arkado, namestnik ravnatelja pa mi je odvrnil: Če si videti takšen, te nihče od nas ne more zaščititi,« se s tesnobo spominja Aleksandar.
Čeprav se je rodil kot Milica, je že od malega čutil, da je Aleksandar. Foto: Telegraf
Vrstniško nasilje se je nadaljevalo tudi v srednji šoli, vrh maltretiranj pa je doživel na fakulteti, ko se je vsem začel predstavljati kot Aleksandar, čeprav je njegov indeks izkazoval nekaj povsem drugega. Med nasilneži je bilo sicer manj vrstnikov, vendar so ga nepričakovano začeli terorizirati profesorji.
»Profesorji so mi govorili, da se transspolna oseba ne more ukvarjati z medicino. Komentirali so moj videz in me poniževali, se norčevali iz mojega življenja, iz stvari, s katerimi sem se ukvarjal. Študentje so me obkladali z zlobnimi komentarji, kot so: Lezbijka! Peder! Zakaj se delaš, da si moški? Bolnik!« je povedal Aleksandar.
Nekateri ljudje ga po njegovem mnenju omalovažujejo zaradi sovraštva do drugačnih, drugi pa zaradi nepoznavanja transspolnosti. Proti njihovim napadom se bori s pomočjo matere in brata, ki ga v vsem močno podpirata.
Aleksandrova tranzicija iz ženske v moškega je potekala v treh delih. Najprej je obiskal eno od dveh ustanov v Beogradu, ki sta pristojni za delo s transspolnimi osebami. Dobro leto se je redno udeleževal pogovorov z zdravniki, ki so potrdili, da je oseba zares transspolna. Sledilo je dolgotrajno testiranje »resničnega življenja«, v katerem so pred Aleksandra postavili številne izzive prevzemanja moške vloge. Potem ko je tudi to uspešno opravil, so ga napotili k endokrinologu na enoletno hormonsko terapijo.
Foto: Facebook
Sledil je še zadnji del s tremi operacijami. Aleksandru so nedavno odstranili maternico, jajčnike in jajcevode (histerektomija) ter vagino (vaginektomija). Čez tri tedne ga čakata še odstranitev dojk (mastektomija) in rekonstrukcija moških genitalij (metoidioplastika).
Novim ljudem, ki jih je spoznal v svojem življenju, se je vse do tranzicije predstavljal s pravim imenom – Milica. Moški ga niso nikdar privlačili, za ženske pa je bil Aleksandar. »Bivšim puncam sem vedno povedal resnico, vendar brez dramatiziranja. Najprej sem jim spregovoril nekaj o sebi, nato so me spraševale in sem jim vse pojasnil. Zelo je pomembna komunikacija, da jim razložiš, kaj si in kaj točno občutiš. Da jim poveš, kaj ti je všeč, še posebej glede spolnih odnosov, ki so v razmerju zelo pomembni,« je pojasnil Aleksandar.
Novinarki Snežani Čenad je še zaupal, da komaj čaka dan, ko bo postal moški, izvlekel svoje nove dokumente in bil končno popolna oseba tako na osebni izkaznici kot tudi v svoji koži.
(A. Z.)