Okoli pet let je že, odkar sem se okužil s herpesom. Občasno me še vedno jezi, da bi bilo lahko vse drugače, če bi bil takrat manj neučakan in bolje informiran. Ob res slabih dneh obupujem nad tem, da stvar ni ozdravljiva in čeprav ni ravno nevarna, me skrbi, da me zdaj nihče več ne bo hotel. V praksi pa nimam omembe vrednih težav – glavna je tista v glavi, na katero vpliva predvsem družbena stigma. Dejstvo, da sem zdaj “kužen”, da moram biti previden in vsaki novi potencialni spolni partnerki najprej povedat “Oprosti, preden začneva…” in upati, da bo odziv pozitiven.
Herpes je zanimiva zadeva. Ko ga dobiš, ostane v tvojem telesu za vedno – vendar je večino časa popolnoma neopazen! Lahko se ne pokaže nikoli. Ima ga (in ga tudi prenaša) ogromno ljudi, pa se tega niti ne zavedajo. Izbruhne kadar ti pade imunska odpornost – takrat se na koži ali sluznici pojavijo boleči mehurčki, iz katerih se lahko cedi tekočina. Takrat se virus najlažje prenese na drugo osebo in se je najbolje popolnoma izogibati telesnim stikom. Paziti je treba tudi, da se območja ne dotikaš, oziroma si dobro umivaš roke, da virusa ne preneseš drugam. Še posebej v oči, ker lahko povzroči hudo vnetje in celo slepoto.
Obstajata 2 tipa – genitalni herpes in tisti, ki ga imajo ljudje ponavadi na ustnicah. Česar pa se jaz na primer nisem zavedal, je to, da se lahko genitalni herpes prenese tudi na ustnice in obratno. Druga stvar pa je, da se virus (sicer manj verjetno, pa vseeno) lahko prenaša tudi, kadar oseba nima nobenih vidnih simptomov. Tako sem ga dobil jaz.
Lepega dne mi je punca, s katero sva bila že več let v monogamnem razmerju rekla: “Daj, da ti ga potegnem”. Oba sva bila zdrava, pri volji in zagreta. Seveda sem bil takoj za in slekel hlače. Potem pa: “Ah, sranje, čakaj! Pozabila sam na herpes…”. Prejšnji teden je namreč imela herpes na ustnici, zato se takrat nisva niti poljubljala. Zdaj pa je bilo že več dni, odkar je izpuščaj popolnoma izginil. To sem tudi izpostavil in dodal: “Sploh pa je ta herpes na ustnici drug virus kot tisti genitalni.” Ona je bila vedno bolj pragmatična in previdna, jaz pa spontan in malo preveč navdušen. Dvomeče me je pogledala in me vprašala: “Si prepričan? Ne vem če je res čisto tako.”. Takrat bi bil dober trenutek, da bi poiskala telefone in prebrala kak članek o herpesu, potem pa pri oralnem seksu uporabila kondom. Ampak nisva, in čez dan ali dva so se pričeli simptomi okužbe…
Malo me je sram priznati, ampak do zadnjega mi ni padlo na kraj pameti, da sem dobil spolno prenosljivo okužbo. S punco sva bila popolnoma monogamna in zvesta drug drugemu, seksala sva že ničkolikokrat, njen herpes pa je bil več kot očitno že “zaceljen” in sva ga oba v glavi že odpisala, preden sva sploh začela s spolnim odnosom.
Začelo se je s splošno utrujenostjo, bolečinami v telesu, malo vročine – mislil sem, da se me mogoče loteva prehlad. Potem pa srbečica in bolečine v genitalijah. Ok, malo čudno, ampak tudi ni bilo prvič. Lahko da imam spet kakšno glivično okužbo. Ali pa vnetje mehurja? Vedno bolj me je bolelo pri lulanju, do točke, ko je postalo tako boleče, da preprosto nisem mogel izprazniti mehurja. Zdržal sem dva dneva, potem pa me je punca odpeljala na urgenco. Tam so mi izpraznili mehur s katetrom, opravili nekaj testov in mi povedali, da sem verjetno okužen s herpesom, čeprav nisem imel tipičnih izpuščajev oziroma mehurčkov. “Vse bo okej, dali ti bomo zdravila za blaženje simptomov in čez nekaj dni boš bolje. Moraš se pa zavedati, da za herpes ni zdravila in se izbruhi lahko občasno ponavljajo. Običajno pa je prvi najhujši.”
Kar stemnilo se mi je pred očmi. Še nikoli nisem bil resno bolan ali imel kroničnih zdravstvenih težav. Živel sem brezskrbno in v prepričanju, da sem dovolj previden in vem vsaj osnove o spolno prenosljivih okužbah. Biti naenkrat soočen z idejo, da imam neozdravljivo bolezen je bilo strašno – čeprav so mi povedali, da najverjetneje ne bom imel zaradi tega večino časa nobenih telesnih težav, sem se počutil nekako… umazan. Sram me je bilo in jezen sem bil sam nase.
Zdravnico sem vprašal “Kako je to sploh možno? Punca je sicer dva tedna nazaj imela izpuščaj na ustnici, ampak je bil že zdavnaj zaceljen!”. Odvrnila je, da je to sicer res veliko naključje, vendar je možno, da je bila koncentracija virusa v njeni slini še vedno rahlo povišana in se je tako herpes prenesel name. In ja, oralni herpes se lahko prenese na genitalije. In ne ostane samo v genitalijah! Virus zdaj živi tudi na koži okoli njih, na mojih notranjih stegnih in na zadnjici?! To pomeni, da niti z uporabo kondoma moji spolni partnerji niso popolnoma zaščiteni pred okužbo, saj se ob seksu drgnejo ob ta območja? Tako je, in zato je edino fer, da jim poveš: “Poslušaj, verjetno boš ob rednem seksu z mano prej ali slej dobil_a herpes.”
Meni se od prvega izbruha simptomi še niso ponovili. Včasih, kadar imam kakšno drugo virozo, spodnja stran mojih stegen postane zoprno občutljiva – to si razlagam kot simptom herpesa in takrat se vzdržim spolnih odnosov in drugih telesnih stikov, pri katerih bi moja koža ali genitalni izločki prišli v kontakt s kožo druge osebe. Nekaj ljudi je (po tem, ko sem se jim “razkril”) zavrnilo kakršnekoli spolne odnose z mano, čeprav je bila med nami močna privlačnost. To popolnoma razumem in spoštujem, čeprav je občutek zelo grenek in močno vpliva na mojo samozavest. A sčasoma sem naletel tudi na ljudi, ki jih herpes ne skrbi pretirano in želijo z mano seksati vsaj z zaščito oziroma na manj tvegane načine (stimulacija samo z roko, prek oblačil, s kondomom ali t.i. dental damom…).
Moj trenutni partner (ki uporabljajo zaimek they/oni v edninski obliki) so se po pogovoru o bolezni zelo dobro informirali in se odločili, da bodo popolnoma sprejeli tveganje in bova seksala brez posebnih ukrepov – razen seveda, če se mi kdaj pojavi izbruh s pravimi izpuščaji. Takrat je verjetnost za okužbo največja in niti jaz si ne bi želel takšnih stikov. In če bi oni kdaj želeli imeti odnose z drugimi ljudmi, jim bodo povedali, da obstaja možnost, da nevede prenašajo herpes. Zdaj imam končno to, kar sem mislil, da zame nikoli (več) ne bo možno – partnerja, na katerega se lahko zanesem, da bo sprejemal odgovorne in premišljene odločitve, s katerim lahko o vsem odkrito komuniciram in imam zelo zadovoljivo spolno življenje, kljub temu, da imam spolno prenosljivo okužbo. S tem se počasi celi tudi moja samopodoba in vedno manj me je sram govoriti o tem, da imam herpes. Celo vesel sem, da lahko o njem opozarjam druge ljudi in prispevam k večji ozaveščenosti. Rad si zamišljam, da tako skrbim za celotno skupnost, pripomorem k javnemu zdravju in destigmatizaciji oseb s herpesom. Hvala za branje!